Jedro

Neplačilo kupnine ni pogoj za veljavnost prenosa lastninske pravice na nepremičnini, saj (lahko) kupec pridobi lastninsko pravico na prodani stvari še preden plača celotno kupnino. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da je (ne)plačilo kupnine samo po sebi zadosten razlog za (ne)dobrovernost pravne prednice tožnikov in prvega tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in VI. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek in prvi podredni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in drugi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice (kot je vse razvidno iz I., II. in II. točke izpodbijane sodbe), ugodilo tretjemu podrednemu tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da sta tožnika lastnika nepremičnine, parcelna številka 2298/52, k. o. X, in sicer M.G. do 3/4, A.G. pa do 1/4 (IV. točka izreka). Postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnin 2272/2 in 2272/3, k. o. X, je zaradi umika tožbe ustavilo (V. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in posledično stroškovni del sodbe (to je IV. in VI. točko njenega izreka) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je izrek izpodbijane sodbe v IV. točki izreka neizvršljiv, saj je sodišče pri tem kršilo materialno pravo. Glede na določbi 3. in 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) bi morala biti nepremičnina opredeljena z oznako parcele v povezavi s šifro katastrske občine, čemur pa tožbeni zahtevek ne zadosti, saj bi morala biti sporna nepremičnina označena z ID znakom ..., kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da sta bila tožnika skupaj s pravdnim prednikom v dobri veri, da so lastniki nepremičnine. Sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da tožnika nista plačala celotne nepremičnine in zato nista bila dobroverna posestnika. Ne strinja se s sodiščem, da neplačilo kupnine ne pomeni, da stranka ni v dobri veri. Neplačilo kupnine pomeni indic, da tožnika in njuna pravna prednica sicer niso bili v dobri veri. V zavesti ljudi je, da kolikor kupec ne plača kupnine, lahko dvomi, da je postal lastnik nepremičnine. Tudi dejstvo, da sta tožnika oziroma njuna prednica plačevala pripadajoče obratovalne stroške ne predstavlja posebnega razloga, ki bi kazal, da sta bila tožnika dobroverna posestnika. Toženka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni dokazala, da je tožeča stranka vedela, da ni v celoti plačala kupnine. Tožnika sta vedela, kakšna je kupnina. Četudi je šteti, da sta bila prepričana, da bo del kupnine plačan s strani občine, je še vedno ostalo, upoštevajoč plačani del kupnine s strani tožnikov, neplačano del kupnine v znesku 19.498,37 EUR, kar je približno 30 %. Zato ni verjeti tožniku, da ni vedel, da kupnina ni bila plačana v celoti. S prošnjo za izstavitev z. k. dovolila pa sta se tožnika želela izogniti obravnavani tožbi in upala, da toženka ne bo ugotovila, da kupnina ni v celoti plačana, kar kaže, da sta bila nedobroverna. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je IV. točka izreka izpodbijane sodbe neizvršljiva oziroma nepravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine s parcelno številko 2298/52, k. o. X. Dvoma o identiteti nepremičnine ni. Dejstvo, da v izreku sodbe zemljiška parcela ni navedena z ID znakom: ..., ne spremeni identitete nepremičnine. Po 4. točki 1. odst. 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je identifikacijski znak zemljiške parcele identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Katastrski podatki o nepremičnini so ves čas nespremenjeni. Zemljišče (pred in po uveljavitvi ZZK-1C) opredeljuje parcelna številka in katastrska občina, kar je iz izreka izpodbijane odločbe jasno razvidno. Zemljiška parcela je označena v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZK-1, če je označena: bodisi z ID oznako (ki predstavlja le nov tehnični način zapisa istih podatkov), bodisi z besedilom, to je s številko parcele ter s šifro in imenom katastrske občine. Nepremičnina v sodbi je označena s podatki, kot je med drugim opisana v zemljiški knjigi(1), kar je dovolj. O neizvršljivosti sodbe tako ni govora in je njen izrek ustrezna podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev, da sta tožnika solastnika navedene nepremičnine na podlagi priposestvovanja, sicer oprlo na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem, čeprav bi moralo ob neizpodbijani ugotovitvi da sta tožnika oziroma njuna pravna prednica imela sporno nepremičnino v posesti od junija 1993, na podlagi prehodne določbe 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) opreti na določbe SPZ, a je odločitev kljub temu pravilna. Dobroverna in zakonita posest po ZTLR, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tej zadevi podana, se je z uveljavitvijo SPZ izenačila z dobroverno lastniško posestjo po SPZ, v obeh primerih pa je določena enaka - desetletna priposestvovalna doba.(2)

7. V novejši teoriji in sodni praksi je dovoljena pridobitev lastninske pravice na originaren način - na podlagi izvenknjižnega priposestvovanja tudi v primerih, ko je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice, ki je po sedaj veljavnih predpisih, pa je zahtevek za izstavitev dovolila zastaral. 8. Srž pritožbe je vprašanje dobre vere kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Glede dobrovernosti priposestvovalca velja pravna domneva (9. člen SPZ), tako da je na nasprotni stranki trditveno in dokazno breme o njegovi nedobrovernosti, v konkretnem primeru torej na toženi stranki. Ugovor nedobrovernosti tožnikov oziroma njune pravne prednice je tožena stranka v bistvenem utemeljevala s trditvijo, da niso mogia biti v dobri veri zaradi neplačila celotne kupnine, kar ponavlja tudi v pritožbi.

