Jedro

Specialistka nevrologinja je podala izvid in mnenje v okviru katerega je tožnikovo telesno okvaro v posledici ishemične možganske kapi v malih možganih opredelila v višini 30 %. ZPIZ-1 v 1. alineji prvega odstavka 144. člena za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko gre za posledice bolezni zahteva najmanj 50 % telesno okvaro, zato tožnik za ugotovljeno 30 % telesno okvaro, ki je nastala zaradi posledic bolezni, ni upravičen do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede pravice tožnika do invalidnine za telesno okvaro in stroškov postopka).

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 23. 8. 2012 in št. ... z dne 2. 3. 2012 ter, da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro in nadalje, da se odpravita odločbi št. ... z dne 22. 8. 2012 in št. ... z dne 2. 3. 2012 ter, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in da se tožniku izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti ter sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik in sicer v delu, ki se nanaša na priznanje invalidnine za telesno okvaro ter zoper izrek o stroških postopka. Meni, da bi bilo potrebno za pravilno oceno invalidnosti poleg nevroloških izpadov, ki so posledica pretrpljene možganske kapi, torej motnje koordinacije gibov, nespretnost okončin, še posebej desnih okončin, motenj ravnotežja, ki jih ugotavlja sodišče na podlagi mnenja izvedenke nevrološke stroke, potrebno ugotoviti ali je prebolela možganska kap pri tožniku zapustila tudi kakršnekoli psihične spremembe, saj že pri blagih psihičnih spremembah tožniku pripada telesna okvara v višini najmanj 50 % glede na analogno uporabo točke 7 poglavja III Seznama telesnih okvar. Takšna ocena psihičnih sprememb pa je v strokovni domeni izvedencev psihiatrične stroke in ne nevrološke. Tudi pri invalidski komisiji ni sodeloval izvedenec psihiatrične stroke, da bi bila komisija strokovno pravilno sestavljena. Na vse navedeno je tožnik sodišče opozoril tako v tožbi, kot v nadaljnjih vlogah. Pri tožniku je bila ugotovljena depresija in tudi zdravljenje, kar je razvidno iz zdravstvene dokumentacije v spisu, psihoorganski sindrom pa v popisu mednarodne klasifikacije bolezni ne obstaja kot samostojna bolezen in je dejansko le sinonim oz. pojavna oblika, ki se diagnosticira pod točko F 07.9 kot neopredeljena organska motenost osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni, poškodbe in disfunkcije, torej pod tisto diagnozo, ki jo je psihiater postavil tožniku in kot je to razvidno tudi iz izvida z dne 30. 8. 2011, poleg diagnoze sindroma cerebralnega insulta pod št. G 46.4, in ne kot enotno diagnozo, kot je to protispisno tolmačila izvedenka. To izhaja tudi iz strokovnega članka, ki ga prilaga pritožnik k pritožbi. Iz izvedeniškega mnenja invalidske komisije I. stopnje nedvomno izhaja, da je bil tožnik tudi ob pregledu za izdelavo izvedeniškega mnenja še vedno depresiven, torej da so psihične težave tožnika nedvomno obstajale tudi v času odločanja pred invalidsko komisijo in jih je tudi invalidska komisija sama ugotovila in so tako ugotovitve izvedenca in sodišča, da tožnik v času odločanja ni imel nikakršnih psihičnih težav neutemeljene in protispisne in je sodba tako utemeljena tudi z bistveno kršitvijo pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Psihiater je tožniku predpisal tudi Apaurin, ki je namenjen za zdravljenje vseh bolezenskih stanj, za katera so značilni čustvena napetost, strah, razdražljivost, nemir, nespečnost, kot je to razvidno iz navodil za uporabo Apaurina podjetja A. in je tako ugotovitev sodišča, da tožnik ni prejemal ustreznih zdravil za svoje psihične težave v nasprotju z dejanskim stanjem in listinsko dokumentacijo v spisu, kar predstavlja prav tako kršitev pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedeniško mnenje, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev je zato neskladno z zdravstveno dokumentacijo, vsekakor pa presega strokovno usposobljenost izvedenca nevrološke stroke, saj je tako za diagnosticiranje psihičnih težav kot tudi za zdravljenje le-teh strokovno usposobljen izvedenec psihiater, kot je to poudarila tudi izvedenka zaslišana na glavni obravnavi. Sodišče bi zato moralo postaviti novega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 245. in 254. člena ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih pritožba posebej navaja.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 8. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika, zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 2. 3. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 8. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, ki je nastala 13. 4. 2011 kot posledica bolezni.

