Jedro

Pritožnica z navedbami v pritožbi dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno in ugotovljenimi konkretnimi dejstvi o poteku dogodkov, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Ugotavljanje konkretnih dejstev pa je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno.

Izrek

Pritožba predlagateljice postopka se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršitelja R.Ž. glede prekrška po določbi prvega odstavka 8. člena ZJRM-1 in postopek ustavilo, ker ni dokazano, da bi kršitelj storil očitani mu prekršek. Sklenilo je še, da stroški ustavitve postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila predlagateljica postopka Policijska postaja (PP). Navaja, da kršitelja policista nista obravnavala v smislu odgovornosti odgovorne osebe, temveč je bil sam med neposrednimi kršitelji in sta kršitev policista tudi neposredno zaznala v času storitve prekrška. Ne gre torej za vzpostavljanje objektivne odgovornosti, saj je bil kršitelj sam zaznan kot kršitelj ter je predvajal glasno glasbo na zabavi in motil druge. Kot organizator bi moral poskrbeti, da se z glasbo ne moti nočnega miru drugih že po prvo izrečeni globi, kar pa ni storil in je s kršitvijo skupaj z ostalimi nadaljeval. Navaja še, da bi morala sodnica preveriti dejansko stanje tako, da bi zaslišala oba policista, ne pa, da je slepo verjela kršitelju.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Predlagateljica postopka kršitelju očita, da naj bi storil prekršek po določbi prvega odstavka 8. člena ZJRM-1 dne 10. 8. 2013 ob 00.30 uri, ko naj bi z vpitjem in kričanjem na lastnem rojstnem dnevu, katerega je praznoval v lovski koči na B., motil mir in počitek prijaviteljice N.M. iz B..

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznanilo s celotnim spisom - plačilnim nalogom z opisom dejanja, izpisom poročila dežurnega policista PP in zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil kršitelj zoper plačilni nalog. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sicer pravilno ugotovila, da se pri lovski koči na B. nahaja večje število ljudi, med katerimi je tudi kršitelj ter da ti ljudje z glasnim govorom in občasnim vpitjem motijo nočni mir, vendar pa je nato na podlagi tako ugotovljenih dejstev naredila napačen pravni zaključek, da je storilec prekrška po določbi prvega odstavka 8. člena ZRJM-1 prav kršitelj in sicer, da je kršitelj s svojim aktivnim ravnanjem izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Sledilo je izpovedbi kršitelja, da je bila glasba ugasnjena ter so mu ob polnoči prisotni na rojstnodnevni zabavi zapeli Vse najboljše, sam pa jih je le ganjen poslušal in pri petju ni sodeloval. Višje sodišče je pri obravnavi pritožbenih navedb najprej presojalo, ali je predlagateljica postopka v pritožbi uveljavljala dejansko ali pravno vprašanje. V pritožbi se prepletajo pritožbene navedbe glede dveh plačilnih nalogov. Kršitelj je namreč že slabo uro pred obravnavanim prekrškom, zaradi katerega mu je bil izdan plačilni nalog, prejel plačilni nalog zaradi kršitve določbe prvega odstavka 8. člena ZJRM-1, ker je motil nočni mir z glasno glasbo v lovski koči na B., kjer je praznoval rojstni dan. V obravnavanem plačilnem nalogu, zoper katerega je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je sodišče ugodilo, pa mu je očitana kršitev, da je z vpitjem in kričanjem na lastnem rojstnem dnevu motil mir in počitek prijaviteljice N.M.. Pritožnica zatrjuje, da sodišče ni zaslišalo obeh policistov in je slepo verjelo le kršitelju. Policist pa naj bi v opisu in navedbi dejanskega stanja prekrška, ki je bil priloga plačilnega naloga, navedel, da je prekršek neposredno zaznal. Pritožnica z navedbami v pritožbi dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno in ugotovljenimi konkretnimi dejstvi o poteku dogodkov, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Ugotavljanje konkretnih dejstev pa je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče zahtevi za sodno varstvo ugodilo in postopek ustavilo, bi bila pritožba zoper takšno sodbo dovoljena le pod pogoji iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, torej ne iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz drugih pritožbenih razlogov pa le v primeru izpolnitve še dodatnih pogojev, to je, da bi bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali pa da bi šlo za izrek globe, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena ZP-1) ali da bi bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR. Ker nobeden od pogojev, pod katerimi bi bila dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpolnjen, je bilo potrebno pritožbo kot nedovoljeno zavreči po osmem odstavku 66. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Odločitev glede stroškov pritožbenega dela postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.