Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkurenci med dvema dedičema (sinovoma zapustnikov) glede na zbrano procesno gradivo in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG.

Izrek

I. Pritožbi dediča se delno ugodi in se izpodbijani vmesni sklep spremeni: - v četrti alineji I/2-a točke izreka tako, da v zapuščino po zapustnici B. A. sodi tudi 1/2 drobilnika koruze in kotla Cu; - v četrti alineji I/3-a točke izreka tako, da v zapuščino po zapustniku A. A. sodi tudi 1/2 drobilnika koruze in kotla Cu;

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesni sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim vmesnim sklepom združilo zapuščinska postopka po pokojnem A. A. in B. A., po katerih dedujeta ista dediča. Ugotovilo je obseg zapuščine obeh zapustnikov, ki sestoji iz nepremičnega in premičnega premoženja, ki predstavlja zaščiteno kmetijo (premoženje v točkah I/2-a in I/3-a izreka sklepa) ter obseg ostalega premoženja zapustnikov (v točkah I/2-b in I/3-b izreka sklepa). Za prevzemnika zaščitene kmetije po zapustnikih je določilo in razglasilo dediča C. A. (II. in III/1 točka izreka sklepa), za ostalo premoženje, navedeno v točkah I/2-b in I/3-b izreka sklepa, pa je za dediča določilo dediča C. A. in D. A., vsakega do 1/2. 2. Zoper I/2-a, I/2-b, I/3-a, I/3-b, II. in III. točko izreka sklepa se pritožuje dedič D. A. iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vmesni sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da za prevzemnika zaščitene kmetije določi njega. Podrejeno predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da v zapuščino po zapustnikih spada tudi drobilnik koruze, kotel Cu ter pištola za živino. Dejansko stanje v tem delu je očitno zmotno ugotovljeno. Sodišče je zmotno določilo prevzemnika kmetije. Zagrešilo je kršitev določb postopka, ker ni napravilo vestne in skrbne dokazne ocene in je zgolj enostransko povzelo dokaze, pri čemer je odločitev oprlo zgolj na okoliščino obdelovanja kmetije po smrti zapustnikov. Pri presoji pogojev za prevzemnika kmetije je najprej upoštevalo kriterij usposobljenosti, pri čemer bi moralo kot prednost v njegovo korist upoštevati, da je pridobil več znanj od dediča C. A. Upoštevati bi moralo, da je za časa življenja zapustnikov pomagal z delom na kmetiji, da je tudi z zaslužkom znatno pomagal k razvoju kmetije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je zapustnik zaupal vso organizacijo del na kmetiji njemu, pooblastil ga je za urejanje vseh zadev s subvencijami, vendar tega ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo zapustnikove želje, komu naj se kmetija zaupa. Spregledalo je, da je naredil hišo povsem zraven staršev in to potem, ko je že imel kmetijo na P. Navedeno jasno kaže, da je bila želja staršev, da ostane doma, v njihovi bližini in skrbi za kmetijo. Sodišče je nekritično presodilo izjave dediča C. A. ter njegove žene E. A. ter R. D. in M. D., ki so bile očitno prilagojene interesom sodediča. Izjave, da naj bi zapustnik finančno pomagal pri nakupu kmetije v P., so dokazno nepodprte in jim je sodišče sledilo nekritično, saj kmetija ni bila kupljena, temveč pridobljena z izročilno pogodbo. Nasprotno od prej navedenih prič so izpovedale priče Z. M., J. Z., V. A.; teh izpovedb sodišče ni upoštevalo. Prav tako ni izvedlo dokaza z branjem zapisnika o zaslišanju pokojne I. P. in dokaza z branjem zapisnika o zaslišanju priče I. H., ki je potrdil, da je snaha spustila vino iz sodov in da sta se dedič C. A. in zapustnik spričkala pri prekrivanju strehe. Na podlagi pričevanj priče M. G. in S. B. in ostalih pričevanj je jasno, da so starši želeli, da se on potem, ko je pridobil kmetijo na P., vrne domov. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da kmetijo obdeluje le C. A., saj kmetijo obdeluje tudi on. Glede nabave kmetijskih strojev sodba nima dokazne podlage, enako velja za obrazložitev, kaj vse naj bi dedič nabavil, sklicujoč se na izpovedbo njegove žene. S tem ga je sodišče postavilo v neenakopraven položaj, zaradi česar mu je bila prekršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS). Kar je navedla priča E. A., sodedič ni zatrjeval, niti ni predlagal dokazov. Sodišče je naredilo napačen zaključek glede števila živine na kmetiji. Napačno je zaključilo, da je bilo po smrti staršev na kmetiji več glav živine, saj se v uradne podatke sploh ni poglobilo. Iz uradnih podatkov za leto 2007, ko sta bila zapustnika še živa, izhaja, da je bilo v tem obdobju na kmetiji 13 glav govedi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v tem obdobju na kmetiji 11 glav govedi, je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ugotovitev, da naj bi se po smrti C. A. začel ukvarjati s prašičerejo, je zmotna. Glede obnovitvenih del, ki naj bi jih opravil C. A., je ugotovitev sodišča brez trditvene podlage, enako velja glede ugotovitve, da se je žena dediča C. A. posvetila kmetovanju, za kar naj bi se usposabljal tudi njun sin. Navedba v sklepu, da gre za neprerekana dejstva, je zmotna. Sodišče je tudi napačno presodilo okoliščino, da naj bi izpis iz registra kmetijskih gospodarstev iz leta 2009 izkazoval, da je C. A. prevzel vodenje kmetije. Izpis iz registra je pridobljen enostransko s strani nasprotnega dediča potem, ko si je kmetijo brez soglasja pritožnika že uzurpiral. Vse okoliščine, ki so nastale „post festum“, tekom zapuščinskega postopka, so nerelevantne za presojo kdo od dedičev ima več pogojev za prevzemnika. Tudi on obdeluje zemljišča in ima kmetijo vsaj v soposesti. Sodišče je pravilno ugotovilo izločitveni razlog - težave C. A. z alkoholom, vendar tega pri odločitvi ni upoštevalo. Naredilo je zgolj pavšalen zaključek, da ni izkazano, da bi bile težave dediča C. A. trajnega značaja. Da on ne obdeluje kmetije na P. ter da naj bi mu jo pomagal kupiti zapustnik, je sodišče prav tako zmotno ugotovilo.

