Jedro

Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno premoženje pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je odgovor na vprašanje, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče, ki je kot kategorija družbene lastnine zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta.

Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi dosegljive dokumentacije s strani urbanističnega vidika ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin, je pravilna ugotovitev, da tudi sporni del zemljišča 780/57, ki v naravi predstavlja zelenico, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in ne javnih površin.

Izrek

Pritožba nasprotne udeleženke Mestne občine ... se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli 780/57 in 780/56, k.o. X, pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z naslovom L., z ident. št. 000, ki stoji na parc. št. 862, k.o. X, v solastnini etažnih lastnikov te stavbe (I. točka izreka). Sklenilo je, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka Mestna občina ..., ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa v smeri zavrnitve predloga za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je z odločitvijo poseženo v njeno lastninsko pravico, ki jo je pridobila originarno na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS, št. 32/1993), saj gre za javno površino, ki se nahaja na delu sporne zemljiške parcele s št. 780/57. Sodišče nima podlage za odločitev v prvem in četrtem odstavku 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da opredelitev pripadajočega zemljišča po prostorskih aktih iz časa gradnje ni možna. Gre torej za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini mnenja in samim mnenjem. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz izvedenskega dela izvedenke za urbanizem izhaja, da del zemljiške parcele s parc. št. 780/4, sedaj del parcele 780/57, med jarkom in netlakovanim prehodom čez zelenico, ni nujno potreben za rabo stavbe. Ugotovljen obseg zato nasprotuje zakonsko določenemu pojmu pripadajočega zemljišča. Pogoj potrebnosti tudi tega dela zelenice ni z ničemer izkazan. Za poseg v lastninsko pravico tretjih ni zadovoljive podlage. V izvedenskem mnenju niti ni pojasnjeno, na podlagi katerih urbanističnih standardov je tudi ta del sporne zelene površine šteti za funkcionalno zemljišče stavbe. Ni razumljivo in pojasnjeno, zakaj bi tipsko enakim objektom pripadal različen obseg funkcionalnega zemljišča. Obseg zemljišča obravnavane stavbe je občutno večji od zemljišča, ki pripada sosednji stavbi. Izpodbijana odločitev ne zagotavlja enakomerne porazdelitve zelenih površin posamezni stavbi oziroma njihovim stanovalcem. Del sporne parcele s št. 780/57 predstavlja grajeno javno dobro. Gre za javno zeleno površino, ki so upoštevajoč dejstvo, da je sporno naselje prepredeno z javnimi cestami in pločniki (pešpotmi), dostopne mimoidočim posameznikom vse od izgradnje obravnavane stavbe do uveljavitve ZGJS oziroma Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Nepremičnina, kot so javne zelene površine, predstavlja infrastrukturni objekt, zato je lastninjenje potekalo po specialnem predpisu ZGJS, ki izključuje uporabo ZLNDL. Zakon o komunalnih dejavnostih (ZKD, Ur. l. SRS, št. 8/82), ki je veljal tudi ob uveljavitvi ZGJS, je v 3. členu določal, da se za komunalne dejavnosti šteje med drugim tudi urejanje parkov, zelenic,..., ki so posebnega družbenega pomena in te po 6. členu sodijo med komunalne objekte in naprave skupne rabe. Nadalje se tožnica sklicuje na odločbo VS RS II Ips 38/2006 in izpostavlja določeno v njej zapisano stališče. Meni, da je treba kot omrežje komunalnih in drugih naprav upoštevati javne površine v ureditvenih območjih naselij, konkretno med drugim javne parke, drevorede in zelenice v posameznem stanovanjskem območju. Javne zelenice se štejejo za infrastrukturne objekte, ki so se lastninili na podlagi ZGJS, kot na podlagi ZKD in Zakona o stavbnih zemljiščih. Glede na navedeno je nasprotna udeleženka po svojem predniku pridobila lastninsko pravico na delu sporne parcele 780/57 po samem zakonu z uveljavitvijo ZGJS. Sedanja zemljiška parcela 780/57 je bila vknjižena kot družbena lastnina. Sodišče bi moralo v okviru 44. člena ZVEtL-1 ugotavljati, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču prenehala, saj je občina lastninsko pravico na delu sporne parcele št. 780/57 pridobila z uveljavitvijo ZGJS. Ugotovitev sodišča, da so celotno nepremičnino ves čas urejali in vzdrževali etažni lastniki, ne izključuje uporabe nepremičnine s strani tretjih.

