Jedro

1. Nastopilo je zastaranje vodenja disciplinskega postopka, če je podal direktor tožene stranke zoper tožnika zahtevo za uvedbo discplinskega postopka dne 28.5.1997, disciplinski postopek pa je bil končan dne 12.12.1997, ko je o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije odločila komisija za pritožbe tožene stranke.

2. Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka je zakonski rok in ga ni dopustno prekoračiti, zato tudi ni potrebno ugotavljati okoliščin in vzrokov, zakaj je prišlo do poteka zastaralnih rokov. Čeprav se je delavec izmikal vročitvi pošiljk tožene stranke v zvezi z disciplinskim postopkom, to ne vpliva na podaljšanje zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakoniti razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke T., d.o.o., R. št. Dp 1/97 z dne 28.10.1997 in odločbo komisije za pritožbe št. 376/Šo z dne 12.12.1997 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika Z. O. sprejeti nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo za čas nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico, mu za ta čas izplačati neizplačane plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prikrajšanja dalje in zanj plačati ustrezne prispevke iz bruto plače. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka trpi stroške sodnega postopka tožnika v višini 59.405,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje do plačila in stroške sodne takse tožnika v višini 2.425,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razpravo in odločanje. Meni, da se delavec ne more sklicevati na sicer zakonsko določene zastaralne roke, ki mu gredo v prid, če je sam krivdno onemogočil izpeljavo disciplinskega postopka.

Pri priporočenih pošiljkah dne 4.9.1997, 20.9.1997 in 6.10.1997, ki so bile brezuspešno opravljene, je vročevalec ravnal v skladu s predpisi. Pustil je obvestilo, kdaj in v kakem času je pošiljko možno prevzeti na pošti v R., vendar tožnik tega ni storil. Tožnik je torej prejel obvestilo pošte o pošiljki, vendar se je vročitvi očitno izmikal. Zaradi tega je mnenja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu pritožbe tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastarano. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), v 3. odst. 67. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca, oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Začetek teka zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka pa se prične tistega dne, ko je upravičen predlagatelj izvedel za kršitev in za storilca. Za storilca za izve, ko je znano ime in priimek delavca, ki naj bi storil disciplinsko kršitev, za kršitev pa takrat, ko je pristojni organ za uvedbo disciplinskega postopka seznanjen z ravnanjem, ki ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve, določene z ustrezno pravno normo. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je direktor tožene stranke zoper tožnika podal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka dne 28.5.1997, kar pomeni, da je najkasneje tega dne pristojni organ tožene stranke izvedel za kršitev in za storilca. Med strankama pa ni sporno, da je bil disciplinski postopek končan dne 12.12.1997, ko je o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije odločila komisija za pritožbe tožene stranke, torej po več kot šest mesecih, od kar se je izvedelo za kršitev in storilca. Ugovor tožnika o zastaranju postopka je zato utemeljen. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da bi na zastaranje vodenja disciplinskega postopka morali paziti po uradni dolžnosti že disciplinski organi tožene stranke in disciplinski postopek zoper tožnika ustaviti. Gre za zakonske roke, ki jih ni mogoče prekoračiti, zato v tem primeru ni potrebno ugotavljati okoliščin in vzrokov, zakaj je prišlo do poteka zastaralnih rokov. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali se je tožnik izmikal vročitvi pošiljk tožene stranke v zvezi z disciplinskim postopkom, so zato irelevantne za odločitev. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika po razveljavitvi spornih sklepov disciplinske komisije in komisije za pritožbe tožene stranke ter posledično tudi njegovemu zahtevku po reintegraciji.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).