3. Dedič C. A. v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določilom 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG) zaščiteno kmetijo deduje tisti zakoniti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljo in ga zato sporazumno izberejo vsi dediči; če do sporazuma ne pride, imajo pri dedovanju prednost potomci, ki se usposabljajo ali so se usposabljali za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Če je takih več, imajo prednost tisti, ki odraščajo ali so odraščali na kmetiji in so s svojim delom ali zaslužkom prispevali k ohranitvi ali razvoju kmetije. Če po izločanju po prej navedenih kriterijih še vedno ostane več sodedičev, ima med sorodniki iz istega kolena prednost tisti, ki je najbolje usposobljen za opravljanje poklica kmeta ali kaže, da se bo za to najbolje usposobil, pri tem se po možnosti upoštevajo želje zapustnikovega preživelega zakonca.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta oba dediča odrasla na zaščiteni kmetiji in so jima kmečka dela in opravila dobro poznana. Oba dediča sta ves čas sodelovala pri kmečkih in drugih opravilih. Formalno se nista usposabljala za kmetijsko in gozdarsko dejavnost, imata pa oba opravljene posamezne tečaje iz kmetijskega področja. Ugotovilo je, da je zapustnik dediča D. A. po tem, ko je prišlo do določenih konfliktnih situacij med zapustnikom in dedičem C. A. in njegovo ženo, pooblastil za urejanje subvencijskih vlog in da je potem on intenzivneje skrbel za oba zapustnika. Zapustnika prevzemnika kmetije nista določila. Zapustnik A. A. je enkrat dajal prednost enemu dediču, drugič pa drugemu, kar je bilo odvisno od stopnje razumevanja z njima, v začetnem obdobju je prednost dal C. A., v kasnejšem pa pritožniku.

7. Neutemeljeno pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena v izpodbijanem sklepu je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze presodilo enostransko in nekritično.