Pritožnica zmotno šteje, da sta bila prvi tožnik in pravna prednica tožnikov nedobroverna posestnika že zato, ker nista plačala celotne kupnine za sporno nepremičnino.(3) Neplačilo kupnine ni pogoj za veljavnost prenosa lastninske pravice na nepremičnini, saj (lahko) kupec pridobi lastninsko pravico na prodani stvari še preden plača celotno kupnino. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da je (ne)plačilo kupnine samo po sebi zadosten razlog za (ne)dobrovernost pravne prednice tožnikov in prvega tožnika.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta prvi tožnik ter njegova pokojna žena (ki je umrla 20.8.2008, sicer mati drugega tožnika), 22.5.1993 sklenila s pravno prednico toženke kupno pogodbo glede sporne nepremičnine 2298/2, k. o. X, ki se je kasneje na podlagi odločbe GURS preštevilčila v parc. št. 2298/52. Pogodba je bila overjena pred pristojnim sodiščem, iz nje pa izhaja, da pravna prednica toženke kot zemljiškoknjižna lastnica je prvemu tožniku in materi drugega tožnika nepremičnino prodala, slednja pa sto jo kupila in posest na njej pridobila 22.6.1993. Tožnika sta skupaj s pravno prednico izvrševala/izvršujeta posest vse do danes. Ves čas relevantne 10 letne priposestvovalne dobe, ki se je iztekla 22.6.2003, sta kupca mirno in nemoteno izvajala posest, tej toženka ni nikoli nasprotovala, niti posesti tožnikoma ne oporeka danes. Pravna prednica tožene stranke je v prodajni pogodbi pristala na prodajo sporne nepremičnine ter na vknjižbo lastninske pravice v korist kupcev brez kakršnihkoli pogojev. Pogodba je v času njenega sklepanja vsebovala vknjižbeno dovoljenje (ki je po tedanjih predpisih ustrezalo razpolagalnemu pravnemu poslu), ki pa se je kasneje (ko sta tožnika želela po smrti kupke urediti vpis pravice v letu 2009) izkazalo v luči sedanjih predpisih za neustrezno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da sta tožnika oziroma njuna pravna prednica sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za izgradnjo devetih štiri-stanovanjskih objektov s pripadajočo infrastrukturo, da sta v različnih upravnih postopkih v zvezi s sporno nepremičnino nastopala kot lastnika in da sta plačevala vse stroške in javne dajatve, povezane z nepremičnino samo. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta tožnika oz. njuna pravna prednica s prvim tožnikom, glede na sklenjeno pogodbo za nakup nepremičnine, ki je zakoniti naslov za pridobitev lastninske pravice, izvrševala na stvari zakonito posest. Toženka vse do leta 2010, ko sta se nanjo tožnika obrnila za izdajo primernega vknjižbenega dovoljenja, nikoli ni opozorila tožnikov oz. njune prednice, da kupnina morebiti ne bi bila plačana v celoti. Glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine in upoštevaje, da je prenos lastninskih upravičenj med prodajalcem (sedaj MOL) in kupcema, pričel inter partes učinkovati že s sklenitvijo veljavne prodajne pogodbe(4) ter ob odsotnosti trditev, da bi bila prenos ali vknjižba lastninske pravice pogojevana s plačilom kupnine, se je strinjati z izpodbijano sodbo, da sta tožnika oziroma njuna prednica utemeljeno verjela, da sta upravičena stvar imeti v posesti kot svojo, čeprav se nista vpisala v zemljiško knjigo.

10. Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z dodatnim argumentom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka vedela, da kupnina ni bila v celoti plačana. Dokazna ocena, ki temelji na izpovedi prvega tožnika in dokaznih listin v spisu, je prepričljiva in konsistentna (v skladu s 8. členom ZPP), v pravilnost katere sodišče ne dvomi, pritožba pa je s ponavljanjem že pred sodiščem prve stopnje podanih navedb ne uspe omajati. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča, da sta kupca ob plačilu pretežnega dela kupnine in v prepričanju, da bo del kupnine poravnan iz sredstev sklada, pri čemer ju toženka vse do 28. 9. 2010 ni obvestila, da kupnina ni plačana, ali terjala za preostanek kupnine, upravičeno štela, da sta lastnika nepremičnine.

11. Tudi dejstvo, da sta tožnika šele v letu 2010 zaprosila toženo stranko za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (zaradi zavrnitve predloga za vknjižbo lastninske pravice z dne 28. 4. 2009, ki sta ga vložila po smrti kupke, zaradi nepopolnega zemljiškoknjižnega dovolila) ne dokazuje nedobrovernosti tožnikov. Dobrovernosti ne bi bilo le v primeru, če je posestnik vedel, ali bi moral po okoliščinah vedeti, da stvar pripada drugemu, kar pa v konkretnem primeru glede na sklenjeno veljavno kupno pogodbo in izvrševano dolgoletno nemoteno posest, ni dokazano.

12. Ker tožena stranka svojega dokaznega bremena o nedobrovernosti posesti tožeče stranke ni zmogla, je odločitev sodišča o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem po poteku 10 let pravilna. Na ostale pritožbene navedbe sodišče posebej ne odgovarja, saj za odločitev niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

13. Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Primerjaj: odl. VSL II Cp 355/2013, I Cp 284/2013 in druge.

(2) Glej: dr. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 1045 in 1046. (3) Primerjaj odločbe VSL II Cp 585/2010, II Cp 1844/2011, VSK I Cp 844/2004 in druge.

(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-591/10 z dne 2.12.2010, ki jo je treba razumeti v luči predpisov v času sklepanja pogodbe.