Jedro

1. Vlaganja enega solastnika v solastno nepremičnino brez izrecnega dogovora, da se bodo zaradi vlaganj spremenili solastniški deleži, ne morejo predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice.

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila predmet delilne pogodbe obnovljena hiša E. 32, zato se pokaže kot neživljenjski in nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da so stranke sklenile pogodbo samo za del (enodružinske) hiše, ki stoji na parc. št. 10, ne pa tudi za del, ki stoji na parc. št. 277/2, oziroma bi bil tak dogovor logičen le v primeru, da je mogoče šteti del hiše na parc. št. 277/2 za samostojni del, ki ima lahko svojo parcelno številko. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da del objekta dejansko stoji na parc. št. 277/2 k.o. E., bo moralo pozvati tožečo stranko, da postavi določen zahtevek (predmet stvarnih pravic so na podlagi načela specialnosti lahko samo individualno določene stvari, pri nepremičninah je to zemljiška parcela).

3. Določba drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu nepremičnin ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, kot to napačno meni tožeča stranka, funkcionalno zemljišče pa tudi sicer ni stvarnopravni pojem, ampak gre za pojem s področja prostorskega planiranja, ki nima stvarnopravnih posledic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/2 nepremičnine s parc. št. 277/2 k.o. E. in v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek na izstavitev listine za vknjižbo solastnine na parc. št. 277/2 k.o. E. na tožnika do 1/2, r a z v e l j a v i in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica do 641/1000 stanovanjske hiše E. 32, ki stoji na parc. št. 10 in 277/2 k.o. E., ter v enakem deležu solastnik obeh parcel. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustreznih listin za vpis v zemljiški knjigi in naložilo tožniku povračilo pravdnih stroškov v znesku 206.300,00 SIT. Iz razlogov sodbe izhaja, da pri podpisu delilne pogodbe v letu 1985 parc. št. 277/2 ni bila pomotoma izvzeta, ampak sta toženca z delilno pogodbo priznala tožniku solastnino le na parc. št. 10. Tožnik ni dokazal, da bi se solastniki ob dogovoru o skupni gradnji dogovorili tudi za spremembe solastniških deležev, prav tako z vlaganji ni nastala nova stvar. Tudi če bi nova stvar nastala, tožnik tako ali tako tudi ni bil dobroveren. Zgolj dejstvo, da neko zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče objekta pa ne ustvarja posledic na stvarno pravnem področju.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da v pogodbi le pomotoma ni bila navedena tudi parc. št. 277/2 k.o. E. Tožnik se je v tožbi izrecno skliceval na 7. člen zakona o prometu z nepremičninami (ZPN), po katerem se je hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi prenesla tudi lastninska pravica na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Del hiše stoji tudi na parc. št. 277/2, zato po določbi 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pripada solastnikom hiše tudi solastnina na zemljišču, na katerem stavba stoji in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. V času, ko je bila sklenjena pogodba, je veljal ZPN, zato je bila skupaj s prenosom lastninske pravice na hiši prenesena tudi lastninska pravica na zemljišču. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravdne stranke so kot solastniki uporabljale tudi parc. št. 277/2 k.o. E. O tem je bila dejansko sklenjena ustna pogodba, ki je bila kasneje realizirana. Tožnik je izrecno izpovedal, da so se pri sklepanju delilne pogodbe pogovarjali o celem zemljišču, razen parc. št. 276. Sodišče bi o tem moralo zavzeti stališče, zaključek sodišča je tudi nelogičen, saj je življenjsko logično, da se je ob sklepanju delilne pogodbe pogovarjalo o zemljišču, ki je pod hišo in o zemljišču ob hiši. Ker sodišče tega ni storilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z vrednostjo vlaganj, pritožnik meni, da 5 % nikakor ni majhna vrednost. Sodni izvedenec je tudi napačno primerjal vrednost vlaganj z vrednostjo stavbe in zemljišča. Šlo je za vlaganja v stavbo, zato vrednosti zemljišč ne bi smel upoštevati. Vsa dela tožnikove žene in prijateljev je treba šteti kot tožnikov prispevek k povečanju vrednosti na podlagi spojitve in mešanja različne lastnine. Sodišče bi moralo ugotoviti povečanje vrednosti zaradi vlaganj in ga upoštevati pri spremembi solastninskih deležev.