Jedro

Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske motnje, ki je sicer povzročila prestavitev postopka umetne oploditve, vendar ni bila močnejše intenzivnosti, saj se je odražala le v obliki občasne tesnobe, trajala pa je štiri mesece, oškodovanke ne upravičuje do posebne odškodnine iz tega naslova.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Tožničini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Toženec mora tožnici v petnajstih dneh plačati 541.155 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 477.512,50 SIT od 20.9.2001 dalje do plačila, od zneska 59.708 SIT od 11.7.1999 dalje do plačila ter od zneska 3.934,44 SIT od 13.1.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnica mora tožencu v petnajstih dneh povrniti 189.179 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 dalje do plačila.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 55.240 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002 dalje do plačila".

V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati denarno odškodnino v skupnem znesku 291.155 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 227.512,50 SIT za čas od 20.9.2001, od zneska 59.708 SIT od 11.7.1999 ter od zneska 3.934,44 SIT od 13.1.1998. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 446.850,60 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001. Dosojen znesek predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 630.000 SIT (300.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah, 80.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 150.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zmanjšano za že plačan znesek denarne odškodnine v višini 375.000 SIT (ravalorizirano 403.487,50 SIT) in denarno odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 63.642,44 SIT, ki obsega stroške prevozov in stroškov za opravo zdravstvenih storitev.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženec tožnici plačati 941.155 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 877.512,50 SIT od 20.9.2001, od zneska 59.708 SIT od 11.7.1999 ter od zneska 3.934,44 SIT od 13.1.1998. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v znesku 504.537 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 ter 13.443 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002. Pritožbeno sodišče je tako zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, med drugim tudi zadoščenje za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je bila tožnici dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zoper odločbo o stroških postopka vlaga Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v tem, da je bila tožnici dosojena odškodnina za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zadoščenje za to obliko negmotne škode se namreč lahko prizna le izjemoma in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tožničine življenjske aktivnosti pa niti začasno niso bile zmanjšane do takšne intenzivnosti, da bi ji poleg odškodnine za duševne in telesne bolečine ter odškodnine za strah pripadala še posebna odškodnina. Kot posebno okoliščino, ki naj bi opravičevala priznanje te odškodnine, je pritožbeno sodišče upoštevalo posttravmatsko stresno motnjo tožnice, ki jo je ocenilo kot osebo z nizko frustracijsko toleranco, ter njene duševne bolečine zaradi prestavitve načrtovanega poskusa umetne oploditve. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili določbe 155. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) sodiščema prve in druge stopnje očita tudi zmotno uporabo določb o povrnitvi stroškov postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Po načelu odgovornosti za uspeh je treba v primeru delnega uspeha naložiti tožniku povračilo tistih stroškov, ki so bili za dosego nasprotnikovega pravdnega uspeha potrebni. V sporu zaradi plačila odškodnine se uspeh strank presoja s primerjavo zahtevka v tožbi z zahtevkom, ki je tožeči stranki priznan s pravnomočno sodbo. Tožnica je zahtevala odškodnino v znesku 6.066.900 SIT, sodišče druge stopnje pa ji je priznalo šestkrat nižjo odškodnino. Pravdne stroške je tožnica prijavila od vrednosti spornega predmeta, medtem ko je iz tožbe razvidno, da je toženčeva zavarovalnica (pri kateri je imel zavarovano odgovornost) že pred pravdo izplačala celotno zavarovalno kritje. Po podatkih spisa tako temelj toženčeve odgovornosti sploh ni sporen. Toženec je ugovarjal le tožničino sokrivdo. Tudi stroški izvedencev niso povezani z ugotavljanjem podlage odškodninske odgovornosti, marveč le višine (za katero pa se je izkazalo, da je pretirana). Vrhovna državna tožilka predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pravdne stroške pa odmeri ob pravilni uporabi načela uspeha iz 154. člena ZPP.

Na revizijo sta odgovorili obe stranki. Toženec ji pritrjuje, tožnica pa nasprotuje in opozarja, da je bil obseg njene nepremoženjske škode zelo velik. Posttravmatska stresna motnja, ki jo je doživljala, predstavlja upravičen razlog za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica tudi ni povprečna oseba, saj gre pri njej za občutljivo gospo s kontroverznim načinom odzivanja v različnih obremenitvah. Je negotova vase in ima manjši potencial za obvladovanje stresa. Tožnica tudi meni, da je pravilna odločba o stroških postopka. Izvedenec je bil potreben, saj brez njegovega mnenja ne bi bilo mogoče odločiti o višini zahtevka. Razlogi, da je prišlo do pravde, so zgolj na toženčevi strani, ki ni poskrbel za primerno varovanje svojega psa.

Zahteva je pretežno utemeljena.

