Jedro

Sodišče v kazenskem postopku o premoženjskopravnem zahtevku res odloča z uporabo predpisov civilnega materialnega prava, vendar odločitve sodišča v tem delu ni mogoče izpodbijati zaradi kršitve teh predpisov, temveč le zaradi kršitev kazenskega zakona.

Če obdolženec ni spoznan za krivega izvršitve kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru mu je bil izrečen varnostni ukrep, ker je dejanja storil v stanju neprištevnosti), o utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka ni mogoče odločati, temveč je oškodovanca treba napotiti na pravdo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice se zavrne.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovano pravno osebo M. d.d., 5270 Ajdovščina, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma citiranim sklepom obdolženemu D. B. izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izrečeni varnostni ukrep se bo izvajal v ambulantno v Psihiatrični bolnišnici Begunje, in sicer najdlje dve leti. Odločeno je bilo, da je obdolženec na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan oškodovani pravni osebi M. d.d., 5270 Ajdovščina (v nadaljevanju M. d.d.), plačati škodo v višini 4.205,04 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je bila oškodovana pravna oseba napotena na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obdolženec oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obdolženca je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočni sklep sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec in obdolženčeva zagovornica. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi uveljavljal kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijani sklep v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovano pravno osebo M. d.d. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Obdolženčeva zagovornica pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navedla, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepravilne uporabe materialnega zakona v sklepu Višjega sodišča z dne 1. 7. 2015, in sicer v delu sklepa, ki se nanaša na odločitev Okrajnega sodišča v Kranju o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca M. d.d. Predlagala je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ob upoštevanju 136. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) premoženjskopravni zahtevek oškodovanca zavrne ali pa v delu glede tega zahtevka vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je bila poslana obdolžencu in njegovi zagovornici, nakar je slednja podala pisno izjavo, da se z zahtevo strinja. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice pa je vrhovni državni tožilec navedel, da njegova opredelitev do te zahteve ni potrebna, glede na to, da je že sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Zagovornica obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer najprej navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in nepravilno uporabo materialnega zakona, v nadaljevanju pa utemeljuje svoje stališče, da bi moralo sodišče ob odločanju o premoženjskopravnem zahtevku uporabiti določbe OZ (konkretno 136. člen), kot materialnopravni predpis (ne procesni). S tem, ko je sodišče druge stopnje zapisalo, da je sklicevanje pritožnice na OZ neupoštevno, naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP. Sodišče pa naj bi kršilo OZ, kot „materialno pravno osnovo za odločanje“, saj bi se v primeru odločanja v pravdi, ob uporabi 136. člena OZ, obdolženec skliceval na neprištevnost in za škodo ne bi odgovarjal. Zaradi neupoštevanja 136. člena OZ pa je prišlo v kazenskem postopku do nepravilne odločitve.

6. Stališče zagovornice obdolženca ni utemeljeno. Sodišče v kazenskem postopku odloča o premoženjskopravnem zahtevku res z uporabo predpisov civilnega materialnega prava, vendar pa odločitve sodišča v tem delu ni mogoče izpodbijati zaradi kršitve materialno pravnih predpisov civilnega prava, temveč le zaradi kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP). Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Pri tem so mišljene le določbe splošnega in posebnega dela Kazenskega zakonika in drugih zakonov, s katerimi so predpisana kazniva dejanja.(1) Kolikor pa se v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe določb ZKP pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 371. člena ZKP), pa Vrhovno sodišče o tem ni odločalo, ker je v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca odločilo, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve (pri čemer je zagovornica obdolženca v pisni izjavi izrazila strinjanje z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca).

7. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno izpostavil, da za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane pravne osebe ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 105. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče prisodi oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti ali deloma, in to v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru obdolženec ni bil spoznan za krivega, saj mu je bil po 70.b členu KZ-1 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je obravnavana dejanja storil v stanju neprištevnosti. Varnostni ukrep se izreče s sklepom in ne s sodbo ter se v njem ne ugotavlja obdolženčeva krivda, kar posledično pomeni, da v takem primeru ni mogoče odločati o utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, temveč ga je treba napotiti na pravdo.

8. Zaradi navedenih razlogov, ko je bila v izpodbijanem sklepu z odločitvijo o delnem priznanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovane pravne osebe M. d.d. nepravilno uporabljena določba drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je posledično pomenilo nezakonito odločitev o tem zahtevku (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP), je bilo odločeno, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se oškodovano pravno osebo M. d.d. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

(1) Zakon o kazenskem postopku, Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 799.