Predmet pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravico tožnika do invalidnine in stroškov postopka.

Glede invalidnine za telesno okvaro je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. Telesno okvaro sta ugotavljali tako invalidska komisija I. stopnje (dne 14. 2. 2012) in invalidska komisija II. stopnje (14. 6. 2012). Iz mnenja invalidske komisije I. stopnje, ki je preučila medicinsko dokumentacijo v spisu ter tožnika tudi osebno pregledala, izhaja, da gre pri tožniku za posledice možganskega infarkta, vendar pa pri tožniku komisija ni ugotovila telesne okvare po nobeni točki Seznama TO. Invalidska komisija I. stopnje je navedeno mnenje podala v senatu, ki sta ga sestavljala specialist nevrolog in specialist splošne medicine. Invalidska komisija II. stopnje je ugotovila, da gre pri tožniku za stanje po ICV z ataksijo desnih okončin, za esencialno (primarno) arterijsko hipertenzijo, za naglušnost (izguba sluha po Fowlerju 11,4 %) ter za ponavljajočo se depresivno motnjo, ki pa je neopredeljena. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje pri tožniku obstaja telesna okvara v višini 30 % zaradi bolezni od 13. 4. 2011 in sicer po poglavju III točka 9 Seznama TO. Gre za stanje po prizadetosti centralnega živčnega sistema. V senatu invalidske komisije II. stopnje sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist nevrolog. Sodišče je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke nevrologinje C.C., iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana telesna okvara, kot je opredeljena v poglavju III z naslovom Možgani, možgansko deblo in hrbtenični mozeg in sicer gre za točko 9 - posledica obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema. Telesna okvara v višini 30 % je posledica izhemične možganske kapi v malih možganih in je prisotna od zaključne rehabilitacije, to je od 13. 4. 2011. Zaslišana pred sodiščem je izvedenka vztrajala pri oceni, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara, saj so pri tožniku zaradi posledic kapi podane motnje koordinacije gibov, nespretnost okončin, motnje na področju desnih okončin, motnje ravnotežja ter slabši sluh na desno uho. Tožnik je možgansko kap utrpel na področju malih možganov in tovrstne okvare oz. posledice možganske kapi. Pri tožniku gre po mnenju izvedenke za nevrološki deficit, ki se izraža z nerodnostjo okončin. Deficit je izvedenka ocenila v višini 30 % saj je tožnik glede na ugotovljeno nevrološko klinično stanje samostojno pokreten in nima parez.

Glede psihičnih težav je sodna izvedenka povzela izvide psihiatra, ki ugotavlja zmerno psihično oškodovanost, vendar s strani psihiatra ni dobival nobene medikamentozne terapije. Navedla je, da po prebolelih možganskih kapeh navadno pride do depresivnih motenj, ki pa praviloma izvenijo po pol leta. V teh primerih se uporablja tudi medikamentozna terapija. Če se v tem času stanje ne popravi, gre za drugo stanje, ki zahteva tudi drugo terapijo. Pri tožniku je šlo v medicinskem žargonu rečeno za t.i. blago kap. Pri tožniku po pojasnilih psihiatrinje psihiater ni ugotavljal, da gre za depresijo oz. za psihoorganski sindrom.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) glede na datum začetka samega postopka. V skladu s 143. členom ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pridobi pravico do denarnega nadomestila za to okvaro ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Na podlagi 144. člena ZPIZ-1 pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oz. v primeru bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Seznam TO v III poglavju točka 9 določa telesno okvaro v višini od 30 % do 100 % in sicer, ko gre za posledice obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema (možganov, možganskega debla in hrbteničnega mozga), ki niso navedene v nobeni točki III poglavja, glede na težo nevroloških motenj. V zadnjem odstavku III poglavja je še določeno, da se odstotek telesne okvare po 8. in 9. točki tega poglavja glede na velik razpon določi analogno, glede na stopnjo okvare funkcij iz 1. do 7. točke tega poglavja.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo kot smer specialnosti pri sodnem izvedeništvu nevrologijo, saj seznam telesnih okvar v III. Poglavju točke 9 izrecno določa, da gre za telesno okvaro, glede na težo nevrološih motenj. Nevrološke motnje pa določa specialist nevrolog. Specialistka nevrologinja je na podlagi celotne medicinske dokumentacije in tudi na podlagi kliničnega nevrološkega pregleda tožnika podala izvid in mnenje v okviru katerega je tožnikovo telesno okvaro v posledici ishemične možganske kapi v malih možganih opredelila v višini 30 %.

