Jedro

Pri dokončanem poskusu pride v poštev prostovoljni odstop v primerih, ko storilec z aktivnim delovanjem prepreči nastanek prepovedane posledice. S tem ko je obsojenec dvakrat ustrelil s pištolo proti oškodovancu, vendar ga ni zadel, je dokončal izvršitveno dejanje, pri čemer smrt oškodovanca kot skrajna posledica kaznivega dejanja ni nastopila zaradi zgrešenih strelov in ne zaradi obsojenčevega delovanja v smeri njene preprečitve. Zato obsojenec ni prostovoljno odstopil od izvršitve tega kaznivega dejanja in sodišče ni bilo dolžno uporabiti določbo 1. odstavka 24. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. F.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 26.6.2003 obs. F.Č. spoznalo za krivega kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, za drugo pa kazen šestih mesecev zapora, nato pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ošk. F.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po 4. odstavku 95. člena istega zakona pa obsojenca v celoti oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.11.2003 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica J.K., je dne 22.1.2004 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in napadeni sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Povzema navedbe zahteve in zaključuje, da ima izrek kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje vse potrebne znake očitanega kaznivega dejanja in ne gre za kršitev kazenskega zakona. Sodba sodišča prve stopnje ima prav tako vse potrebne razloge, tudi tiste o naklepu obsojenega. Na 6. strani te sodbe so v drugem, petem in sedmem odstavku navedeni vsi potrebni razlogi o tem, da gre za kaznivo dejanje poskusa umora in da ni šlo le za poskus prestrašiti oškodovanca. V drugem odstavku na 8. strani te sodbe pa je tudi zaključek o tem, da je na podlagi vseh dokazov obsojencu dokazan eventualni naklep. Niti iz izreka sodbe niti iz razlogov pa ni mogoče zaključiti, da bi šlo za prostovoljni odstop od izvršitve kaznivega dejanja in zato o tem razlogi niso potrebni. Glede kaznivega dejanja po 310. členu KZ pa ni nobene osnove za trditev o pravni zmoti, saj kaj takega niti ne izhaja iz podatkov v spisu niti iz obsojenčevega zagovora (na primer zagovor na l. št. 46č). Vse potrebne razloge pa ima tudi sodba sodišča druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je sodišče kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, katerega je obsojenec storil, kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ, ki je ostalo pri poskusu, zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zahteva v nadaljevanju obrazložitve povzema splošne določbe o kaznivem dejanju (7. člen KZ) in kazenski odgovornosti (15. člen KZ), medtem ko ne utemelji, kateri izmed zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ v izreku pravnomočne sodbe ni opredeljen z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin. Sicer pa ima dejanje obsojenca glede na opis, ki ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa umora. Sodišče pa je s presojo ugotovljenih dejstev sprejelo tudi pravilen pravni zaključek, da je to kaznivo dejanje podano ter da ga je obsojenec storil naklepno, in sicer v krivdni obliki eventualnega naklepa. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Ko zahteva navaja, da je pravno nedopustno na podlagi obrobnih dejstev in okoliščin sklepati na subjektivni odnos storilca oziroma obsojenca do dejanja, ki ga je storil, pri tem pa zanemariti vse dokaze, ki dokazujejo, da je imel resnično namen oškodovanca le prestrašiti, v bistvu ne soglaša z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva z navedbo, da bi sodišče poskus kaznivega dejanja umora moralo kvalificirati drugače, nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, ki pa je ne obrazloži. Zato te kršitve ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. To določbo je treba razlagati tako, da mora zahteva poleg določne navedbe kršitve zakona (1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) vsebovati tudi njeno utemeljitev.

