Jedro

Ker gre pri izdaji sklepa o dovolitvi obnove postopka le za pravno presojo zakonskih pogojev za uporabo obnove kot izrednega pravnega sredstva, glede na določbo 2. alineje drugega odstavka 59. člena in drugega odstavka 75. člena ZUS-1, prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka o upravnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 15.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada L., s katerim je bila po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, ZUP). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka na podlagi pooblastil iz 6. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01). Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja po carinskih predpisih. Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka v obravnavani zadevi vpisana v polje 14 ECL ni utemeljen ugovor nelegitimiranosti. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko organ obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe. Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 - ZCS-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Iz določbe 12. člena ZCS-1 izhaja, da je carinski urad stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. V obravnavanih primerih je to Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je pristojni organ, torej Carinski urad L., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je dne 22.11.2002 odstopil rezultate preverjanja, iz katerih izhaja, da blago po spornem ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu L., ki je rezultate prejel istega dne. Dne 27.11.2002 je Carinski urad L. izdal sklep, s katerim je obnovil postopke carinjenja po spornem ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, da potrdilo EUR.1 o poreklu blaga ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležena v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi ta okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Prvostopni organ je svojo odločitev utemeljil zgolj na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, zato so tožbeni ugovori v zvezi z uporabo 5. točke 260. člena ZUP neutemeljeni. Za obnovo postopka zadošča en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedel tako prvostopni organ kot tožena stranka. Tožena str anka je ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva 22.11.2002, sklep pa je izdal dne 27.11.2002. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago. To je tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka, ker je verjetno izkazana. Glede na predpisanost potrdil o poreklu, katerih vsebina je objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu, je ne glede na to, da je javno listino izdal tuj organ, to dokaz, da to blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Navedeno je tista verjetno izkazana okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb pa sodišče ni našlo. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V primerih obnove postopka gre za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega pravnega sredstva. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS ter zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24. in 25. členu Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, čeprav je tožeča stranka na podlagi 50. člena ZUS glavno obravnavo zahtevala. Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale tudi sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki. Izpodbijana sodba ni obrazložena. Sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločba v bistvenih delih ni obrazložena, zaradi česar ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Določba 1. odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi), potrdilo o poreklu je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano. Sodišče se ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti. Odločitev organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo (154. člen CZ). Sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Ni presodilo tožbenih navedb in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 1. odstavka 260. člena ZUP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je s 1. 1. 2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

V upravnem sporu v reviziji, za razliko od pritožbe (glej drugo točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1) ni mogoče uveljavljati kot revizijski razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, ki ga v reviziji uveljavlja revident, razen v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi uporabilo določbe 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1, in take kršitve samo ne bi odpravilo. Po 2. odstavku 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Bistvena kršitev določb postopka pa je v skladu z določbo 3. odstavka 27. člena ZUS-1 vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Po presoji vrhovnega sodišča pa sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu in je tako pravilno presodilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti kot izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v tem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavani zadevi je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerega je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da naj bi bilo potrdilo ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so ugotovitve oziroma dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ne pa po 2. točki 260. člena ZUP, kot zmotno meni revident. Glede na navedeno vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS), kot zmotno meni revident, saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS), v konkretnem primeru Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. prejel rezultate preverjanja (da po spornem ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) dne 22.11.2002, je dne 27.11.2002 izdani sklep, s katerim je bila uvedena obnova postopka carinjenja po spornem ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasen. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005 in I Up 763/2006. Zaradi navedenega ni utemeljen revizijski ugovor, da gre za odstop od ustaljene sodne prakse.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru le za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo obnove kot izrednega pravnega sredstva, zato glede na določbe 2. alinee 2. odstavka 59. člena in 2. odstavka 75. člena ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Do enake odločitve pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, po katerem je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v tem primeru ni.

Po presoji vrhovnega sodišča za sodnice, ki so sodelovale pri izdaji sodbe, izločitveni razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 73/07-UPB3, Uradni list Republike Slovenije) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ni podan. Kolikor pa revident z navedbo, da so pri izdaji sodbe sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), pa bi njihovo izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZPP).

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve Ustave Republike Slovenije in mednarodnih pogodb. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in mednarodnih pogodb, kot npr. EKČP, zato jih je sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ugovore, ki se nanašajo na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi izpodbijane sodbe se vrhovno sodišče strinja in jih ne navaja ponovno. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti enotne carinske listine (ECL), saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore revidenta ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, zato ni podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu zaradi pomanjkljive obrazložitve.

Predlog revidenta, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Druge revizijske ugovore pa vrhovno sodišče šteje za pravno nepomembne in se do njih ni opredelilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.