Jedro

Kdor se odloči za nakup stvari na javni dražbi, pristane na nakup po načelu videno-kupljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 29.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.585,56 EUR.

2. Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da zatrjevana škoda ni posledica toženčevega ravnanja. S tem, ko je presojalo, ali ji je ravnanje toženca povzročilo škodo, je dejansko presojalo obstoj vzročne zveze (med toženčevim ravnanjem ter nastalo škodo) in ne protipravnosti, kot je sodišče prve stopnje to navedlo. Ključno merilo protipravnosti je predvidljivost negativne posledice ravnanja, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje meni, da nakup nepremičnine na javni dražbi ne pomeni, da glede škode, ki izvira iz sfere nakupa, nima možnosti uveljavljati odškodninskih zahtevkov. Poudarja, da ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov, pač pa odškodninski zahtevek v skladu s splošnimi pravili o neposlovni odškodninski odgovornosti. Neskrbno ravnanje toženca ji je namreč povzročilo škodo. Če bi toženec ocenil vrednost nepremičnin glede na dejansko površino, ji kljub nakupu nepremičnin na javni dražbi ne bi nastala nikakršna škoda. Škodo predstavlja razlika med previsoko ocenjeno in dejansko vrednostjo nepremičnin. Tožnica je namreč za nepremičnini plačala več, kot bi plačala, če bi ju toženec pravilno ocenil. 3. Toženec je v odgovoru pritožbenemu sodišču predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženca plačilo odškodnine na podlagi določil o neposlovni odškodninski obveznosti. Podlaga takšnega tožbenega zahtevka je določilo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predvideva, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

6. Tožnica trdi, da toženec kot cenilec v izvršilnem postopku pri izdelavi cenitve nepremičnin ni preveril podatkov v zemljiškem katastru, posledično pa naj bi ugotovil napačno velikost nepremičnin ter previsoko ocenil njuno vrednost, zaradi česar je tožnici, ki je ti nepremičnini na javni dražbi v izvršilnem postopku kupila, nastala škoda (v razliki med vrednostjo, ki jo je za nepremičnini plačala na javni dražbi, in vrednostjo, ki bi jo plačala, če bi toženec nepremičnini pravilno ocenil).

7. Predpostavke neposlovne odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno, so: protipravnost (nedopustnost) ravnanja (opustitve), škoda, vzročna zveza med protipravnim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvijo) in škodo ter krivda (odškodninska odgovornost). Če ni podana že ena izmed teh predpostavk, odškodninska obveznost ni podana.

8. Pritožba pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (saj je zaključilo, da zatrjevana škoda ni posledica ravnanja toženca) tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze. V zvezi s tem pa je napačno navedlo, da zaradi omenjene okoliščine protipravnost toženčevega ravnanja ni podana. Vendar pa navedena napačna opredelitev v ničemer ne vpliva na siceršnjo pravilnost izpodbijane odločitve, saj je bistven predvsem (pravilen) zaključek, da zatrjevana škoda ni posledica toženčevega ravnanja (kar bo obrazloženo še v nadaljevanju). V obravnavani zadevi torej ni podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in zatrjevano škodo. Ker posledično toženčeva odškodninska obveznost napram tožnici ne obstoji, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka povsem pravilna. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati (še), ali je toženčevo ravnanje (napačna ugotovitev površine nepremičnin in posledično napačna ocenitev njune vrednosti) protipravno. Pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe glede protipravnosti toženčevega ravnanja je tako neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zatrjevana škoda ne more biti posledica toženčevega ravnanja (da torej ni podana vzročna zveza), ker je tožnica kot kupovalka nepremičnin na javni dražbi prevzela nase tveganje nastopa negativnih posledic takšnega nakupa. Pri nakupu nepremičnin na javni dražbi je namreč tveganje za nastanek morebitnih škodljivih posledic nakupa na strani kupca. To izhaja tudi iz določil OZ, ki v primeru prodaje stvari na prisilni javni dražbi izključujejo odgovornost za napake (467. člen OZ) in zahtevek za razveljavitev pogodbe v primeru čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ). Kdor se odloči za nakup stvari na javni dražbi, pristaja (1) na nakup po načelu videno-kupljeno. Na kupcu je tako (prostovoljna) odločitev, da kupi predmet prodaje, tak kot je (2). oziroma da ga v primeru, če mu ne ustreza, pač ne kupi. Na tožnici, ki se je odločila za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi, je bilo torej breme (dolžna skrbnost), da se glede nepremičnin (tudi njune površine in temu primerne cene) ustrezno informira (pozanima). Ker se je sama (prostovoljno) odločila za nakup nepremičnin na javni dražbi, je tako pristala ne le na predmet nakupa in njegovo ceno, ampak tudi na značilnosti (pravne posledice) takega nakupa.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožničine trditve, češ da ji v primeru, če bi toženec vrednost nepremičnin ocenil glede na njuno pravilno (manjšo) površino, ne bi nastala nikakršna škoda, predstavljajo zgolj njena (hipotetična) predvidevanja. Potek javne dražbe je namreč nepredvidljiv. Če bi toženec ugotovil nižjo vrednost nepremičnin, bi bila na javni dražbi nižja izklicna cena teh nepremičnin, kar pomeni, da bi se lahko dražbe (zaradi ugodnejše, nižje cene) poleg tožnice udeležil še kak dražitelj, ki bi lahko ponudil višjo ceno. Zato njenemu (glede na ugotovitve podane v predhodnih točkah tudi sicer nebistvenemu) zaključku, da bi v primeru, če bi toženec vrednost nepremičnin pravilno ocenil, le-ti kupila po nižji ceni (kot ju dejansko je kupila), tudi sicer ni moč slediti.

11. Ker očitane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, tudi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) In to ne zgolj v razmerju do lastnika prodajane stvari.

(2) Kot ga je torej moč „zaznati“ z lastnimi čutili.