Zahteva prav tako neutemeljeno trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da sodišče v zvezi z obsojenčevim naklepnim ravnanjem, ki zadeva poskus kaznivega dejanja umora, ni navedlo razlogov ter nakazuje, da se ni opredelilo do prostovoljnega odstopa. Sodbi sodišča druge stopnje pa posebej očita, da nima razlogov o pritožbenih navedbah glede obsojenčeve trditve, da bi lahko ustrelil oškodovanca, če bi imel takšen namen, ker dokazano njegova pištola ni zatajila in tudi o pritožbenih navedbah, da bi moral biti uporabljen 24. člen KZ.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo njegovega naklepnega ravnanja. Iz obširnih razlogov, ki jih vsebuje prvostopna sodba (5. do 8. stran obrazložitve), je jasno razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, v katerem prikazuje, da je s svojim ravnanjem hotel ošk. F.K. le prestrašiti, ne pa mu poskusil vzeti življenje. Obsojenčevo naklepno ravnanje je sodišče utemeljilo s samim potekom inkriminiranega dogodka, ki se opira tudi na objektivno ugotovljena dejstva, z odnosi med obsojencem in oškodovancem ter njegovo družino, z neposrednim povodom za obsojenčevo dejanje ter z njegovimi sposobnostmi za ravnanje z orožjem. Pri tem se je oprlo na izvedene dokaze ter navedlo razloge o tem, kako jih presoja in utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z eventualnim naklepom. Sodišče druge stopnje je z razlogi prvostopne sodbe, ki zadevajo obsojenčevo naklepno ravnanje, soglašalo in utemeljilo, zakaj zavrača tozadevne pritožbene navedbe.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo vprašanja, ali je obsojenec, ki je poskusil izvršiti kaznivo dejanje umora, prostovoljno odstopil od njegove izvršitve (1. odstavek 24. člena KZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje se obsojenec in zagovornica tudi nista sklicevala na prostovoljni odstop. V takem položaju se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeliti do tega instituta in obrazložiti, zakaj šteje, da ni podan. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica navajala, da četudi bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in bi obsojenec imel namen F.K. vzeti življenje, je od tega namena prostovoljno odstopil ter da so zato bili podani vsi pogoji za odpustitev kazni ali za izrek pogojne obsodbe. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba utemeljevala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter jih zavrnilo kot neutemeljene. To pomeni, da je kot pravilne in popolne ocenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in kot pravilne pravne zaključke, sprejete na njihovi podlagi. Pritožba splošne trditve, da gre v obravnavani zadevi za poskus kaznivega dejanja umora, od katerega izvršitve je obsojenec prostovoljno odstopil, ni obrazložila. Sodišče druge stopnje je po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe. Postopanje v nasprotju s to določbo lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala na zakonitost sodbe, pri čemer ne zadostuje, da se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na takšno kršitev, temveč mora utemeljiti, kako je kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče druge stopnje na pritožbeno navedbo, ki zadeva prostovoljni odstop, ni odgovorilo. Zato je v formalnem pogledu kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ne pa tudi vsebinsko. Po eni strani je treba upoštevati, da so pritožbene navedbe ostale na ravni abstraktnosti, po drugi strani pa, da zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja razlogov, katerih presoja bi omogočala utemeljeno sklepanje, da je pomanjkljivost v obrazložitvi drugostopne sodbe vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Ne glede na navedeno je treba opozoriti, da gre glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je skladno z opisom, navedenim v izreku pravnomočne sodbe, za dokončan poskus kaznivega dejanja umora. V pravni teoriji je prevladujoče stališče, da pri tej vrsti poskusa prostovoljni odstop že po naravi stvari ni vselej možen. Tudi sicer velja naziranje, da pri dokončanem poskusu pride v poštev prostovoljni odstop v primerih, ko storilec z aktivnim delovanjem prepreči nastanek prepovedane posledice. Gre predvsem za primere, v katerih so izvršitvena dejanja, ki so potrebna za nastanek posledice, dovršena, slednja pa časovno ali krajevno ni neposredno vezana na izvršitvena dejanja, temveč bi po storilčevem naklepu nastala ali lahko nastala pozneje ali v kakšnem drugem kraju. Prostovoljni odstop je v takih primerih podan, če storilec s svojim aktivnim delovanjem prepreči nastanek posledice. V tej zadevi je obsojenec dvakrat ustrelil s pištolo proti oškodovancu, prvič z razdalje okoli 10 metrov, drugič z razdalje okoli 8 metrov, vendar ga ni zadel. Izvršitveno dejanje je dokončal, smrt oškodovanca kot skrajna posledica kaznivega dejanja ni nastopila zaradi zgrešenih strelov in ne zaradi obsojenčevega delovanja v smeri njene preprečitve. Po povedanem zahteva nima prav, ko trdi, da je obsojenec prostovoljno odstopil od izvršitve tega kaznivega dejanja in da bi sodišče moralo uporabiti določbo 1. odstavka 24. člena KZ.

Prav tako ni sprejemljivo stališče vložnice zahteve, da obsojenec ni kazensko odgovoren za storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, ker iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Sodišče je zaključilo, da je obtoženec vedel, da protipravno hrani strelivo, katerega promet je prepovedan. Pri tem je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je oprlo na izvedene dokaze in tudi obsojenčev zagovor, v katerem je pojasnil, da je ljubitelj orožja in da je orožje ter municijo zbiral ter kupoval in da je tudi vedel, da tega ne bi smel imeti brez potrebnega dovoljenja. Glede na takšno stanje stvari ni podlage za sklepanje, da obsojenec iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano ter da je bil v pravni zmoti. Zahteva, ki se sklicuje na okoliščine, da je obsojenec zbiral staro municijo, ki zanj ni imela nobene vrednosti, da je bil prepričan, da to njegovo ravnanje ni kaznivo in da lahko pomeni le prekršek, da so lovci in gozdarji vedeli za njegovo ljubiteljsko zbiranje in so mu prinašali, kadar so kaj podobnega našli, ter da razni naboji vsekakor niso razstrelilne snovi in tudi ne orožje, napada v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP presojo dejanskih okoliščin, ki jih ocenjuje drugače kot pravnomočna sodba.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. F.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).