Jedro

Ko se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je po 193. členu OZ treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti. V primeru, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Za obseg vračanja je torej ključen dan, ko je pridobitelj postal slaboveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka drugi toženki in tretjemu tožencu naložilo, da tožnici plačata vsak znesek 2.675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2018 dalje. Pod II. točko izreka je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko ter tretjega toženca v presežku za še zahtevanih 2.300,00 EUR s pripadki zavrnilo. Pod III. točko izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo pohištvo v spalnici, oprema v kopalnici, dnevni sobi, kuhinji, otroški sodbi in predsobi ter osebni avtomobil in da deleža tožnice ter prvega toženca na tem premoženju znašata za vsakega od njiju do ½ celote. Pod IV. in V. točko je zavrnilo tožbeni zahtevek glede traktorja, vrednosti posameznih premičnin, njihove skupne vrednosti ter glede načina razdružitve. Pod VI. točko je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. S sklepom je tožbo glede dela zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev vlaganj, zavrglo.

2. Toženci s pravočasno pritožbo izpodbijajo le sodbo. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje. Priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na to, da toženci s pritožbo izpodbijajo celotno sodbo in bi to lahko pomenilo, da izpodbijajo tudi zavrnilni del sodbe, s katerim so v sporu že uspeli, čeprav se v pritožbenem predlogu zavzemajo za zavrnitev celotnega zahtevka, velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da se obseg izpodbijanja pokriva z njihovim pritožbenim interesom ter da izpodbijajo zgolj odločitve pod I., III. in VI. izreka sodbe.

5. Stališče pritožbe o odsotnosti razlogov o pritožbeno izpostavljenih dejstvih ni pravilno. Sodišče prve stopnje se je namreč glede dohodkov strank izjasnilo pod 7. točko, glede okoriščenja tožnice z brezplačnim bivanjem v hiši pod 10. točko, glede materiala za ureditev mansarde pod 11. točko, glede zavrnitve dokaznega predloga za dopolnitev izvedeniškega mnenja pa pod 14. točko obrazložitve sodbe. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do dopustnih in za odločitev relevantnih navedb strank oziroma ima sodba, izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, uveljavljani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

6. Trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi toženca, ni pravilna. Po tretjem odstavku 260. člena ZPP namreč lahko sodišče v primeru, če je kot stranka v sporu na eni strani udeleženih več oseb, zasliši samo nekatere izmed njih. Do kršitve postopka zgolj iz razloga, ker ni bil zaslišan tretji toženec, tako ni prišlo (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Tožnica je zatrjevala, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, prvi toženec pa ni podal ugovora o prispevanju k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Dohodki, ki sta jih imela tožnica in prvi toženec zato niso bistveni. Enako ni odločilni niti, ali je bil material, s katerim je bila izdelana mansarda, posebno premoženje prvega toženca. Povedano še drugače. Glede na to, da v obravnavanem primeru zakonska domneva o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju ni bila izpodbijana, ugotavljanje prispevanja bivših zakoncev k skupnemu premoženju (zgolj1) z dohodki in materialom za mansardo, ter razjasnjevanje dejanskega stanja (tudi s pritožbeno izpostavljenim zaslišanjem oziroma branjem izjave tretjega toženca) v tej smeri, niti ni potrebno.

8. V predmetni zadevi tožnica, ki je skupaj s prvim tožencem vlagala v nepremičnino druge toženke in tretjega toženca, sedaj z verzijskim zahtevkom zahteva povrnitev ½ tistega, za kar sta bila druga toženka in tretji toženec obogatena. Za vlaganja v nepremičnino sta imela tožnica in prvi toženec njuno soglasje (48. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), da bi obstajal kakšen dogovor o povrnitvi teh vlaganj, pa niti ni bilo zatrjevano. Zato je potrebno o povrnitvi teh vlaganj odločiti na podlagi 95. člena SPZ. Dobroverni posestnik lahko tako zahteva povračilo koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. Kriterij je torej objektiven (povečanje vrednosti stvari).

9. Sodišče prve stopnje je v skladu z gornjim materialnopravnim izhodiščem pravilno ugotavljalo povečano vrednost nepremičnine zaradi vlaganj. Stališče pritožbe, da bi moralo biti zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja ugodeno predlogu za dopolnitev mnenja izvedenca, pa ni pravilno. Okoliščini, koliko je bil vreden vložen material in koliko vloženo delo, namreč nista relevantni.

10. Ko se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je po 193. členu OZ treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti. V primeru, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Za obseg vračanja je torej ključen dan, ko je pridobitelj postal slaboveren. V konkretnem primeru je mogoče slabovernost druge toženke in tretjega toženca vezati na trenutek vložitve tožbe2, saj se je tožnica iz skupnega bivališča izselila že v letu 2016. Tako so zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2018 dalje prisojene materialnopravno pravilno, saj je bila tožba vložena že 20. 12. 2016. V odločitev o prisoji obresti šele od 20. 12. 2018 dalje ni moč posegati, saj bi bila sprememba datuma na 20. 12. 2016 v škodo tožene stranke, ki se je edina zoper tožbo pritožila (359. člen ZPP).

11. Materialnopravno pobotanje kot način prenehanja obveznosti je urejeno v 311. do 318. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka lahko v pravdi uspe s to vrsto pobotanja le, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.

12. Druga toženka in tretji toženec trdita, da je tožnica v času od leta 1992 do 2016, ko je živela s prvim tožencem, uporabljala del njune nepremičnine, ter da za uporabo ni plačevala nobene odmene. Materialnopravno izhodišče presoje obstoja te njune terjatve napram tožnici je v določbi 198. člena OZ. Ta daje imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima.

13. Za uspeh s svojim ugovorom morata druga toženka in tretji toženec po gornji določbi OZ izkazati svoje prikrajšanje, okoriščenje tožnice, odsotnost pravne podlage in odsotnost njune privolitve v prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala druga toženka in tretji toženec za utemeljenost svojega ugovora izkazati tudi, da v svoje prikrajšanje nista privolila3. Tožnica je namreč nepremičnino pričela uporabljati v dogovoru z njima. Ker sta se z uporabo nepremičnine torej strinjala, bi morala tožnici (brezplačno) uporabo nepremičnine izrecno odreči. Kakšnih trditev v tej smeri pa nista niti podala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka in tretji toženec zato, ker nista izkazala obstoja svojega prikrajšanja, tudi obstoja svoje terjatve napram tožnici nista izkazala. Zaključek, da tožničina terjatev zaradi pobota ni prenehala, se tako izkaže za materialnopravno pravilnega.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere ob odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

15. Toženci s pritožbo niso uspeli. Zato niso upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jim z vložitvijo pritožbe nastali in morajo tako te stroške trpeti sami (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je skupno premoženje zakoncev premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Zato se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, po drugem odstavku 59. člena ZZZDR upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2008. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 64/2015.