Pritožba očita sodišču prve stopnje predvsem to, da pri oceni telesne okvare ni upoštevalo psihičnega težave tožnika. Te naj ne bi bile upoštevane tako v izvedeniškem mnenju, niti ni sodišče v tej smeri izvedlo predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem navaja enako kakor sodišče prve stopnje, da so v predmetni zadevi glede telesne okvare tožnika odločilne nevrološke motnje, ne pa psihične spremembe. Navedeno jasno izhaja iz 9. točke III poglavja Seznama telesnih okvar. Predmetna točka določa telesne okvare, ki so posledica obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema, ki niso navedeni v nobeni točki tega poglavja (torej od točke 1. do 8. točke III. poglavja), in sicer glede na težo nevroloških motenj. Pri tem se stopnja telesne okvare od 30 do 100 % v skladu z zadnjim odstavkom III poglavja seznama telesnih okvar določi glede na velik razpon analogno glede na stopnjo okvare funkcij iz 1. do 7. točke tega poglavja. Gre torej za stopnjo glede na težo nevroloških motenj od 30 do 100 % in ne kakor napačno meni tožnik v pritožbi, da je potrebno pri 9 točki III poglavja seznama telesnih okvar upoštevati tudi duševne motnje ali bolezni. Tako so pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na to, da je imel tožnik že v času odločanja pred invalidsko komisijo psihične težave, da je bil tudi ob pregledu za izdelavo izvedeniškega mnenje še vedno depresiven in da jemlje zdravila zaradi psihičnih težav in sicer Apaurin, nerelevantne glede na samo vrsto telesne okvare, kakor je ta določena v 9 točki III poglavja Seznama telesnih okvar.

Sodišče prve stopnje je zadevo ustrezno razčistilo z izvedbo dokazov, ki jih je izvedlo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se postavi za sodnega izvedenca uspobljen izvedenec psihiater. V predmetni zadevi je glede na vrsto telesne okvare pri tožniku odločilnega pomena znanje nevrologije, saj gre za nevrološke motnje, za te pa je usposobljen prav specialist s področja nevrologije. V skladu z 213. členom ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Za odločitev v predmetni zadevi so za presojo odločilne nevrološke motnje, ne pa eventuelne psihične spremembe tožnika.

Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve jasno navedlo odločilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravico do invalidnine tožnika za telesno okvaro. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Sodba, ki jo tožnik izpodbija glede odločilnih dejstev nima nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, saj je odločilna dejstva sodišče pravilno opredelilo in tudi navedlo, da gre pri tožniku za nevrološki deficit, ki se izraža z nerodnostjo okončin in je v posledici tega ocena njegove telesne okvare v višini 30 %. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, da zaradi izgube sluha in tudi zaradi problemov pri vidu ne gre za stanje, na podlagi katerega bi se tožniku lahko priznala telesna okvara tako, da tudi ni podana očitana bistvena kršitev pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče decidirano navedlo iz katerih razlogov je pri tožniku priznana telesna okvara in zakaj v višini 30 %. Pri tem pa ni prišlo v nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih o sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP v povezavi z 1. odstavkom 165. člena trpi sam stroške pritožbe.