Jedro

Pravnomočen sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč gre za drugo odločbo, ki se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 79530/2010 z dne 27. 3. 2012 R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere sta mu bili določeni kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, ki pa ne bosta izrečeni, če obsojeni v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Za primer preklica pogojne obsodbe je odločilo, da se v izrečeno kazen všteje čas, ki ga je obsojeni prestal v priporu (prvi odstavek 56. člena KZ-1) ter obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 79530/2010 z dne 27. 11. 2012 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in obsojencu s pogojno obsodbo določeno zaporno kazen izreklo. V izrečeno kazen je vštelo čas, ki ga je obsojeni prestal v priporu. Pritožbo zagovornikov obsojenega je zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu je v plačilo naložilo plačilo sodne takse.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru predlogu obsojenčevega zagovornika za nadomestitev izrečene kazni z delom v splošno korist ugodilo in kazen enega leta in šestih mesecev zapora po določilu četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s 13. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) nadomestilo z 1063 urami dela v splošno korist, ki ga mora obsojeni opraviti v roku enega leta. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo ter sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da predlogu obsojenčevega zagovornika ni ugodilo.

3. Zoper pravnomočni sklep obsojenčeva zagovornika vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navajata, da je z neugoditvijo predlogu prišlo do kršitve kazenskega zakona, saj so za ugoditev predlogu obstajali vsi pogoji, določeni v sedmem in osmem odstavku 86. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ni ustrezno pristopilo k ocenjevanju objektivnih in subjektivnih okoliščin oziroma je dalo preveliko težko objektivnim okoliščinam, subjektivne pa povsem prezrlo. Vrhovnemu sodišču predlagata spremembo sklepa Višjega sodišča v Mariboru in zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke.

4. Zahteva je bila skladno z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP posredovana v odgovor vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki pa nanjo ni odgovorilo.

B.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pravnomočen sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč gre za drugo odločbo, zaradi česar je potrebno presojati že navedene pogoje iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Obstoja teh pogojev pa vložnik v zahtevi ne uveljavlja, niti jih ni ugotovilo Vrhovno sodišče, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

C.

6. Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenca kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

7. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.