Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči priznalo stroške za prihod na narok na relaciji C. (Avstrija) – D. (Slovenija) - C.. Ugotovilo je, da na navedeni relaciji javno prevozno sredstvo ne vozi oziroma ne vozi ob primernem času. Zato je priči priznalo kilometrino glede na razdaljo po uradnih podatkih, ki znaša 311 kilometrov v eno smer oziroma 622 kilometrov v obe smeri, v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, skupaj 58,47 EUR. Zato je priča upravičena tudi do ostalih stroškov, ki ji na tej relaciji nastanejo zaradi vožnje z lastnim prevoznim sredstvom. Priča je torej upravičena tudi do plačila vinjete za vožnjo po avtocesti, tako v Sloveniji kot v Avstriji, prav tako za vožnjo skozi predora.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se priči priznajo še stroški v znesku 61,20 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati priči A.A., v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati priči potne stroške v višini 58,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep (v delu, v katerem je bila njena zahteva za plačilo stroškov smiselno zavrnjena) se je pritožila priča, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravičena do povračila stroškov na relaciji B. ulica, C., Avstrija - D. (Slovenija) in nazaj, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da je imela zaradi pričanja še nadaljnje stroške in sicer stroške avstrijske vinjete v znesku 8,80 EUR, slovenske vinjete v znesku 15,00 EUR, vožnje skozi predor E. v znesku 2 x 11,50 EUR in skozi predor F. v znesku 2 x 7,20 EUR. Prav tako ji pripada dnevnica v višini 100,00 EUR. Predlaga spremembo sklepa v smislu ugoditve zahtevi za povračilo stroškov tudi za te stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. ZPP v prvem odstavku 242. člena določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 in naslednji; Pravilnik) v prvem dostavku 4. člena določa, da se pričam, izvedencem in tolmačem povrnejo potni stroški, stroški za prehrano in prenočišče ter nadomestilo plače oziroma izgubljenega zaslužka. Nadalje Pravilnik v 5. členu določa, da potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom ter da so z javnimi prevoznimi sredstvi po tem pravilniku mišljeni vlak, avtobus, ladja in letalo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priči priznalo stroške za prihod na narok dne 2. 9. 2016 na relaciji C. (Republika Avstrija) – D. (Slovenija) - C.. Ugotovilo je, da na navedeni relaciji javno prevozno sredstvo ne vozi oziroma ne vozi ob primernem času. Zato je priči priznalo kilometrino glede na razdaljo po uradnih podatkih, ki znaša 311 kilometrov v eno smer oziroma 622 kilometrov v obe smeri, v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, skupaj 58,47 EUR. Takšna odločitev pa pomeni, da je priča upravičena tudi do vseh ostalih stroškov, ki ji na tej relaciji nastanejo zaradi vožnje z lastnim prevoznim sredstvom. Priča je torej upravičena tudi do plačila vinjete za vožnjo po avtocesti, tako v Sloveniji kot v Avstriji, prav tako za vožnjo skozi predora. Ni namreč mogoče priznati relacije, ki poteka po avtocesti, ne da bi se pri tem priči priznalo stroške vožnje po avtocesti.

7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo relacijo in dejstvo, da je priča utemeljeno prispela na sodišče z lastnim prevoznim sredstvom, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi citiranih določb Pravilnika, izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je priči priznalo tudi stroške avstrijske vinjete v znesku 8,80 EUR, slovenske vinjete v znesku 15,00 EUR, plačilo vožnje skozi predor E. v znesku 2 x 11,50 EUR in skozi predor F. v znesku 2 x 7,20 EUR, skupaj v višini 61,20 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

8. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo priglašene stroške dnevnice v višini 100,00 EUR, ki jih priča priglaša kot izgubo na dohodku. Priča namreč teh stroškov ni izkazala, zato ni upravičena do vračila teh stroškov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).