Jedro

Sodišče s sodbo odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa tudi o nečem, kar ni zaobseženo v tožbenem zahtevku, pa četudi so o tem v tožbi podane navedbe.

Upravnik nima pravice terjati izpolnitev v zvezi s stroški upravljanja, četudi je stanovanje v solasti, od vsakega solastnika za celo stanovanje (solidarna odgovornost solastnikov).

Upravnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje sredstev rezervnega sklada, če iz pogodbe o upravljanju ne izhaja pooblastilo za to. Četudi bi upravnik v rezervni sklad vplačal sredstva, ki jih je bila dolžna plačati tožena stranka, s tem ni plačala nekaj namesto tožene stranke. V rezervni sklad vplačana sredstva so sredstva tistih, ki jih v ta namen vplačajo, le namensko so izločena na poseben račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna sodba na podlagi prepoznave in sodba sodišča prve stopnje.

Stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo pod prvo točko izreka sklep o izvršbi istega sodišča pod opr. št. 0006 I 2006/00557, z dne 11.1.2006, vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka glede prvotožene stranke za znesek 102,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2006 dalje do plačila (delna sodba na podlagi pripoznave), s sodbo pa je pod 2. točko izreka prej navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka še glede prvotožene stranke za znesek 100,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2005 dalje do plačila, in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 102,00 EUR od 31.12.2005 do 31.5.2006 ter v 3. točki izreka za znesek 17.52 EUR, pod 3. točko izreka je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo glede 2. in 3. tožene stranke v celoti in v 3. točki izreka za znesek 35,05 EUR ter je tožbeni zahtevek v tem obsegu kot neutemeljenega zavrnilo, pod 4. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 148,62 EUR.

Smiselno zoper zavrnilni del odločitve s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje ali o zadevi samo odloči in obdrži sklep o izvršbi v celoti v veljavi. Navaja, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 105. členu ne predpisuje posebne oblike tožbenega zahtevka, sodišče pa je celo samo ugotovilo, da tožnik v vlogah navede, da gre za solidarnost tožencev. Torej je tožnik vtoževal solidarno odgovornost tožencev in ker sodišče prve stopnje zahtevka ni tako upoštevalo, je drugotoženko in tretjega toženca neupravičeno razbremenilo vtoževane obveznosti. Nadalje se sodišče prve stopnje brez potrebe in pravne podlage obremenjuje z razmerji med toženo stranko in drugimi osebami. Kakšna so bila razmerja med zakonitim zastopnikom tožeče stranke in toženo stranko, je za to pravdo nepomembno. Ker iz pogodbe o nakupu predmetnega stanovanja izhaja, da je bila kupovalka izključno prva toženka, njo v celoti bremenijo stroški povezani s stanovanjem. Če pride do spremembe lastništva na stanovanju, je lastnik dolžan o tem obvestiti upravnika. Poleg tega je postala sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je predmetno stanovanje skupna lastnina zakonitega zastopnika tožeče stranke in prvotoženke vsakega do ene polovice, pravnomočna pozneje, kot so nastale v tem postopku vtoževane terjatve. Tudi sicer ima upravnik pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova pogodbe o izvajanju upravniških storitev od kateregakoli solastnikov stanovanj (394. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in sicer celotne obveznosti. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje glede obveznosti iz naslova rezervnega sklada. Tej obveznosti v svojih vlogah tožena stranka sploh ni oporekala, zato je odločitev sodišča v tem delu procesno sporna. Poleg tega je opozoriti na pogodbo o upravljanju, ki določa tudi pooblastila tožeči stranki kot upravniku glede sredstev rezervnega sklada. Upravnik je namreč s pogodbo zavezan skrbeti za redno poravnavanje stroškov lastnikov in je pooblaščen kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov za njihovo zastopanje na sodišču (2. in 3. člen pogodbe o upravljanju). Ker je tožeča stranka založila svoja sredstva v korist tožene stranke, ji je slednja dolžna ta sredstva vrniti. Ne drži, da je tožena stranka v zamudi šele od vložitve tožbe, ampak je v zamudi od datuma, ko posamezna mesečna obveznost zapade v plačilo. Tako je določeno v pogodbi o upravljanju. Sicer je stališče sodišča glede vročanja posameznih položnic, stanja poštnih nabiralnikov, poštno ležečega prejemanja in ostalega povsem zgrešeno. Sodišče napačno tolmači 131. člen OZ pri odškodninski odgovornosti druge toženke in tretjega toženca, kjer je določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ravno to tožeča stranka navaja in dokazuje v svojih vlogah. Neupravičeno je sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke po povrnitvi stroškov, ki so nastali s pripravo dokumentacije za prvo pripravljalno vlogo. Pri predmetnih stroških namreč sploh ni problem v posesti dokumentacije in iz tega naslova niso nastali nikakršni stroški. Dokumentacijo pa je bilo potrebno poiskati, kar je trajalo skoraj dva dneva in je tožeča stranka vsekakor upravičena do povračila tega stroška v zahtevani višini. Pri tem sodišče ne navede, na kateri pravni podlagi je ta del zahtevka zavrnjen, torej se odločitve v tem delu ne da preveriti. Tudi sicer je v dosedanji praksi sodišče tako priglašene stroške priznavalo. Na drugi strani je sodišče prve stopnje velikodušno odmerilo stroške tožene stranke, konkretno za vse pripravljalne vloge po 100 odvetniških točk, čeprav je po tarifi št. 19 Odvetniške tarife (OT) priznati za drugo pripravljalno vlogo stroške le v višini 75 % in za tretjo in ostale vloge po 50 %. Sodišče je nadalje spregledalo, da je odvetnica opravljala procesna dejanja brez pooblastila stranke in bi zato moralo ta dejanja šteti za nična. Za zastopanje na naroku dne 2.10.2008 je sodišče priznalo 36,70 EUR, po povišanju zaradi zastopanja več oseb za 20 %, pa naj bi znašalo 220,32 EUR, kar očitno ni pravilno.

