Jedro

Modifikacija opisa kršitve po prvostopnem sodišču in delna sprememba kvalifikacije kršitve (v lažjo) po drugostopnem sodišču ne pomeni prekoračitve zahtevka za razveljavitev sklepov disciplinskih organov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Murski Soboti je z odločbo S... ponovno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke št. Ps/92 z dne 3.7.1992, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklepa delavskega sveta št. Ps/577/92 z dne 21.7.1992, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije. Sodišče pa je preoblikovalo (modificiralo) izrek sklepa disciplinske komisije tako, da je tožnik hujše kršitve po 14. in 20. točki 45. člena pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev storil s tem, da je 19.6.1992 prevzel za 83,3 kg blaga več kot je to potrdil na odpremnici, v vrednosti 42.500,00 SIT, in si od te količine neopravičeno prilastil 23 kg svežega svinjskega kareja v vrednosti 13.938,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik nepravilno prevzel za 83.5 kg mesa več, kot je bilo navedeno v dobavnici, in da je 23 kg svinjskega kareja odtujil tako, da ga je najprej shranil v hladilnik za piščance, nato pa odnesel v prtljažnik svojega avtomobila, kjer je bilo meso najdeno. Po mnenju sodišča ni pomembno, ali ga je imel namen uporabiti sam ali pa ga prodati.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, pri tem je tožnikovo ravnanje opredelilo kot kršitev delovne obveznosti po 2. točki 44. člena in 14. točki 45. člena pravilnika. Sodišče ugotavlja, da tožnikovega ravnanja, ko je prevzel 83,3 kg mesa več, kot ga je s svojim podpisom potrdil, ni mogoče kvalificirati po 14. ali 20. točki 45. člena pravilnika, niti ga ni možno opredeliti kot hujšo kršitev, ampak le kot lažjo kršitv neopravičenega opuščanja opravljanja del med delovnih časom po 2. točki 44. člena pravilnika. To pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je s kršitvijo delovnih obveznosti povzročil škodo kot tudi motnjo v delovnem procesu, zato so podani pogoji za najstrožji ukrep.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Podana naj bi bila bistvena kršitev iz 1. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ker sta sodišči odločali izven meja tožbenega zahtevka, kar je v nasprotju z 2. členom zakona o pravdnem postopku. Obe sodišči sta odločali na podlagi pravilnika, ne da bi se prepričali, ali je to sploh veljaven splošni akt tožene stranke. Pravilnik se nanaša na pravno osebo .... Na njem pa ni podpisa, da bi kdo jamčil, da je bil ob storitvi predmetnega dejanja veljaven, kot tudi, da je bil veljaven v času odločanja na prvi in drugi stopnji. Določba pravilnika, po kateri je bil tožnik spoznan za odgovornega, je nezakonita, ker gre za opis dejanja, ki je nedoločen. Tako malenkostnih kršitev pa 58. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ne opredeljuje kot hujše kršitve. Dalje v reviziji navaja, da ni dokazov, da bi neopravičeno opustil opravljanje dela, kot tudi ne, da bi bil možen nedvoumen in utemeljen pravni sklep, da je zlorabil svoj položaj mesarja. Tožnik tudi navaja, da je s pritožbo uspel, zato bi mu prvostopno sodišče moralo prisoditi vse ali vsaj bistveni del stroškov. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodni odločbi razveljavi in njegovemu zahtevku stroškovno ugodi.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Pravilnik o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, ki je bil predložen sodišču, je sprejel delavski svet na seji 8.2.1991. Pravilnik, ki ga revident napada, je predložil on sam in ne tožena stranka. Uporabljen je bil pravilnik tožene stranke. Dalje pojasnjuje, da gre v danem primeru za premoženjsko korist 13.938,00 SIT, ko je brutto zajamčena plača znašala 18.500,00 SIT, netto pa okrog 11.700,00 SIT, zato ne moremo govoriti o zanemarljivem znesku. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje revidentu, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče to poudarja zato, ker se navedbe v reviziji predvsem nanašajo na dejansko stanje in dejstva, ki za odločitev o reviziji niso pomembna oziroma, ki jih revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP ni podana. V disciplinski zadevi sodišče odloča o zakonitosti odločitve disciplinskega organa, kar ni enako z odločanjem o klasičnem civilnopravnem zahtevku. Sodišče ima v takem primeru tudi možnost, da spremeni kvalifikacijo kršitve, jo uskladi z ugotovljenim dejanskim stanjem (vendar ne v škodo tožnika), in prilagodi opis kršitve ugotovljenemu dejanskemu stanju. S tem sodišče ne posega oziroma ne spreminja postavljenega zahtevka za razveljavitev odločitve disciplinskega organa. Zato modifikacija opisa kršitve po prvostopnem sodišču in delna sprememba kvalifikacije kršitve (v lažjo) po drugostopnem sodišču ne pomeni prekoračitve tožnikovega zahtevka.

Neutemeljeni so očitki revidenta, da sta sodišči odločali na podlagi "tujega" pravilnika. Pravilnik o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke, po katerem je bilo odločano, je podpisal predsednik delavskega sveta, v njegovem uvodu pa je navedeno, da ga je delavski svet sprejel 8.2.1991, torej pred storitvijo obravnavanih kršitev delovnih obveznosti. Ni izkazano, da ob odločanju disciplinskih organov ta pravilnik več ne bi veljal. Razen tega pa revizijsko sodišče revidentu pojasnjuje, da se disciplinska odgovornost ugotavlja po splošnem aktu, ki je veljal ob storitvi, in ne po morebiti pozneje sprejetem aktu. Tožena stranka je dejanje pod 14. točko 45. člena pravilnika lahko opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in to tako na podlagi določbe 7. točke 1. odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kot tudi na podlagi določbe 2. odstavka istega člena.

Ugotavljanje ali je revident opravičeno opustil delo ali ne, je dejansko vprašanje, zato ne more biti predmet revizijske presoje. Revidentovo zatrjevanje, da je s pritožbo uspel, in da bi mu zato sodišče moralo prisoditi vse ali vsaj bistveni del stroškov, je v nasprotju s spisi. Revidentov zahtevek je bil zavrnjen na obeh stopnjah.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).