Jedro

Pritožnica zgolj s sklicevanjem na to, da je sodišče v pravdni zadevi P 818/2018 po tožbi njenega moža, ko je v enakih okoliščinah presojalo o taksni oprostitvi, pravilno ugotovilo mesečne prejemke, kot jih zatrjuje v pritožbi, ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, saj le-te temeljijo na podatkih iz uradnih evidenc in podatkih, ki jih je sodišče pridobilo v tem postopku (in so lahko le-ti podatki merodajni v predmetnem postopku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke M. Č. za oprostitev plačila sodnih taks za postopek na prvi stopnji. Zaključilo je, da glede na mesečne prihodke tožnice in njenega moža, ki presegajo dvokratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, in glede na pozitivno stanje na računu, ki je na dan vložitve tožbe in predloga za taksno oprostitev presegalo višino sodne takse za tožbo (675,00 EUR po tar. št. 1111 ZST-1), s plačilom sodne takse v enkratnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana denarna sredstva, s katerimi se tožnica in njen mož preživljata.

2. Tožnica sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, kršitve ustavne pravice do enakosti in enakopravnosti in poštenega sojenja iz 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnica in njen mož sta istega dne pri istem sodišču vsak zase vložila tožbi za odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti hčere kot posledice prometne nesreče in oba isti dan zaprosila za taksno oprostitev. Oba živita v skupnem istem gospodinjstvu in delita enako premoženjsko stanje. Sodišče je predlogu tožničinega moža za taksno oprostitev ugodilo, tožničino prošnjo pa zavrnilo. Že zgoraj izpostavljeno neposredno na podlagi 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije zaradi kršitve ustavne pravice do enakosti in enakopravnosti terja ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo tožničinemu predlogu za taksno oprostitev ugodeno, saj bo le s tem vzpostavljeno pošteno sojenje, ki ga terja 23. člen Ustave RS. Zmotna in očitno zlonamerna je ugotovitev sodišča, da naj bi njun skupni povprečni mesečni prihodek znašal 1.756,46 EUR. Tožnica prejema pokojnino v višini 780,22 EUR ter povprečno mesečno še 71,61 EUR, glede na to, da po upokojitvi na zaprosilo delodajalca rešuje kadrovski problem (v vrtcu G. z nekajurno mesečno prisotnostjo). Tožničin mož pa prejema mesečno pokojnino 516,62 EUR, tako da znaša njun povprečni mesečni dohodek na osebo 684,22 EUR in ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, ki je 785,50 EUR. Tako je pravilno ugotovilo sodišče v sklepu P 818/2018 z dne 22. 1. 2019, ko je v enakih okoliščinah presojalo o taksni oprostitvi tožničinega moža. Očitno upoštevanje enkratnega izrednega prejemka tožnice, ko je ta kot enkratno odpravnino ob upokojitvi (kar pomeni ne povprečno v vsakem mesecu ali vsakem tromesečju, ampak enkrat na 40 let) prejela dne 16. 9. 2018 iz tega naslova 4.663,97 EUR, ni le nezakonito, pač pa tudi nemoralno. Nezakonito je upoštevanje tega ″prihodka″ pri odločanju o taksni oprostitvi že zato, ker tega prejemka ni prejela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, saj je tožbo vložila 17. 12. 2018, nadalje pa tudi zato, kot je že izpostavljeno, to glede na opisano naravo enkratnosti in izrednosti tega prejemka, ki ni prejemek vsakega meseca, pač pa enkratni prejemek na 40 let, pomeni ta prihodek preračunano povprečno le 9,72 EUR na mesec. Nemoralno pa je upoštevanje tega prihodka zato, ker bi vsakomur moglo in moralo biti jasno, da v tragediji, ki je prizadela družino, ko imata tožnica in mož hudo invalidno hči (po prometni nesreči je tetraplegik, v celoti je odvisna od 24 urne pomoči in nege, starša jo obiskujeta utečeno v dogovoru z Domom v Š. večkrat tedensko z izvajanjem rehabilitacije, prinašanjem potrebnih dobrin in sredstev), povečane mesečne stroške, v razmerju do katerih je opisani enkratni prejemek, ki je očitno zbodel sodno osebje, enostavno zanemarljiv. Z vsemi stroški, ki jih imata, še zlasti pa povezano z opisano tragično družinsko situacijo, pač ne drži, da bi zmogla sodno takso plačati brez občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje. Samovoljno in arbitrarno je zato zaključevanje sodišča, da bo tožnica, če imata na dan 18. 12. 2018 skupaj z možem na transakcijskih računih 1.361,66 EUR, 340,10 EUR in 681,57 EUR, pa že zmogla plačilo sodne takse. Že to, da je, če se upošteva čas od prejema odpravnine in ob tem, da mesečno redno prejemata še predmetni pokojnini in tožnica par ur honorarnega dodatka (kar pomeni, da sta skupaj prejela v treh mesecih skupno še 3 x 2 x 684,22 EUR = 4.105,32 EUR) ta priliv odpravnine bil v celoti potrošen (pač glede na povečane stroške družine upoštevaje invalidnost hčerke), saj od izrednega enkratnega prejemka že po nekaj več kot treh mesecih praktično ni ostalo ničesar, kar jasno izkazuje, da denar, ki ga sodišče šteje za takšno imetje, da bo pa že zadoščal za plačilo taks, pač ni denar, iz katerega bi zmogla plačati takso, ne da bi bilo prizadeto preživljanje družine. Vozilo pa je bilo kupljeno prilagojeno potrebam, ki jih družini narekuje invalidnost hčere. Pa itak to vozilo po vrednosti ne presega