Jedro

Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe. Le-to je pogoj, da pogodba sploh nastane (26. člen ZOR). Tako je mogoče govoriti, da pogodba, ki jo "sklene" poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala. Toda, ker listina o njej obstaja, ker je lahko že imela pravne učinke ali bi jih imela, jo je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe spraviti s sveta in tako mora sodišče ugotoviti njeno ničnost. Že po naravi stvari same je predpis o zahtevani poslovni sposobnosti stranke za sklenitev veljavne pogodbe prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je ničnost (prvi odstavek 103. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična darilna pogodba, ki jo je sklenila J.O. (sicer toženka do svoje smrti) kot darovalka in toženec kot obdarjenec dne 10.4.1991 za polovico nepremičnine, vpisane v vl. št... z.t... k.o..., medtem ko je višji tožbeni zahtevek (za razveljavitev darilne pogodbe z dne 15.5.1991, sklenjene med tožencem in njegovo hčerko) zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da darovalka zaradi resnosti zdravstvenih motenj ni bila sposobna za razsojanje. Čeprav je bilo toženo le za razveljavitev pogodbe, sodišče lahko nudi pravno varstvo tistemu, ki ima pravni interes za ugotovitev ničnosti.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne. Pogodba, ki jo sklene stranka brez poslovne sposobnosti, je nična, ne pa izpodbojna in tako za vložitev tožbe ne velja prekluzivni rok iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Res je bilo toženo na razveljavitev pogodbe, sodišče pa je ugotovilo njeno ničnost, vendar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na morebitno prekoračitev tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je vložila revizijo iz vseh treh razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo najbolj očitno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je dovolilo spremembo tožbe in o njej odločilo, čeprav je o njej že tekla pravda pod opr. št. P 530/95. Gre za procesno predpostavko, ki jo je višje sodišče prezrlo. Gre tudi za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker se sodbe ne da preizkusiti, njen izrek nasprotuje razlogom, pa še ti so med seboj v nasprotju. Če je sodišče zavrnilo zahtevek pod 2. točko (očitno je mišljen zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe med tožencem in njegovo hčerjo) bi moralo zavrniti tudi zahtevek pod točko 1 (za razveljavitev prve pogodbe), ker sta tudi tu toženec in prejšnja toženka nujna sospornika. Sodišče bi moralo na podlagi 1. točke 212. člena ZPP/77 postopek prekiniti in pozvati dediče, da predlagajo nadaljevanje postopka. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77 je podana, ker višje sodišče ni pravilno uporabilo tretjega odstavka 365. člena ZPP/77. Tožnik je navajal prekoračitev tožbenega zahtevka v kontekstu celotne pritožbe. Razlogi o poslovni sposobnosti J. O. so med seboj v nasprotju in se v zvezi s tem sklicuje na svoje pritožbene trditve. Sodišče po svoje razlaga izpovedi strank, izvedenec je J. O. prvič pregledal 10 mesecev po sklenitvi pogodbe. Sodišču tudi očita, da ni zaslišalo priče O. K. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Za sleherno pravno sredstvo mora imeti stranka pravni interes in tako tudi za vložitev revizije (drugi odstavek 389. člena ZPP/77). Stranka seveda ne more imeti pravnega interesa izpodbijati odločbe, s katero je v pravdi uspela. Ko je sodišče zahtevek, ki je v zvezi z izpodbijanjem prodajne pogodbe, sklenjene med tožencem in njegovo hčerko zavrnilo, tožencu sploh ni dovoljeno izpodbijati te odločitve, ki je njemu v korist. Zato se je revizijsko sodišče ni smelo spuščati v obravnavanje "najbolj očitne" kršitve iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Le mimogrede, tako ali tako kršitev po tem zakonskem določilu v primeru, koder je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, ni dovoljeni revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP/77).

Revizija ne pojasni, katere so tiste pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, in v čem nasprotuje izrek sodbe njenim razlogom. Revizijsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti le na morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, za le-to pa ne gre. Kar zadeva v reviziji posebej omenjene razloge v zvezi s poslovno sposobnostjo matere pravdnih strank, velja toženca spomniti, da je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je mati izgubljala, pri čemer je govoril tako o tem, da je "hodila okoli in ni znala priti nazaj", kakor tudi o tem, da se je zgubljala, "ker na vprašanja ni odgovarjala". Toženčevi izpovedi v obeh teh pomenih je prvo sodišče konkretno povzelo v obrazložitvi sodbe in potem tudi pravilno sklepalo, da "opis matere, ki ga je podal toženec... ne izkazuje drugačnega obnašanja, kot izhaja iz izvedenskega mnenja". Sodišče tako ni nič "po svoje tolmačilo" toženčeve izpovedi in tudi nobenega nasprotja ni. Očitka v zvezi s tem, da je izvedenec šele 10 mesecev po sklenitvi darilne pogodbe pregledal mater strank in da bi moralo sodišče zaslišati O. K., sodita na področje izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Očitana kršitev postopka, ker da ga sodišče ni prekinilo zaradi smrti matere strank - prve toženke, bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka relativne narave iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 212. člena ZPP/77. Toda stranka sme vložiti revizijo zaradi relativne procesne kršitve le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP/77) ali pa, kar sledi iz te zakonske določbe, če je bila storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje in jo je revident uveljavljal s pritožbo, pritožbeno sodišče pa te kršitve ni sankcioniralo. Toženec v pritožbi tu obravnavane kršitve ni uveljavljal in je tako tudi ne more z revizijo.

