Jedro

Niti ZP-1 niti ZST-1 ne urejata oziroma predpisujeta pritožbe oziroma zahteve za sodno varstvo zoper sklep, s katerim pristojni organ (sodišče ali prekrškovni organ) kot nedovoljen zavrže ugovor zavezanca za plačilo sodne takse, vložen zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

V odločitvah o prekršku prekrškovnih organov in sodišč se vedno odloči, da je storilec dolžan plačati sodno takso, višina sodne takse pa se glede na določbo 7. točke 2. odstavka 5. člena ZST-1 določi ob pravnomočnosti odločbe s posebnim plačilnim nalogom.

Izrek

Pritožba zavezanca se zavrže kot nedovoljena.

Storilec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je s sklepom, opr. št. EDST, izdanim 18. 8. 2010, zavrglo ugovor zavezanca, ki ga je vložil zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, kot nedovoljen.

Proti tej odločitvi sodišča prve stopnje se zavezanec pritožuje in navaja, da je obremenitev takse za nazaj nezakonita, sodba Višjega sodišča v Ljubljani pa potrjuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Pritožba ni dovoljena.

Po proučitvi zadeve višje sodišče ugotavlja, da niti Zakon o prekrških (ZP-1) niti Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne urejata oziroma predpisujeta pritožbe oziroma zahteve za sodno varstvo zoper sklep, s katerim pristojni organ (sodišče ali prekrškovni organ) kot nedovoljen zavrže ugovor zavezanca za plačilo sodne takse, vložen zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Določba drugega odstavka 161. člena ZP-1 določa, da je pritožba med drugim nedovoljena tudi v primeru, če po zakonu ni dovoljena. Navedeno pomeni, da zavezanec v postopku izdaje plačilnega naloga za plačilo sodne takse zoper sklep, s katerim je bil kot nedovoljen zavržen njegov ugovor, vložen zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, nima pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Glede na navedeno zavezanec, ki mu je bilo s plačilnim nalogom naloženo plačilo sodne takse s strani okrajnega sodišča, zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje njegov ugovor, vložen zoper sklep o plačilu sodne takse, zavrglo, nima pravice do pritožbe. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu, opr. št. U-I-207/09, Up 996/09 z dne 7. 10. 2009 (Ur. l. RS, št. 86/2009 z dne 30. 10. 2009), v obrazložitvi katerega je med drugim navedlo, da zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper odmero sodne takse pritožba ni dovoljena. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, opr. št. I Up 57/2010, saj Zakon o sodnih taksah pritožbe zoper ta sklep ne predvideva, poleg tega pa tudi ne odkazuje na uporabo drugega procesnega predpisa. Zato zavezanec v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje že zavrglo ugovor zavezanca, vložen zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, kot nedovoljen, nima pritožbe na pristojno višje sodišče, zaradi česar je višje sodišče pritožbo zavezanca, ki glede na navedeno ni dovoljena, na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1, kot nedovoljeno zavrglo.

Glede na pritožbene navedbe storilca, da je obremenitev takse za nazaj nezakonita, pa višje sodišče pojasnjuje, da se v odločitvah o prekršku prekrškovnih organov in sodišč vedno odloči, da je storilec dolžan plačati sodno takso, višina sodne takse pa se glede na določbo 7. točke drugega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah določi ob pravnomočnosti odločbe s posebnim plačilnim nalogom.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi 147. člena v zvezi s 143. do 146. členom ZP-1, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 z dne 15. 4. 2008), in ustrezno taksno tarifo plačati sodno takso, ki mu jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim plačilnim nalogom.