Jedro

Izrek pravilno poleg modalitet vsebuje tudi opis uradnega dejanja, konkretizirano pa je tudi obsojenčevo ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti izvršitelju kot uradni osebi in s katerim mu je obsojenec preprečil, da bi opravil rubež.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 18.5.2005 obsojenega R.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.9.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "absolutnih kršitev kazenskega zakona" in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V zahtevi ni zaslediti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Državni tožilec je na glavni obravnavi res spremenil obtožni predlog. V spremenjenem obtožnem predlogu obsojencu očita storitev kaznivega dejanja, glede katerega je tudi Višje sodišče v Kopru pravilno ugotovilo, da so v ravnanju obsojenca opisani prav vsi zakoniti znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Obe sodišči sta pravilno zaključili, da so v ravnanju oškodovanca elementi, ki omogočajo, da se njegovo vedenje, ko je opravljal rubež, opredeli kot uradno dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je "sodba pomanjkljiva" in da je ni moč preizkusiti. V nadaljevanju utemeljuje, da je sodba polna nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. V obtožnem predlogu ni opredeljeno uradno dejanje, ki naj bi ga obsojenec s silo preprečil uradni osebi, prav tako ni "okvalificirano" grdo ravnanje.

V izreku pravnomočne sodbe je poleg kraja in časa storitve kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec pri nameri, da bi opravil rubež njegovih premičnin ... M.O., ki se mu je predstavil kot izvršitelj in mu povedal, da zoper njega poteka več postopkov izvršbe zaradi izterjave denarnih terjatev in je prišel rubit ter M.U. kot pooblaščencu upnika A., ki mu je izročil dokumente, le-te raztrgal in M.O. z roko udaril po obrazu in ga z nogo brcnil v zadnjico, zaradi česar je M.O. kraj zapustil, ne da bi rubež opravil. Takšen izrek poleg modalitet vsebuje tudi opis uradnega dejanja, ki ga je nameraval opraviti izvršitelj M.O. Konkretizirano je prav tako obsojenčevo ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti izvršitelju kot uradni osebi in s katerim mu je obsojenec preprečil, da bi opravil rubež. Po drugi strani pa obrazložitev pravnomočne sodbe vsebuje presojo vseh odločilnih dejstev in z njimi povezanih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Za takšno presojo je sodišče navedlo razumne razloge, v katerih je opredelilo vsebino uradnega dejanja, ki ga je izvršitelj nameraval opraviti v okviru z zakonom o izvršbi in zavarovanju danih pooblastil ter tudi, kako ocenjuje obsojenčevo ravnanje, to je udarec O. po obrazu in brco v zadnjico. Ocenilo pa je tudi obrambno trditev, da je uradni postopek že bil zaključen v trenutku, ko je bil sestavljen zapisnik z ugotovitvijo, da ni nikogar doma.

Glede na navedeno se pokaže, da pravnomočna sodba v izreku in v obrazložitvi nima takih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker so v njenem izreku konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, katere zahteva izrecno ne konkretizira, je pa na uveljavljanje le-te mogoče sklepati na podlagi njene načelne navedbe in vsebine obrazložitve.

V obsegu, v katerem se vložnik zahteve sklicuje na izpovedbi prič M.U. in A.A., prikazuje vsebino le-teh ter zatrjuje, da je postopek rubeža bil končan in so že odhajali, ko je prišlo do konfliktne situacije ter opozarja na okoliščino, da se glede obsojenčevega udarca O. v zadnjico izjava, ki jo je dal A.A. policistu, razlikuje od njegove izpovedbe na glavni obravnavi in tudi, da obsojencu dejanje ni dokazano, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča ter presojo izvedenih dokazov. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).