V tej zadevi (vprašanje veljavnosti darilne pogodbe) ne gre za nujno sosporništvo na pasivni strani, kot trdi tožena stranka. Dediči po J. O. so poleg toženca vsi trije tožniki, ki so tudi po materini smrti vztrajali pri tožbi in imajo pravni interes za to, da sodi sporna nepremičnina v zapuščino po materi. Dedič je tudi brat pravdnih strank D. O. iz Avstralije, ki je, kot je razvidno iz zapuščinskega spisa D 309/93, podal dedno izjavo, da želi dedovati in odstopiti svoj dedni delež prvemu tožniku. Torej se tudi ta dedič ne more znajti na toženi strani v tej zadevi. Po povedanem torej ne gre za nujno sosporništvo na pasivni strani, takšnega sosporništva na aktivni strani pa tako ali tako ni (201. člen ZPP/97). Sodišču zato iz tu uveljavljanega revizijskega razloga ni "bilo potrebno zahtevka zavreči" oziroma prav tožbenega zahtevka zavrniti.

Ni potrebno vsebinsko odgovoriti niti na tisti del revizije, ki trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Če gre za kaj takšnega, je res podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave (kot kršitve iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker mora pritožbeno sodišče razveljaviti ali spremeniti prvostopno sodbo - 372. člen ZPP/77, čeprav je sicer vsebinsko pravilno razsojeno), vendar sodišče pazi na to prekoračitev le, če stranka to zahteva v pritožbi (tretji odstavek 365. člena ZPP/77). Tožena stranka pa tega (navzlic drugačni revizijski trditvi) s pritožbo ni uveljavljala (navajala je več procesnih kršitev, pa te ne med njimi, niti ne v "kontekstu celotne pritožbe"), kar je že pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče. Revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena ZPP/77), in po logiki stvari same - če je revident neuspešno uveljavljal to kršitev v pritožbenem postopku. V tej zadevi ne gre ne za prvi ne za drugi primer.

Revizija v delu, s katerim izpodbija pravilnost sklepov o samostojni tožbi in o spremembi tožbe, ni dovoljena, ker jo je mogoče vložiti le zoper sklepe, s katerimi se je postopek končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77).

Končno tudi ne gre za očitano nepravilno uporabo materialnega prava. Iz izvedenskega mnenja nikakor ne sledi, da bi šlo pri darovalki le za napako volje, marveč za njeno poslovno nesposobnost za sklenitev darilne pogodbe, kot je o tem pravilno sklepalo sodišče prve stopnje ne le na podlagi izvedenskega mnenja temveč tudi drugih dokazov, in kar je kot pravilno sprejelo pritožbeno sodišče. Zakon določa, da mora imeti pogodbenik za sklenitev veljavne pogodbe poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev takšne pogodbe (prvi odstavek 56. člena ZOR). Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe. Le-to je pogoj, da pogodba sploh nastane (26. člen ZOR). Tako je mogoče govoriti, da pogodba, ki jo "sklene" poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala. Toda, ker listina o njej obstaja, ker je lahko že imela pravne učinke (v obravnavanem primeru je bila zemljiškoknjižno izvedena) ali bi jih imela, jo je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe spraviti s sveta in tako mora sodišče ugotoviti njeno ničnost (ker pač zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe; med neveljavnimi pa ureja le instituta nične in izpodbojne pogodbe). Že po naravi stvari same je predpis o zahtevani poslovni sposobnosti stranke za sklenitev veljavne pogodbe prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je ničnost (prvi odstavek 103. člena ZOR). Odločitev nižjih sodišč, da gre za nično pogodbo in ne izpodbojno, je pravilna. Na toženčevo revizijsko sklicevanje na materialnopravno grajo iz njegove pritožbe se revizijsko sodišče ni smelo ozirati, saj sme preizkusiti izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP), ne pa tudi tistih, na katere se stranka samo sklicuje. Tudi siceršnji preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava ni pokazal, da bi šlo za kakšno takšno kršitev.

Spričo povedanega niso podani ne uveljavljani ne uradno preizkušeni revizijski razlogi, zaradi česar je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).