8. Pritožbena navedba, da je pritožnik bolje usposobljen za delo na kmetiji od dediča C. A., ker ima opravljenih več tečajev in izobraževanj s področja kmetijstva, ni utemeljena. Ne pritožnik ne dedič C. A. nimata formalne izobrazbe s področja kmetijske ali gozdarske stroke. Pritožnik je po poklicu elektrotehnik, dedič C. A. pa kovinostrugar (kar izhaja iz zapisnikov o njunem zaslišanju). Torej sodišče prve stopnje pri presoji, ali je pritožnik bolje usposobljen za delo na kmetiji iz tega razloga, ni zmotno uporabilo kriterija iz druge alineje prvega odstavka 7. člena ZDKG.

9. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali sta dediča s svojim delom pomagala na kmetiji in prispevala k ohranitvi in razvoju kmetije ter ugotovilo, da je dedič C. A. kosil, oral, delal v vinogradu, medtem ko je dedič D. A. zapustniku pomagal pri manjših opravilih, pri večjih kmečkih in drugih opravilih in delih (prekrivanje strehe, betoniranja) pa sta pomagala oba. Ker iz tega izhaja, da je več kmečkih opravil opravil C. A., ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni upoštevano dejstvo, da je pritožnik s svojim prispevkom prispeval k ohranitvi kmetije.

10. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je zapustnik pritožnika pooblastil za urejanje vseh zadev s subvencijami, ni utemeljen. Navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali je zapustnik izrazil željo, kdo naj prevzame zaščiteno kmetijo, kar izrecno izhaja iz 8. in 10. točke obrazložitve. Pritožba zmotno meni, da ni upoštevana želja zapustnika, kdo naj bo prevzemnik zaščitene kmetije, saj je dokazni postopek pokazal, da se zapustnik glede prevzemnika kmetije ni odločil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik v začetnem obdobju dajal prednost C. A., ki je tudi ostal v isti hiši kot zapustnika, medtem ko si je D. A. zgradil svojo ločeno stanovanjsko hišo. Šele kasneje, ko je prišlo do določenih konfliktnih situacij med zapustnikoma in C. A., sta se zapustnika bolj navezala na pritožnika. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično dokazno ovrednotilo izpovedbe prič R. D. in M. D. in E. A. ter dediča C. A. o prvotni želji zapustnika, da na kmetiji ostane njegov sin C. A., ni utemeljen. Na podlagi izpovedb prej navedenih prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, kakšna je bila želja zapustnika v začetnem obdobju. Okoliščine, da je pritožnik naredil hišo povsem blizu staršev, sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je navedeno ugotovilo in tudi ovrednotilo v 10. točki obrazložitve. Pritožba izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, na kakšen način je pritožnik pridobil kmetijo na P. Tudi če je pritožnik kmetijo pridobil na podlagi izročilne pogodbe, brez sodelovanja zapustnika, kot zatrjuje pritožba, navedena okoliščina za odločitev o prevzemniku kmetije ni odločilno, ker iz pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da zapustnik svoje želje o prevzemniku kmetije ni izrazil. 11. Ni upravičen očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaznega predloga z branjem zapisnika o zaslišanju priče I. P. ter priče I. H. (tekom zapuščinskega postopka sta umrla), ki sta bila kot priči zaslišana v pravdni zadevi P 324/2008. Prvo sodišče je prebralo uradni zaznamek o izjavi pokojne I. P., ki ga je sestavil odvetnik H., da je bila želja zapustnika, da kmetijo dobi pritožnik. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnik A. A. v zadnjem obdobju prednost dajal pritožniku, s tem, ko ni prebralo še zapisnika o zaslišanju priče I. P., ni storilo nobene kršitve, saj gre za že dokazano dejstvo. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z branjem zapisnika o zaslišanju I. H., ki bi potrdil, da je E. A. spustila vino iz sodov ter da sta se zapustnik in C. A. spričkala, ko se je izvajala obnova streh objektov. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

