Jedro

V zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, o vloženem pravnem sredstvu pa bo odločalo drugo, višje sodišče, kateremu toženka pripisuje pristranskost zgolj zaradi sedeža v istem kraju, kot ga ima prvostopenjsko sodišče. Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodišču prve stopnje, katerega delo graja predlagateljica in ki bo predmet pritožbene presoje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče in ne more pomeniti „drugega tehtnega razloga“ v smislu 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožeči stranki plača 45.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, zapisala, da nima več zaupanja v sodišča v Ljubljani, saj meni, da se vsi med seboj poznajo in sodelujejo. Zato je prosila, da zaradi zagotovitve nepristranskosti pritožbeno sodišče tj. Višje sodišče v Ljubljani zadevo odstopi v odločanje drugemu pritožbenemu sodišču v drugem kraju; v primeru razveljavitve sodbe pa naj se zadeva vrne v sojenje prvostopenjskemu sodišču v drugem kraju. V pritožbi med drugim navaja nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Predlagateljica s predlogom za delegacijo pristojnosti ne zasleduje primarnega namena, kateremu je ta institut namenjen (lažje oziroma smotrnejše postopanje v zadevi), temveč meni, da so podani drugi tehtni razlogi za to. Pomembnost instituta delegacije se sicer kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v objektivno nepristranskost sojenja. Vendar pa med te okoliščine po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ne spadajo morebitne napake, ki naj bi jih sodišče naredilo v postopku. V zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, o vloženem pravnem sredstvu pa bo odločalo drugo, višje sodišče, kateremu toženka pripisuje pristranskost zgolj zaradi sedeža v istem kraju, kot ga ima prvostopenjsko sodišče. Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodišču prve stopnje, katerega delo graja predlagateljica in ki bo predmet pritožbene presoje, pa ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče in ne more pomeniti „drugega tehtnega razloga“ v smislu 67. člena ZPP. V tej fazi postopka pa Vrhovno sodišče tudi ne more odločati o „vnaprejšnji“ delegaciji prvostopenjskega sodišča, ki naj bi veljala za primer, če bi višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da predlog ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.