Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S priglasitvijo terjatve v zapuščinskem postopku upnik (praviloma) ne postane stranka zapuščinskega postopka. O njegovi terjatvi v sklepu o dedovanju ni odločeno, zato jo lahko v pravdi terja v višjem znesku, kot jo je predhodno priglasil v zapuščini.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124926/2012 z dne 31. 8. 2012 ter tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 5.467,17 EUR s pripadki, 41,00 EUR izvršilnih stroškov ter 267,00 EUR pravdnih stroškov.
2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Opozarja na zmotno navedbo datuma, saj 3. 9. 2009 ni bila sklenjena nobena od pogodb, ki jih kot temelj terjatve navaja tožnica. Ta je v zapuščinskem postopku priglasila le terjatev v višini 1.159,79 EUR. Ker terjatev pod številko 641334-004 v zapuščinskem postopku ni bila prijavljena, je sodišče ne bi smelo upoštevati. Kredit je bil zavarovan pri zavarovalnici X, stroške premije je poravnala kreditojemalka, do izplačila zavarovalnega primera pa ni prišlo po krivdi banke. Toženčeve navedbe o plačilih s transakcijskega računa niso bile podane za izkazovanje upnikovih terjatev. Višje sodišče naj se opredeli do pravilnosti vodenja postopka, saj je bila mediacija preklicana, tožnica se ni udeleževala obravnav, prav tako ni odgovorila na ugovor toženca.
3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica v obravnavani zadevi vtožuje plačilo dveh terjatev, ki izvirata iz pogodbenega razmerja s pokojno M. L., po kateri je toženec edini dedič. Terjatev v višini 4.925,99 EUR se nanaša na dolg po pogodbi o kreditu, sklenjeni dne 30. 6. 2008, terjatev v višini 541,18 EUR pa na dolg po pogodbi o odprtju in vodenju osebnega računa z dne 3. 9. 2003 (in ne 3. 9. 2009, kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje). Tožnica je v pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na ugovor toženca, podrobno opisala način obračuna terjatve po obeh pravnih naslovih, ki jima toženec ni obrazloženo nasprotoval. Skliceval se je zgolj na dejstvo, da je tožnica v zapuščinskem postopku priglasila le eno terjatev (iz naslova kreditne pogodbe), pa še to v nižjem znesku.
6. V zapuščinskem postopku sodišče s sklepom o dedovanju, ki ima naravo deklaratorne odločbe, ugotovi obseg zapuščine in dediče po zapustniku. Sodišče torej ne odloča o plačilu zapustnikovih terjatev, čeprav jih upniki v postopku lahko priglasijo. Upniki praviloma tudi niso stranke zapuščinskega postopka, razen če zahtevajo ločitev zapuščine po 143. členu ZD, česar pa v obravnavani zadevi niso storili. Pritožnikovo stališče, da terjatev tožnice v zahtevani višini ni utemeljena zaradi drugačne priglasitve v zapuščinskem postopku, je torej zmotno, prav tako navedba, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju.
7. Tožnica je z dopisom z dne 14. 6. 2010 (priloga A 12) izkazala, da ji zavarovalnica na račun vtoževane obveznosti ni ničesar izplačala. Zgolj dejstvo, da je bil kredit zavarovan, toženca ne odvezuje poplačila obveznosti iz naslova kreditne pogodbe. Zavarovalna pogodba namreč varuje tožničin premoženjski interes (čeprav je zavarovalno premijo po 7. členu pogodbe prenesla na kreditojemalko), pri čemer s plačilom zavarovalnine zavarovalnica pridobi regresni zahtevek do kreditojemalca. Ker je v konkretnem primeru ob nastopu zavarovalnega primera zavarovalnica odklonila zavarovalno kritje, tožnica s to pravdo sama terja izpolnitev pogodbene obveznosti.
8. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku. Razlogov, zakaj mediacija ni bila uspešna, iz spisa ni razbrati, saj ne gre za sestavni del pravdnega postopka. Tožnica se je udeležila obeh razpisanih glavnih obravnav, na kateri toženec ni pristopil brez utemeljenih razlogov. Njegove pritožbene trditve, da se tožnica narokov ni udeležila, so protispisne, prav tako tudi navedba, da tožnica ni odgovorila na njegov ugovor.
9. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani razlogi niso utemeljeni in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.