12. Glede na zbrano procesno gradivo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da kmetijo kot celoto po smrti zapustnikov obdeluje dedič C. A. Pritožnik obdeluje eno njivo, travnik in vinograd, vendar pa je glede na to, da obravnavana zaščitena kmetija obsega 28 parcel, kar izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, zaključek, da zaščiteno kmetijo kot celoto obdeluje dedič C. A., pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrednotilo okoliščino, da se pritožnik posestnega varstva zaradi morebitne samovoljne prilastitve kmetije s strani dediča C. A. ni poslužil. 13. Podlago za zaključek, da je dedič C. A. nabavil nekatere kmetijske stroje, je sodišče prve stopnje imelo v izpovedbah prič M. D. in E. A. In neutemeljen je pritožbeni očitek, da je glede nabave kmetijske mehanizacije s strani dediča C. A. prekoračilo trditveno podlago (očitek kršitve 7. in 212. člen ZPP in kršitve ustavne pravice iz 22. člena URS). Dedič C. A. je trditveno podlago glede nabave nove kmetijske mehanizacije podal na zapuščinskem naroku 27. 2. 2015 (list. št. 191).

14. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen zaključek glede števila živine na kmetiji, ni utemeljen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po smrti zapustnikov število živine variiralo od leta do leta glede na prodajo in skotitev govedi. Glede na to, da iz podatkov centralnega registra govedi izhaja, da je bilo na dan 31. 12. 2007 na kmetiji 11 glav govedi, enako število pa tudi leta 2018, se število govedi na kmetiji po smrti zapustnikov ohranja. Iz uradne evidence za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 res izhaja, da je bilo na kmetiji 13 glav govedi, vendar pa je bilo na dan 31.12. 2007, kot prav tako izhaja iz uradne evidence o številu glav govedi, na kmetiji 11 glav govedi. Zato očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Poleg tega podatek o številu glav govedi v letu 2007 ne predstavlja odločilnega dejstva v zadevi. Na podlagi analize navedenih podatkov je sodišče zgolj zaključilo, da je število govedi variiralo v posameznih letih. Enako velja glede dejavnosti prašičereje. Zato pritožbeno navajanje, da je ta dejavnost na kmetiji obstajala že v času življenja zapustnikov, ni relevantno. Dedič C. A. navedene dejavnosti ni opustil. 15. Z ugotovitvijo, da sta se žena od C. A. in njegov sin posvetila kmetovanju, sodišče ni prekršilo trditvene podlage, saj je dedič C. A. trditveno podlago za navedeno ugotovitev podal s trditvami, da mu pri delih na kmetiji pomaga žena in družina ter da ima sina že predvidenega kot naslednika kmetije. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da dedič C. A. ni podal trditvene podlage glede obnovitvenih del na kmetiji po smrti zapustnikov. Trdil je, da ima namen posodobiti delo na kmetiji in prispevati k napredku kmetije, kamor pa gotovo sodijo, kot je v dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi obnovitvena dela na kmetiji.

16. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo ugotovljen izločitveni razlog alkoholizma pri dediču C. A. (11. člen ZDKG), ni utemeljena. Dokazni postopek trajnih težav dediča C. A. z alkoholizmom ni potrdil, ker izvedeni dokazi, in sicer izpovedbe prič in podatek o storjenem prekršku v letu 2005, ne nudijo podlage za sklep o trajnosti težav dediča z alkoholom.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkurenci med obema dedičema in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG, zato pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, na katere je opozorila pritožba, ovrednotilo in jim ob upoštevanju temeljnega namena, določenega v 1. členu ZDKG, dalo tudi pravo težo. 18. Glede obsega zapuščine po zapustnikih pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da v zapuščino sodita tudi drobilnik koruze in kotel Cu, kar izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 27. 12. 2007. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani vmesni sklep v četrti alineji I/2-a točke izreka in četrti alineji I/3-a točke izreka spremenilo tako, da v zapuščino po zapustnici B. A. sodi tudi 1/2 drobilnika koruze in kotla Cu, prav tako sodi v zapuščino po zapustniku A. A. 1/2 drobilnika koruze in kotla Cu. Pištola za živino je že zajeta v obsegu zapuščine po zapustnikih, saj navedeno izhaja iz četrte alineje I/2-a in četrte alineje I/3-a točke izreka.

19. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD delno ugodilo in izpodbijani vmesni sklep spremenilo tako, da v zapuščino po zapustnikih sodita tudi drobilnik koruze in kotel Cu, in sicer v zapuščino vsakega zapustnika do 1/2. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo vmesni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).