Jedro

Po določbi 2. točke drugega odstavka istega člena se je štelo, da so za tekoče poslovanje podjetja nujna zlasti plačila tekočih stroškov poslovanja (elektrika, voda in podobno). Ker je plačilo elektrike dovoljeno v času nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, mora veljati toliko bolj, da je dovoljeno tudi v času, ko podjetje še ni nelikvidno oziroma prezadolženo (argument a maiori ad minus).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 42.333,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj tožeče stranke kot stečajnega dolžnika (plačil zapadlih računov za dobavljeno elektriko) v celoti zavrnilo. Glede računov, ki so bili plačani pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 24. 12. 2007, je zaključilo, da ni podan subjektivni element izpodbojnosti, saj tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Računov št. 1-1464/2007 in 1-1515/2007, ki sta bila plačana po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave, pa po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati, ker njuno plačilo pomeni tekoče poslovanje med postopkom prisilne poravnave.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu (v višini 5.872.785,71 EUR) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo izpodbojnost plačil v tem obsegu. Sodbo sodišča prve stopnje je potrdilo le glede računa št. 1-1515/2007, saj je tožeča stranka po mnenju sodišča le s tem računom plačala tekoče stroške, ki so nastali po začetku postopka prisilne poravnave.

3. Tožena stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta pravdni stranki dne 20. 12. 2006 sklenili Kupoprodajno pogodbo št. 33/07/HSE/P (v nadaljevanju Pogodba), v skladu s katero je tožena stranka tožeči stranki dobavljala elektriko po dogovorjenih cenah in ji dvakrat mesečno izstavljala račune z zapadlostjo 30 dni. Tožeča stranka je račune v obdobju med majem 2007 in februarjem 2008 v celoti poravnavala, vendar v povprečju z eno do dvomesečno zamudo. Tožeča stranka je dne 24. 12. 2007 vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Zaradi neuspešnosti postopka prisilne poravnave se je nad tožečo stranko dne 25. 4. 2008 začel stečajni postopek.

7. V okviru očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revident uveljavlja, da stečajni dolžnik (tožeča stranka) nima ne pravdnega upravičenja ne stvarne legitimacije za vložitev izpodbojne tožbe. V skladu s prvim odstavkom 105. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki se uporablja v skladu z določbo drugega odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), z dnem začetka stečajnega postopka pooblastila poslovodnega organa, zastopnika ter organov upravljanja dolžnika preidejo na stečajnega upravitelja. S tem dnem stečajni upravitelj postane zastopnik stečajnega dolžnika. ZPPSL za vložitev izpodbojne tožbe poleg upnikov sicer pooblašča stečajnega upravitelja, a slednji tudi v tem postopku ne nastopa kot samostojen procesni subjekt, temveč kot zastopnik stečajnega dolžnika.(1) Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Revident svoje razumevanje določbe 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/1999 in naslednji, v nadaljevanju: ZFPPod) uveljavlja tako z vidika kršitev določb pravdnega postopka kot tudi v okviru zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču uvodoma očita, da se ni opredelilo do argumenta dopustnosti in s tem izvzetosti iz izpodbijanja plačil elektrike kot stroškov tekočega poslovanja po navedenem členu ZFPPod. Vendar pa neupoštevanje kakšne od materialnopravnih podlag za odločitev o tožbenem zahtevku ali pomanjkljiva argumentacija glede njene uporabe sama po sebi še ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. V okviru materialnopravne presoje elementov izpodbojnosti revident svoje razumevanje določbe 15. člena ZFPPod uveljavlja v okviru objektivnega elementa izpodbojnosti, saj naj bi bilo plačilo elektrike izrecno priznano kot nujno, dovoljeno in neizpodbojno, ne glede na to, kdaj je nastalo stanje nelikvidnosti oziroma prezadolženosti. Teh stroškov po njegovem mnenju ni mogoče obravnavati različno glede na obdobje nastanka (pred oziroma po uvedbi postopka prisilne poravnave).

10. Določba 1. točke prvega odstavka 127. člena ZPPSL je izrecno določala, da ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj iz (njegovega) 31. člena, ki jih je storil dolžnik v okviru tekočega poslovanja. Kako je razumeti pojem tekočega poslovanja, pojasnjujejo določbe ZFPPod. Po določbi 1. odstavka 15. člena ZFPPod po nastanku nelikvidnosti oziroma prezadolženosti uprava gospodarske družbe ni smela opravljati nobenih plačil oziroma prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so po presoji skrbnega in vestnega gospodarstvenika nujna za tekoče poslovanje podjetja. Po določbi 2. točke drugega odstavka istega člena se je štelo, da so za tekoče poslovanje podjetja nujna zlasti plačila tekočih stroškov poslovanja (elektrika, voda in podobno). Ker je plačilo elektrike dovoljeno v času nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, mora veljati toliko bolj, da je dovoljeno tudi v času, ko podjetje še ni nelikvidno oziroma prezadolženo (argument a maiori ad minus). Tožeča stranka ni zatrjevala, da dobavljena elektrika ne bi bila nujna za tekoče poslovanje tožeče stranke. Na izjemno pomembnost elektrike v proizvodnem procesu tožene stranke kaže že sama dejavnost, s katero se tožeča stranka ukvarja (proizvodnja ferolegur). Tudi ni razumnega dvoma, da si je tožena stranka s plačili že dobavljene elektrike, pa čeprav z zamudo, zagotavljala dobavo elektrike v bodoče. Glede na navedeno je šlo za plačilo elektrike kot stroška, ki je nujen za tekoče poslovanje tožeče stranke. Šlo je torej za plačila, ki jih ni mogoče šteti kot izpodbojno dejanje po določbah ZPPSL.

11. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Glede na to, da tožena stranka v postopku do pravnomočnosti ni priglasila nobenih stroškov postopka, je revizijsko sodišče odločalo le o priglašenih stroških revizijskega postopka, ki jih je toženi stranki priznalo v celoti.

Op. št. (1): Tako tudi dr. Plavšak, N. in ostali, v: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 484.