Tožene stranke v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe, potrjujejo pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

ZPP v 1. odstavku 180. člena izrecno določa, da mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek, in kot nadalje določa 1. odstavek 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku. Navedeno pomeni, da sodišče s sodbo odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa tudi o nečem, kar ni zaobseženo v tožbenem zahtevku, pa četudi so o tem v tožbi podane navedbe.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno in utemeljeno upoštevalo pravnomočno sodno odločbo, s katero je ugotovljeno, da je predmetno stanovanje skupno premoženje zakonitega zastopnika tožeče stranke in prve tožence, vsakega do ene polovice (priloga B9 in B10). V pritožbi je potrebno pojasniti, da stanovanje ni postalo skupno premoženje prej navedenih s pravnomočnostjo sodbe o takšni ugotovitvi, ampak je bilo njuno skupno premoženje od nakupa dalje, ne glede na to, kdo je v pogodbi naveden kot kupec, ker je bilo stanovanje pridobljeno v zakonu z delom zakoncev. Torej je bilo stanovanje skupno premoženje zgoraj navedenih vsakega do ene polovice že v času, iz katerega izvira v tej pravdi vtoževana terjatev. Da ima upravnik zgradbe pravico terjati izpolnitev v zvezi s stroški upravljanja, četudi je stanovanje v solasti, od vsakega solastnika za celo stanovanje (solidarna odgovornost solastnikov), se pritožba zmotno sklicuje na 394. člen OZ, ker ta predpisuje zgolj domnevo solidarne odgovornosti več dolžnikov pri obveznostih iz gospodarskih pogodb, dolžniško-upniško razmerje strank iz te pravde pa ne izhaja iz gospodarske pogodbe.

