Jedro

ZUPJS v 31. členu izjemnih primerov, v katerih je možno določiti znižanje plačila vrtca, ne našteva taksativno, zaradi česar je med takšne izjemne primere po tem členu šteje tudi bistvena sprememba višine dohodka družine, ki vpliva na višino pravice iz javnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2012 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 4. 2012 ter zadevo zaradi priznanja pravice do znižanja plačila za program vrtca vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje (I. tč. izreka). Nadalje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2012 ter odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 4. 2012 in priznanje pravice do otroškega dodatka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da v konkretnem primeru ni prišlo do izjemne situacije, ki bi upravičevala uporabo 31. člena ZUPJS. Sama sprememba zaposlitve in s tem sprememba dohodka po ZUPJS ni določena niti kot sprememba po 42. čl. ZUPJS, še manj pa kot izjemna okoliščina. Izjemne okoliščine po tem členu predstavlja sklep oziroma drug akt občine, ki je pristojna za doplačevanje programa vrtca, s katerim prizna svojim občanom dodatno subvencijo. Do znižanja po 31. čl. ZUPJS bi bil upravičen tudi vlagatelj, ki ga je npr. prizadela naravna nesreča, huda bolezen, itd. Med izjeme po tem členu v nobenem primeru ne spada sprememba višine dohodka družine, ki je posledica spremembe ali izgube delovnega mesta. Določba 31. čl. ZUPJS se uporablja v povezavi s 37. čl. ZUPJS. Po podatkih tožene stranke občina B. ni izdala takšnega akta, ki bi predvideval upoštevanje kreditov in bi se tožeča stranka uvrstila v nižji razred plačila. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na plačilo vrtca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjski odločbi tožene stranke z dne 8. 8. 2012, s katerima je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski odločbi z dne 16. 4. 2012. S slednjima pa je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do otroškega dodatka, ter da se tožnici za otroka C.C. določi plačilo za program vrtca v višini 77,00% cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, ter da razliko med znižanim plačilom vrtca ter ceno programa krije Občina B..

Glede na dejstvo, da se tožnica zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila in je torej v tem delu sodba postala pravnomočna, je v predmetnem sporu med strankama v pritožbi sporno še, ali bi morala tožena stranka pri odločanju o pravici do znižanega plačila programa vrtca upoštevati dejanski materialni položaj družine in tekoči dohodek stranskega intervenienta, ker je pri njem naknadno prišlo do bistvenega znižanja plače, pri čemer je bil od 1. 9. 2012 dalje celo prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve.

Tožnica je vlogo za znižanje plačila vrtca vložila dne 19. 12. 2011, zato je skladno s 15. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami) tožena stranka pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev za leto 2012 upoštevala dohodek tožnice in njenega partnerja v preteklem koledarskem letu, torej letu 2010. Pri tem pa je tožena stranka, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, spregledala določbo 31. člena ZUPJS, ki ji daje možnost, da lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanja plačila vrtca na podlagi podatkov iz uradnih zbirk podatkov in drugih podatkov poleg dohodka in premoženja, ki ga določa zakon, ter drugih pogojev, ki jih določajo predpisi, ki urejajo vzgojo in izobraževanje, upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb in določi nižje plačilo programa za vrtec, kot je določeno v 24. členu tega zakona. Upoštevanje te zakonske določbe je še toliko bolj na mestu tudi iz razloga, ker mora skladno z 2. in 3. odst. 42. čl. ZUPJS upravičenec do znižanega plačila vrtca centru za socialno delo v 8. dneh sporočiti med drugim tudi izgubo ali začetek prejemanja dohodka iz dela, torej spremembo, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev, njeno višino ali obdobje prejemanja. Center za socialno delo nato o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na spremembo odločbe in za katere je izvedel po uradni dolžnosti ali na način in v roku iz drugega odstavka 42. člena tega zakona, odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe (1. odst. 42. b čl. ZUPJS). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dejstvo, da je pri stranskem intervenientu v letu 2010 prišlo do bistvenega zmanjšanja dohodka, znano že v času odločanja, pri čemer je ugotovilo tudi, da je bil stranski intervenient od 1. 9. 2012 dalje celo prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve, čemur tožena stranka ni oporekala, je pravilno zaključilo, da dejansko stanje, ki bi lahko vplivalo na odmero pravice, ni bilo pravilno ugotovljeno. Posledično je izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v novo odločanje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil vlagatelj do znižanja plačila vrtca po 31. čl. ZUPJS upravičen zgolj, če bi ga npr. prizadela naravna nesreča, huda bolezen in podobno. ZUPJS v 31. členu izjemnih primerov, v katerih je možno določiti znižanje plačila vrtca ne našteva taksativno, zaradi česar pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da med takšne izjemne primere po tem členu šteje tudi bistvena sprememba višine dohodka družine, ki vpliva na višino pravice iz javnih sredstev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in stranski intervenient nosita vsak svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor ni prispeval k rešitvi tega socialnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP), podredno pa tudi iz razloga, ker stroški sestave odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi jih bilo skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami) mogoče priznati stranki, medtem ko tožnica in stranski intervenient v zvezi z materialnimi stroški niti nista opredelila, za katere stroške zahtevata povračilo.