Pravilno je sicer normativno izhodišče pritožbenega sodišča, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti praviloma trajne narave, ter da se zadoščenje zaradi začasnega zmanjšanja lahko prisodi tudi, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Pri nadaljnji konkretizaciji tega stališča pa je pritožbeno sodišče premalo upoštevalo, da je za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le izjemoma mogoče priznati zadoščenje. Izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je poudarjena v številnih odločbah vrhovnega sodišča (npr. II Ips 558/95, II Ips 35/96, II Ips 103/98, II Ips 295/98, II Ips 247/2000), pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročajo telesne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjske aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje (kar vse je zajeto v telesnih bolečinah kot eni od pravnih oblik nepremoženjske škode), in tistimi, ki so po svoji naravi ekscesne in zato izjemne (prim. sodba VS RS, II Ips 527/97). Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se tudi ne sme prekrivati z drugimi oblikami nepremoženjske škode (npr. s strahom).

V konkretnem primeru je tožnica utrpela posttravmatsko stresno motnjo, ki je trajala do aprila 1998 (škodni dogodek se je pripetil 7.12.1997) in katere sestavni del je bil strah v obliki občasne tesnobe (gl. 7. stran sodbe sodišča prve stopnje), zaradi škodnega dogodka pa je morala prestaviti postopek umetne oploditve. Ne ena in ne druga neprijetnost nista taki, da bi predstavljali zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja (stresna motnja ni trajala več kot 5 mesecev), razen tega pa sta zajeti v drugih oblikah nepremoženjske škode (telesne bolečine in strah - prim. sodba VS RS, II Ips 247/2000).

Zahteva zato pravilno opozarja, da tožnica za te neprijetnosti ni upravičena še do posebne odškodnine. Zadoščenje za to škodo bi bilo v nasprotju z namenom in naravo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR). S tem, ko sta pritožbeno sodišče in sodišče prve stopnje tožnici dosodili odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, sta zmotno uporabili materialno pravo (200. člen ZOR). Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zavrnilo (1. odstavek 380. člena v zvezi s 2. odstavkom 391. člena ZPP).

Sprememba sodb pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje je terjala tudi (drugačno) odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato o tistem delu zahteve, s katerim izpodbija odločitev o stroških postopka, odločilo hkrati z novim odločanjem o pravdnih stroških.

V primerih, ko stranka (le) deloma zmaga v pravdi, odločitev o stroških postopka po načelu uspeha praviloma res terja primerjavo zahtevka s sodbo oziroma ugotovitev razmerja med tistim, kar je tožnik zahteval, in tistim, kar mu je dosojeno. Ker je tožnica od zahtevanih 6.859.854 SIT uspela samo s 541.155 SIT, znaša njen uspeh le 8%, toženčev uspeh pa 92%. Vendar stroški v tej pravdi niso nastali le zaradi ugotavljanja višine zahtevka. Sporen je bil tudi temelj toženčeve odškodninske obveznosti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je namreč toženec glede temelja predlagal zaslišanje štirih prič, tožnica pa je na to takoj odgovorila s predlogom za zaslišanje dveh prič. Naslednji narok za glavno obravnavo (dne 21.5.2001) je bil zato posvečen zgolj zaslišanju prič o škodnem dogodku, torej ugotavljanju temelja odškodninske obveznosti (da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s temeljem toženčeve odškodninske obveznosti, izhaja tudi iz razlogov, ki so navedeni na 3. in 4. strani sodbe). Čim je tako, pa mora stroške, ki so nastali z ugotavljanjem temelja, kriti toženec (tožnica je namreč v tem pogledu v celoti uspela), to pa so stroški, ki so nastali na naroku za glavno obravnavo dne 21.5.2001. Predstavljajo nagrado odvetniku za zastopanje (450 točk) z davkom na dodano vrednost in stroške priče J. T. (12.679 SIT). Te stroške, ki znašajo 66.247 SIT, mora toženec povrniti tožnici, poleg tega pa še 8% njenih preostalih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki v seštevku znašajo 962.329 SIT, torej 76.986 SIT.

Tožnica pa mora tožencu povrniti 92% njegovih preostalih stroškov postopka, ki znašajo 361.317 SIT ( znesek vseh stroškov - 414.867 SIT minus stroški naroka z dne 21.5.2001 - 53.550 SIT), torej 332.412 SIT.

Toženec mora tako tožnici povrniti 143.233 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (66.247 SIT plus 76.986 SIT), ona pa njemu 332.412 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tožnica tožniku povrniti še 189.179 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela s 250.000 SIT, ji mora toženec povrniti 55.240 SIT stroškov tega postopka. Ti stroški predstavljajo sodno takso, nagrado odvetniku, davek na dodano vrednost ter izdatke za stranko po 2. odstavku 15. člena odvetniške tarife, odmerjeni pa so od zneska, s katerim je tožnica s pritožbo uspela.

Glede na to, da je vrhovno sodišče zahtevi pretežno ugodilo, tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na zahtevo (1. odstavek 155. člena ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).