Da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana za vtoževanje sredstev rezervnega sklada, je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 3. odstavku 6. strani izpodbijane odločbe. Protispisna je pritožbena trditev, da aktivna legitimacija tožeče stranke izhaja že iz pogodbe o upravljanju (priloga A 3), ker ji pogodba v 2. in 3. členu daje kot upravniku zgolj pooblastilo za zastopanje lastnikov v pravnem prometu in pred sodiščem. Če nastopa kot pooblaščenec (zastopnik) lastnikov stanovanj, upravnik nastopa v imenu in na račun lastnikov, ne le v svojem imenu, torej kot tožeča stranka. Ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za vtoževano terjatev v materialno pravnem smislu, je vprašanje materialnega prava in na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku pazi po uradni dolžnosti. Četudi bi tožeča stranka v rezervni sklad dejansko vplačala sredstva, ki jih je bila dolžna plačati tožena stranka, s tem ni plačala nekaj namesto tožene stranke. V rezervni sklad vplačana sredstva so namreč še vedno sredstva tistih, ki jih v ta namen vplačajo, le namensko so izločena na poseben račun.

Glede vtoževanih zamudnih obresti je odgovor v pritožbi zaobsežen že v razlogih sodišča prve stopnje (glej zadnji odstavek na 6. in 1. odstavek na 7. strani izpodbijane odločbe). Dodati je le, da 12. člen pogodbe o upravljanju (priloga A3), na katerega se pritožba sklicuje, ureja le zamudne obresti od storitev upravljanja, ne pa tudi zamudnih obresti za s strani tožeče stranke kot upravnika plačanih stroškov dobaviteljem za lastnike etažnih stanovanj. To določbo je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o vtoževanih zamudnih obrestih, tudi upoštevalo.

Sodišče prve stopnje določbo 131. člena OZ pravilno tolmači in tudi pravilno utemelji, zakaj tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko iz naslova odškodninske odgovornosti ni utemeljen (glej predzadnji odstavek na 12. strani izpodbijane odločbe). Ob izostanku že enega od zakonsko zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti tožbenemu zahtevku na tej podlagi ni možno ugoditi. Tožeča stranka elementov odškodninskega delikta (zlasti protipravnega ravnanja tožencev) v svojih navedbah v postopku sploh ni navajala.

Sodišče kot potrebne stroške za pravdo stranki lahko prizna le izmed tistih stroškov, ki jih predvideva ZPP, poleg njega pa še Pravilnik o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (Ur. l. RS, št. 15/2003). Med njimi ni plačila stranki po računovodski tarifi za zbiranje prilog svoji vlogi v postopku. Za preizkus odločitve sodišča prve stopnje v tem delu so podani dovolj obširni razlogi v 3. odstavku 13. strani izpodbijane odločbe. Če pri tem ni citirane pravne podlage za takšno odločitev, to ni takšna kršitev, ki bi imela za posledico v pritožbi smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Da bi sodna praksa takšen strošek priznavala, je pavšalna pritožbena navedba, ki je ni možno preizkusiti (ni opredeljeno navedena ta sodna praksa). Res se po tarifi št. 19 OT za prvo pripravljalno vlogo prizna nagrada po tarifi št. 18 OT, za drugo vlogo 75 % in za naslednje vloge po 50 % iz tarife št. 18 OT, in je sodišče prve stopnje za vse tri vloge priznalo po 100 točk. Vendar pritožba spregleda, da je glede na vrednost spora 608,77 EUR po tarifi št. 18 OT višina nagrade 200 točk. Vsa procesna dejanja pooblaščenke toženih strank med postopkom so utemeljeno upoštevna, saj je pooblaščenka na poziv sodišča predložila ustrezno pooblastilo. Zneska 36,72 EUR sodišče prve stopnje ni priznalo kot stroška za zastopanje na naroku dne 2.10.2008, ampak je to znesek 20 % DDV od nagrade za tri pripravljalne vloge (tri krat 100 točk) in zastopanje na naroku (100 točk).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem, ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi lahko pritožbeno sodišče s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.