Jedro

Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo z dne 4. 9. 2019, ker je v roku, ki mu ga je podelilo s sklepom 21. 11. 2019 in nato še s sklepom 11. 12. 2019, ni ustrezno popravil in dopolnil. 2. Proti sklepu se je tožnik pritožil, brez opredelitve zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. V pritožbi navaja, da je bil zaprt na podlagi laži, da je dokazal, da ni kriv. Navaja, da so bili tožniki priče, bilo je izsiljevanje, da jim proda hišo, pretepli so ga, ga maltretirali, žena je morala bežati. Zahteva odškodnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker pritožba ne vsebuje ne formalnih ne vsebinsko povsem razumljivih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve pravdnega postopka in da je ravnalo pravilno in zakonito, ko je nerazumljivo in nepopolno tožbo tožnika, ki je v podeljenem roku ni ustrezno popravil oziroma dopolnil, zavrglo (4. in 5. odst. 108. čl. ZPP).

5. Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.

6. Tožnikovo pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep prvostopenjskega sodišča potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).