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vlaganja enega solastnika v solastno nepremičnino brez izrecnega dogovora, da se bodo zaradi vlaganj spremenili solastniški deleži, ne morejo predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Iz razlogov sodbe izhaja, da so pravdne stranke 20.5.1985 sklenile "delilno" pogodbo, s katero so najprej ugotovile, da je nepremičnina last toženih strank, da je na tej nepremičnini zgrajena hiša in da je tožnik prispeval več kot polovico vlaganj v to hišo. Na tej podlagi mu toženi stranki priznavata solastnino do ene polovice. Povedano pomeni, da so pravdne stranke z delilno pogodbo uredile svoja razmerja, nastala v zvezi z vlaganji do sklenitve pogodbe. Tožnik zato ne more več uveljavljati vlaganj, izvedenih pred 20.5.1985, ki naj bi presegala 50 %. Za vlaganja po 20.5.1985 pa ni tožnik niti zatrjeval, še manj pa dokazal ustreznega pravnega posla, na podlagi katerega bi lahko zahteval izstavitev listine za večji solastniški delež. Ustvaritev nove stvari ni pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona, čeprav drži, da je sodna praksa v preteklosti tako pridobitev dopuščala. Vseeno pa je prvi pogoj za pridobitev lastnine na podlagi zakona dobrovernost pridobitelja. Tožnik je na podlagi opisane delilne pogodbe postal solastnik nepremičnine do ene polovice, zato se (brez ustreznega dogovora) ne more sklicevati, da je bil v dobri veri za pridobitev solastnega deleža nad eno polovico. Že iz tega razloga je neutemeljen njegov zahtevek na podlagi ustvaritve nove stvari, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da nova stvar ni nastala. Izhajati je namreč treba iz stanja, kakršno je bilo ob sklenitvi delilne pogodbe, ko so pravdne stranke svoja medsebojna razmerja glede solastnine sporazumno dogovorile. Za presojo, ali je bila ustvarjena nova stvar, bi prišla zato v poštev samo vlaganja po tem datumu. Glede teh pa ni dvoma, da zgolj dokončanje objekta ne pomeni nove stvari. Nepremičnina predstavlja zemljiško parcelo in na njej stoječi objekt. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da bi sodišče za oceno, ali je šlo za novo stvar, ne smelo upoštevati zemljišča. Ker ni prišlo niti do ustvaritve nove stvari niti med strankami ni obstajal ustrezen dogovor o spremembi solastniških deležev, je glede solastnega deleža nad 50 % pritožba neutemeljena.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da se je ob sklepanju pogodbe pogovarjalo (najmanj) o zemljišču pod hišo, to je stavbišču. Tožnik je zatrjeval, da del hiše stoji tudi na parc. št. 277/2 k.o. E. in to dejstvo za toženi stranki niti ni sporno. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila predmet delilne pogodbe z dne 20.5.1985 obnovljena hiša E. 32, zato se pokaže kot neživljenjski in nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da so stranke sklenile pogodbo samo za del (enodružinske) hiše, ki stoji na parc. št. 10, ne pa tudi za del, ki stoji na parc. št. 277/2, oziroma bi bil tak dogovor logičen le v primeru, da je mogoče šteti del hiše na parc. št. 277/2 za samostojni del, ki ima lahko svojo parcelno številko. Zaradi napačnega izhodišča, da so predmet pogodbe samo nepremičnine, ki so v pogodbi izrecno označene, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Ker dejansko stanje ni bilo popolnoma raziskano, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in razveljaviti sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/2 nepremičnine s parc. št. 277/2 k.o. E. in v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek na izstavitev listine za vknjižbo solastnine na parc. št. 277/2 k.o. E. na tožnika do 1/2 (355. člen ZPP) in v tem delu vrniti zadevo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s strankami razčistiti, ali in koliko objekta stoji na parc. št. 277/2 k.o. E., ali je ta del samostojna celota ali pa le del stanovanjske hiše E. 32. Če bo ugotovilo, da del objekta dejansko stoji na parc. št. 277/2 k.o. E., bo moralo pozvati tožečo stranko, da postavi določen zahtevek (predmet stvarnih pravic so na podlagi načela specialnosti lahko samo individualno določene stvari, pri nepremičninah je to zemljiška parcela). Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da predmet pogodbe ni bil "pašnik" na parc. št. 277/2. Določba drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu nepremičnin ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, kot to napačno meni tožeča stranka, funkcionalno zemljišče pa tudi sicer ni stvarnopravni pojem, ampak gre za pojem s področja prostorskega planiranja, ki nima stvarnopravnih posledic. Zaključek sodišča prve stopnje, da predmet delilne pogodbe ni bila parc. št. 277/2, kolikor ta presega stavbišče, je zato pravilen.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi vsega povedanega sodbo v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbo 165. člena ZPP.