3. Udeleženci postopka Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov in A., d. o. o., so odgovorili na vročeno pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev. Odgovora na pritožbo nasprotne udeleženke A., d. o. o., pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ga je vložila njena pooblaščenka B. B., ki ne trdi (in tudi iz dokazil v spisu (priloga B6) ne izhaja), da ima opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), v pritožbenem postopku pa pravila o odpravi nepopolne vloge ne veljajo (drugi odstavek 89. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotavljanje (individualnega) pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da sta bili v sklopu večih nepremičnin tudi sporni (novi) nepremičnini št. 780/57 in 780/56, k.o. X (oz. prej del parc. št. 780/4, še prej del parcele 780/36) do olastninjenja družbena lastnina; na njih je bila predvidena gradnja soseske Y. Večstanovanjska hiša na naslovu L. je bila zgrajena v sklopu soseske leta 1962. Določena zemljišča, med drugim tudi parcela 780/36 (iz katere sta nastali predmetni parceli za gradnjo večstanovanjske stavbe), so bile na podlagi dovoljenja uporabljene za gradnjo in ureditev okolice. Pravna prednica druge nasprotne udeleženke A., d. d., je pridobila zemljišča z namenom gradnje stavb znotraj naselja izključno za reševanje stanovanjskih potreb železniških delavcev. Na tem družbenem zemljišču je pridobila pravico uporabe za gradnjo naselja (glej: priloga na strani 8 k izvedenskemu mnenju, list. št. 81), s pridobitvijo stanovanja s strani etažnega lastnika od pravnega prednika A., d. d., pa je lastnik stanovanja pridobil tudi pravico na pripadajočih površinah, ki so ju po neizpodbijani ugotovitvi nižjega sodišča lastniki stanovanj dejansko rabili, urejali in vzdrževali od izgradnje dalje. Nasprotna udeleženka A., d.o.o., je zemljiškoknjižna lastnica predmetnega zemljišča (prej del parcele s št. 780/4). Temu pritožba konkretno ne oporeka.

6. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno premoženje pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je odgovor na vprašanje, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče, ki je kot kategorija družbene lastnine zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta. Za ugotovitev lastninske pravice pa je treba najprej ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki pripada stavbi. Merila za to so določena v 43. členu ZVEtL-1 in temeljijo na izhodiščih družbene lastnine, zlasti načela, da se je s pridobitvijo pravnega posla za pridobitev pravice na stavbi (ali njenem delu) pridobil tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Pravica uporabe v sistemu družbene lastnine se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, zato so se prenosi te pravice odvijali tudi izvenknjižno. Nujnost pogodbenega prenosa pravice uporabe na zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo stavbe, zato ni bila potrebna. Pravica uporabe na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi. Iz v izpodbijanem sklepu podanega pregleda ureditve etažne lastnine in lastnine stanovanjskih stavb, je razvidno, da je imel lastnik posamezne stanovanjske enote na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno rabo, pravico (so)uporabe.

7. ZVEtL-11 pri merilih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča omogoča sočasno uporabo vseh zakonsko določenih meril, ne določa nobenega razmerja med njimi, gre za enakovredna merila, ki se medsebojno dopolnjujejo. Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča niso najpomembnejši upravni akti iz časa pred (ali ob) gradnji, ampak je treba upoštevati tudi druga merila (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki kažejo na namenjenost za redno rabo. Zakon sodišču omogoča, da z uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je s pomočjo izvedenske družbe, po ogledu na kraju samem in pregledu dokumentacije v spisu ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k navedeni stavbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki sledi izvedenskemu delu D., d. o. o., da izključno po prostorskih aktih iz obdobja gradnje in tedanjih individualnih upravnih aktov ni mogoče opredeliti obsega pripadajočega zemljišča, ker niso na razpolago, se pa iz grafičnih prilog (v zazidalnem načrtu) in drugih dokumentov da razbrati elemente (načrtovane) zunanje ureditve, ki pretežno ustreza današnji zunanji ureditvi, ne pomeni, da obsega pripadajočega zemljišča ni bilo mogoče določiti/ugotoviti z uporabo zakonskih meril, tudi tistih, ki jih pritožba omenja.

8. V izpodbijanem sklepu ni storjena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP – torej, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listine - izvedenskega mnenja z dne 18. 3. 2019 (na str. 8). Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je izpostavljen dokaz pravilno povzemalo, naredilo pa je tudi dokazno oceno. Nestrinjanje z njo lahko pomeni le pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi ni podan.