meje za dopustnost oprostitve takse. Tožnica predlaga, da sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi prošnji za taksno oprostitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakonske določbe, ki so podlaga za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema ter se nanje povsem sklicuje. Sodišče prve stopnje je skladno s temi določbami ugotavljalo dohodkovno stanje tožnice in njenega moža in nato še njuno premoženjsko stanje. Sodišče prve stopnje je glede na pridobljene podatke, po vpogledu v register FURS - obdavčljivi dohodki fizičnih oseb pravilno ugotovilo, da tožnica in njen mož prejemata prihodke iz naslova pokojnine, tožnica pa še druge dohodke, in da sta v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev prejela prihodke v znesku v 5.269,37 EUR. Posledično je pravilno sklepalo, da skupni povprečni mesečni prihodek (v obdobju zadnjih 3 mesecev pred vložitvijo tožbe) obeh znaša 1.756,46 EUR oziroma 878,23 EUR na osebo in presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (2 x 392,75 EUR = 785,50 EUR). Iz podatkov FURS (izpis vpogleda na dan 15. 1. 2019), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je razvidno, da je tožnica v zadnjih 3 mesecih pred vložitvijo tožbe (17. 12. 2018) iz naslova pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejela: 617,20 EUR dne 20. 9. 2018 (zmanjšano za 169,87 EUR iz naslova nadomestila iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja), 780,22 EUR dne 28. 9. 2018, 780,22 EUR dne 30. 10. 2018 in 780,22 EUR dne 30. 11. 2018, iz naslova preostalih dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja je prejela 111,48 EUR dne 10. 10. 2018 in 75,67 EUR dne 9. 11. 2018, iz naslova drugih dohodkov iz delovnega razmerja je 15. 11. 2018 prejela 45,14 EUR, iz naslova preostalih drugih dohodkov pa je 23. 11. 2018 prejela neto znesek 699,23 EUR. Po obrazloženem tako ne drži pritožbena navedba, da tožnica prejema (le) pokojnino v višini 780,22 EUR ter povprečno mesečno še 71,61 EUR, saj je v navedenem relevantnem obdobju prejela poleg navedenega zneska pokojnine 780,22 EUR mesečno povprečno še skupaj 1.378,85 EUR obdavčljivih dohodkov oziroma 459,16 mesečno. Njen mož pa je po podatkih FURS v navedenem obdobju res prejemal zgolj pokojnino v znesku 516,62 EUR (skupaj tako 1.549,86 EUR). Napačen je zato zaključek pritožbe, da znaša njun povprečni mesečni dohodek na osebo 684,22 EUR in da ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, ki je 785,50 EUR. Pritožnica zgolj s sklicevanjem na to, da je sodišče v pravdni zadevi P 818/2018 po tožbi njenega moža, ko je v enakih okoliščinah presojalo o taksni oprostitvi, pravilno ugotovilo mesečne prejemke, kot jih zatrjuje v pritožbi, ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, saj le-te temeljijo na podatkih iz uradnih evidenc in podatkih, ki jih je sodišče pridobilo v tem postopku (in so lahko le-ti podatki merodajni v predmetnem postopku). Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz podatkov FURS oziroma drugih pridobljenih podatkov, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, ni razvidno, da je sodišče upoštevalo dne 6. 9. 2018 prejeto odpravnino ob upokojitvi tožnice v znesku 4.663,97 EUR, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tem prejemkom in posledično tudi očitki, da je nemoralno upoštevanje tega prihodka glede na povečane mesečne stroške, ki jih imata tožnica in njen mož v zvezi s hudo invalidno hčerko. V zvezi s slednjimi pritožbenimi navedbami o povečanih mesečnih stroških pa je potrebno poudariti, da tožnica v predlogu za oprostitev plačila sodne takse teh dejstev ni podala in tudi niso razvidna iz same vsebine tožbe, v pritožbi pa tudi niti ne trdi, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica in njen mož nimata premoženja, ki presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, četudi je pri vozilu Volkswagen Touran napačno upoštevalo 18-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka namesto prav 28-kratnik, kot je določeno v 2. točki 18. člena ZUPJS. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je imela tožnica na transakcijskem računu na dan 18. 12. 2018 denarna sredstva v znesku 1.361,66 EUR in na drugem računu 340,10 EUR in da je imel njen mož na isti dan na računu 681,57 EUR. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dohodkovno stanje tožnice in njenega moža in glede na pozitivno stanje na računu, ki je na dan vložitve tožbe in predloga za taksno oprostitev presegalo višino sodne takse za tožbo (675,00 EUR), utemeljeno in pravilno zaključilo, da s plačilom sodne takse v enkratnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana denarna sredstva, s katerimi se tožnica in njen mož preživljata. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi zatrjevanih dejstev in na podlagi za odločitev potrebnih pridobljenih podatkov, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je zaključevanje sodišča samovoljno in arbitrarno, kakor tudi ne očitki o kršitvah pravice pritožnice do enakosti in enakopravnosti in poštenega sojenja iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

5. Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).