Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vključuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 2. oktobra 2015 zoper obdolženega odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1. Izvenobravnavni senat je pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev postopka in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper osumljenega odpravi. Zagovornik navaja, da v sklepu o odreditvi pripora ni podan že prvi pogoj in sicer utemeljen sum, ki po mnenju obdolženega ni izkazan. Obdolženemu ni mogoče očitati niti ponovitvene nevarnosti, saj se ta mora nanašati na povsem določeno kaznivo dejanje, ki sicer res ni nujno istovrstno, mora pa biti v smiselni zvezi s kaznivim dejanjem, za katero se vodi kazenski postopek. Sodišče tudi ni dovolj konkretno pojasnilo razloga za zavrnitev odreditve milejšega ukrepa, obdolženi namreč tudi v primeru hišnega pripora ne bi mogel izvrševati nikakršnih kaznivih dejanj. Kršeno je načelo sorazmernosti, saj ni izkazano, da je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve do te mere ogrožena, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovornik v zvezi s stališčem, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec poskusil izvršiti kaznivo dejanje, podaja dokazno oceno, ki je drugačna kot jo je sprejelo sodišče in pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta v izpodbijanih sklepih obrazložila okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zoper obdolženca in se tudi opredelila do razlogov, zakaj zoper obdolženca ni odrejen milejši ukrep. Po mnenju vrhovne državne tožilke zagovornik z zatrjevanjem, da v izpodbijanem sklepu niso konkretizirane okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa, da pri obdolženem ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti z odreditvijo hišnega pripora, uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Sodišče ni dolžno posebej obrazložiti, da z milejšimi ukrepi ugotovljene ponovitvene nevarnosti ni moč odpraviti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje, saj ta ni izkazan. Tožilstvo namreč ni obrazložilo svojega pripornega predloga v skladu z določilom prvega odstavka 202. člena ZKP. V zahtevi za preiskavo tožilstvo zgolj omenja priloge kazenske ovadbe, iz katerih naj bi bil razviden utemeljen sum, kar pa ne zadostuje. Tožilstvo utemeljenega suma ni obrazložilo, tako da je sklep o odreditvi pripora popolnoma brez ustrezne utemeljitve in kot takšen nezakonit. 6. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu oprl na priloge kazenske ovadbe: zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, zapisnik o ogledu, poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, primerjavi sledi obuval, zapisnike o zasegu predmetov, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in ostale listine. Iz predmetne dokumentacije izhaja, da je obdolženi bil prijet v bližini oškodovančeve hiše, da je imel pri sebi razpršilec, rokavice in svetilke ter da so se sledi obuval na kraju dejanja ujemale v splošnih značilnostih z obuvali, ki so bila zasežena obdolženim. Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 8 sklepa. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sklep o odreditvi pripora vsebuje vse potrebne elemente: opis očitanega kaznivega dejanja in z njim povezano obrazložitev utemeljenosti suma ter navedbo dokazov, na katerih temelji utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. Tako se pokažejo navedbe zagovornika glede neutemeljenosti suma kot neutemeljene, zagovornik z drugačno dokazno oceno uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se obdolženemu ne more očitati ponovitvena nevarnost. Obdolženega namreč ni mogoče šteti kot običajnega specialnega povratnika, še manj pa „stalno stranko“ sodišča. Ponovitvena nevarnost se mora nanašati na povsem določeno kaznivo dejanje, ki sicer res ni nujno istovrstno, mora pa biti v neki smiselni zvezi s kaznivim dejanjem, za katero se vodi kazenski postopek. Napadeni pravnomočni sklep tudi nima obrazloženih vseh elementov ponovitvene nevarnosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v točki 6 sklepa obširno obrazložil okoliščine in dejstva, ki kažejo na ponovitveno nevarnost (kaznivo dejanje je bilo storjeno s še tremi sostorilci, izvršeno, ko je bil oškodovanec doma, obdolženec je bil trikrat pravnomočno obsojen in naj bi sedaj očitano mu kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe). Temu je pritrdil tudi izvenobravnavni senat v točki 9 sklepa. Zato ni moč pritrditi navedbam v zahtevi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen.

9. Zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče ni konkretno pojasnilo razloga za zavrnitev odreditve milejšega ukrepa. Obramba je namreč obrazloženo in utemeljeno predlagala odreditev hišnega pripora, vendar pa je sodišče to zavrnilo, čeprav so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev takšnega milejšega ukrepa.

10. Vrhovno sodišče je že v več sodbah navedlo, da že sodišče možnost uporabe milejšega ukrepa (hišnega pripora) izključi z razlogi o neogibnosti pripora, zato ni bilo potrebno sodišču dodatno obrazlagati, zakaj se ni odločilo za milejši ukrep(1). Kolikor pa se zagovornik ne strinja z ugotovitvami sklepov o odreditvi pripora, uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in druge