9. Tekom postopka je pritožnica v okviru varovanja javnega interesa (v luči petega odstavka 48. člena ZVEtL-1) najprej navajala, da del nepremičnine s parc. št. 780/4 (na delu katere sta nastali sporni parceli 780/56 in 780/57) ne more predstavljati pripadajočega zemljišča, ker gre za potencialno grajeno javno dobro, ki mora biti dostopno vsem prebivalcem soseske (list. št. 129), nato pa je še zatrjevala, da se na delu zemljišča nahajajo javne zelene površine (zelenice) grajenega javnega dobra, ki predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo na podlagi ZGJS in je na tej podlagi po svojem pravnem predniku pridobila lastninsko pravico na sporni zemljiški parceli. V pritožbi vztraja pri ugovoru grajenega javnega dobra na delu zemljiške parcele 780/57 (prej del parc. št. 780/4) v JV delu med jarkom in netlakovanim prehodom (glej izvedeniško mnenje na str. 10, 11, in izvedeniško geodetsko poročilo E. E., list št. 173; gre za manjši trikotni del zelenice) in preostali zeleni površini (zelenici). Ugovor javnega dobra je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča relevanten in se je sodišče prve stopnje tudi do njega opredelilo. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da parcela št. 780/57 v naravi predstavlja zelenico (na J, Z, in V delu) okrog stavbe, ki predstavlja odmik od javne pešpoti in ceste in imisijska zamejitev, na S strani pa vhod v stavbo, prostor za zabojnike za smeti, in dostopno pot za dostop do stavbe, kar vzdolžno meji na javno cesto, ki ni predmet tega postopka. Po natančno izvedenem dokaznem postopku je prvo sodišče ugotovilo in jasno razložilo, da obravnavana (pritožbeno sporna) nepremičnina s parc. št. 780/57 (skupaj s parc. št. 780/56, ki v naravi predstavlja parkirišče nasproti vhoda v stavbo, ki ga loči javna cesta)2 ne predstavlja javnih površin, pač pa gre za zelenico, ki je kot takšna v rabi sporne stavbe že vse od ureditve okolice po izgradnji in tako funkcionalno vezana nanjo. Oporo za tak zaključek je imelo v izvedenskem mnenju, ki se opira na dosegljivo in razpoložljivo dokumentacijo. Drži, da je v izvedenskem mnenju D., d.o.o., izvedenka urbanistične stroke, omenila, da manjši JV del zelenice v obliki trikotnika od uhojene pešpoti do sosednje parcele (do jarka, ki omejuje zelenico) sam po sebi ni nujno potreben za redno rabo obravnavane stavbe. A dejstvo je, da je zaključek o tem v pristojnosti sodišča. Glede na ugotovitve v izvedenskem delu, da zelenica na JV strani stavbe v luči urbanističnih standardov predstavlja zaključek enovite zelenice, ta pa je bila glede na dosegljivo dokumentacijo predvidena v grafičnih prilogah in v večini tudi izvedena v današnji izvedbi, upoštevaje dejansko rabo površin od časa izgradnje do danes (uporabljajo, upravljajo in skrbijo zanjo lastniki stavbe), na katerih niti izvedenka niti sodišče prve stopnje na ogledu nista zaznala nikakršne javne rabe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta merila kažejo na namenjenost nepremičnine 780/57 za redno rabo obravnavane stavbe. Izvedenka je pojasnila, zakaj meni, da celotna sporna površina lahko predstavlja funkcionalno zemljišče k tej stavbi. Na vrsto in obseg zemljišča je sklepala iz grafičnih prilog dokumentacije in elementov današnje zunanje ureditve in ugotovljene rabe ob primerjalni oceni strokovnih podlag in ugotovitev, saj v času gradnje ni bil izveden izračun površin, ki bi stavbi pripadal. Pri nepremičnini 780/57 gre za zemljišče, ki je s preteklo rabo in funkcionalnostjo vezano na stavbo predlagateljev oz. na površine, ki v skladu s kriteriji (predvsem iz 2. in 3. točke) prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. Zaključka sodišča prve stopnje o obsegu pripadajočega zemljišča ne more ovreči pritožbeno navajanje, da je k obravnavani stavbi odmerjen večji obseg pripadajočega zemljišča kot pri tipsko enaki sosednji stavbi, saj iz meril 43. člena ZVEtL-1 zahteva po enaki odmeri ne izhaja, tudi sicer pa pritožnica s tem ne utemeljuje javnega interesa.

10. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi dosegljive dokumentacije s strani urbanističnega vidika ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin, je pravilna ugotovitev, da tudi sporni del zemljišča 780/57, ki v naravi predstavlja zelenico, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in ne javnih površin. Ugotovljeno pripadajoče zemljišče ne posega v javno cesto. Predvsem pritožnica ni dokazala, da bi bil del spornega zemljišča (zelenica) sploh kdaj opredeljen oziroma razglašen kot javno dobro. Okoliščina, da naj bi bilo to zemljišče potencialno javno dobro, za postopek ni relevantna. Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 76. členu ZGJS, po katerem naj bi pritožnica v letu 1993 lastninila sporno zelenico. Ni mogoče mimo ugotovljene dejanske rabe tistega dela parcele, ki jo predstavlja zelenica. Bistveno je, da je bil ta del vedno, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno rabi stavbe in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na njem dejansko izvrševali etažni lastniki, ga ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po navedenem zakonskem določilu. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na sklep VS RS II Ips 38/2016, v katerem je obravnavano povsem drugačno dejansko stanje in pravno vprašanje. Prenašanje iz konteksta izvzetega dela obrazložitve te odločbe na konkretni primer ni mogoče. Iz te odločbe ne izhaja v pritožbi zavzeto stališče, da bi bile (kar vse) zelenice med stavbami v soseski javne zelene površine in se kot take štele za infrastrukturni objekt, ki bi se lastninil po ZGJS ali ZKD. Nasprotna udeleženka pa niti ne zatrjuje, na podlagi katerega pravnega akta bi sporno zemljišče (pred lastninjenjem, ob uveljavitvi ZGJS) obdržala sama oziroma bi imela tedaj pravico uporabe.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

1 V skladu s 43. členom ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti, (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 2 v zvezi s to parcelo pritožba konkretno ne izpodbija ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje