Jedro

Sodišče lahko zniža odškodnino na podlagi 191. člena ZOR le na predlog oškodovalca oziroma odgovorne osebe, ker v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sicer pa je pogoj za znižanje odškodnine na tej podlagi le, če škoda ni bila povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je v zvezi z dogodkom 18.3.1994, ko je toženka po prepiru udarila oziroma porinila tožnico tako, da je ta izgubila ravnotežje, omahnila nazaj in si zlomila nogo, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1,900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je tisto, kar je zahtevala več, kot pretirano zavrnilo. Tako ji je za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem prisodilo 1,200.000 SIT od zahtevanih 3,800.000 SIT, zahtevanih 200.000 SIT za strah in 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je v celoti zavrnilo zahtevek 700.000 SIT za skaženost in zahtevek za gmotno škodo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in tako odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in o pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko jo je v ostalem zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in tako med drugim da si je tožnica zlomila nogo ob padcu in ne v jašku, v zvezi s čimer se je oprlo tudi na izvedensko mnenje in neprizadeto pričo H. U.. Nepomembno je, ali je tožnico porinila toženka ali S. B., saj sta ti delovali skupaj. Ne gre za tožničino soodgovornost, saj je ta zagrabila toženko za ramo, da bi ustavila pretep, ki se je razvijal med tretjimi, toženkina reakcija na tožničin poskus ustaviti pretep pa je bila popolnoma neprimerna. Odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za strah sta primerno odmerjeni. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je menilo, da prvo sodišče ni preverilo, ali je zahtevek postavljen pravočasno.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in "drugih zakonsko določenih razlogov" in predlagala vrhovnemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje. Trdi, da sodišči nista upoštevali 162., 191. in 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Višje sodišče je oprlo svojo odločitev na oceno mikro dogodka, ne da bi upoštevalo druge okoliščine. Ne prvo ne drugo sodišče ni ugotovilo, da sta S. B. in toženka delovali povezano in tako ni podlage za njuno solidarno odgovornost. Ugotovitev, da ne gre za tožničino sokrivdo, je enostranska in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, zlasti glede na vsebino predloga za uvedbo postopka o prekršku, ki vsebuje opis dogajanja. Tožnica sama je izpovedala, da sta se s toženko zgrabili za lase in vlekli in da nobena ni hotela popustiti. Upoštevati bi moralo da je tandem tožnica - Č. najmanj tako nasilen kot toženka - B.. Opisuje kaj so izpovedali tožnica in priči H. U. in Z. Č., in trdi, da je ocena pritožbenega sodišča v tožničinem nenapadalnem ravnanju enostranska. Prejšnje pretepanje, lasanje, porivanje, vlečenje in odrivanje je tudi pomembno. Šlo je za "vojno v malem". Odškodnina za strah je bodisi neopravičeno bodisi močno previsoko odmerjena glede na to, da je tožnica intenzivno posegla v ravsanje, in upoštevaje njeno poreklo. Graja ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je tožničin zahtevek za invalidnost prekvalificiralo v odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri odmeri stroškov je nepravilno ugotovilo tožničin uspeh v pravdi.

Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska vsebinska, ne pa izrecna, graja uporabe določbe četrtega odstavka 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti nekako med seboj povezanih (česar naj ne bi ugotovilo nobeno izmed sodišč) oseb za škodo ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je samo odgovorilo na trditve o tem, da sta priči, ki jih je predlagala tožeča stranka, skladno izpovedali, da sta tožnico porinili toženka in njena hči, ter na pritožbeno vprašanje, kako si upa sodišče ugotoviti, da je bila samo toženka tista, ki je tožnico porinila tako, da je padla in si zlomila nogo. V odgovoru je pojasnilo, da to vprašanje niti ni pomembno, ker daje navedeni predpis tožnici možnost tožiti eno ali drugo udeleženko dogajanja. Da sta delovali mati in hči skupno povezano je tudi jasno, saj je toženka ves čas, tudi v pritožbi, trdila, da je bilo udeleženih več oseb in med njimi tudi hči. Sicer pa je ta revizijska graja videti nesmotrna, ko revidentka hkrati zatrjuje logičnost tožničinih trditev, da je toženka povzročiteljica škode in da je prišlo do hudega konflikta med tožnico in toženko.

Pravilno je nadalje stališče pritožbenega sodišča o tem, da ne gre za deljeno odgovornost oziroma za tožničino soodgovornost po 192. členu ZOR. S tem sklopom vprašanj povezane revizijske trditve o tem, da je sodišče kar verjelo tožnici; da je neprimerno presojalo njen značaj; da so policisti po prihodu na kraj dogajanja ugotavljali drugačno dejansko stanje in v svojem predlogu za uvedbo postopka o prekršku drugače opisali dogajanja; da so druge priče in med njimi Z. Č.

drugače izpovedovale - pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga zakon v postopku z revizijo ne dovoljuje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer pa pravkar naštetim revizijskam trditvam spet nasprotuje v reviziji nekajkrat ponovljena misel, da je bilo dejansko stanje sicer pravilno ugotovljeno, le materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ko je sodišče ugotovilo (dejansko vprašanje), da je tožnica toženko zagrabila za ramo, da bi ustavila pretep, ki se je odvijal med tretjimi, ta pa jo je tako porinila, da je padla in se poškodovala, je pravilno sklepalo, da ni šlo za tožničin prispevek (oziroma celo krivdo kot se izraža zakon v prvem odstavku 192. člena ZOR), k temu, da je škoda nastala. Res je bil ta usoden dogodek del širšega dogajanja več oseb v sosedskem sporu, tudi kot delu "male vojne" spričo udeležencev različnih narodnosti. Vendar to še ne nudi podlage za sklepanje o tožničinem soprispevku. Ko v zvezi s tem revizija citira tožničino izpoved z dne 22.10.1998, da sta se s toženko grabili za lase in se vlekli in da ni hotela nobena popustiti, pa ne zapiše tudi nadaljnje njene izpovedi, "da sva se s toženko spustili, ko je B. s kamnom udaril Č.. Takrat me je toženka z rokama udarila v prsi in sem padla." Sodišče je utemeljeno sklepalo, da toženkino ravnanje, ki je neposredno povzročilo škodo, ni tako vzročno povezano z drugim takratnim dogajanjem, da bi bilo mogoče govoriti o tožničini sokrivdi in s tem deljeni odgovornosti. Skratka, vzroka za nastanek škode, ki jo je pretrpela tožnica, ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče pripisati le-tej ne v celoti ne delno.

Neutemeljen je očitek, da sodišči nista ustrezno upoštevali 191. člena ZOR. Določbe tega člena o zmanjšanju odškodnine glede na gmotno stanje oškodovanca in odgovorne osebe, sodišči sploh nista uporabili, ker tega niso omogočale ne trditve tožene stranke, ne dejanska podlaga. Sodišče namreč lahko zniža odškodnino na podlagi omenjenega predpisa le na predlog oškodovalca oziroma odgovorne osebe, ker v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sicer pa je pogoj za znižanje odškodnine na tej podlagi le, če škoda ni bila povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti, za kar pa seveda glede na potek dogajanja ni šlo.

Zgrešena je končno tudi revizijska graja, da sodišče ni upoštevalo določil 162. člena ZOR. Ne le da nižji sodišči nista ugotovili, da je toženki grozila neposredna nevarnost, kar je prvi izmed pogojev za uporabo tega predpisa (drugi odstavek 162. člena ZOR), marveč niti tožena stranka sama ni zatrjevala okoliščin, ki bi upravičevale uporabo zakonske določbe o dovoljeni samopomoči. Njene trditve o tem, kako se je tožnica sama poškodovala v cestnem jašku, in o podobnem, pač ne peljejo v smer, ki jo skuša sedaj uveljaviti revizija.

Na revizijske trditve o neupravičeni ali pretirani odškodnini za strah, ki so identične pritožbenim trditvam, je toženka dobila odgovore v instančni odločbi. Primarnega strahu sodišče tako ali tako ni upoštevalo, odškodnine za sekundarni strah pa tudi ni odmerilo previsoko, ko je upoštevalo po subjektivni strani tožničino doživljanje strahu in izvedensko mnenje o tem, kako intenzivno in koliko časa je bila, objektivno gledano, lahko zaskrbljena za uspeh zdravljenja. Končno tudi primerjava s sodnimi odločitvami v podobnih primerih ne pokaže, da bi sodišče odmerilo previsoko odškodnino.

Dobršen del revizije je namenjen kritiki odločitve prvostopenjskega sodišča o zahtevku za plačilo odškodnine za invalidnost oziroma za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Del sodbe, ki zajema to odločitev, je pritožbeno sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O stvari glede tega zahtevka torej še ni pravnomočno razsojeno. Revizija pa je dovoljena le zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizija torej v tem delu sploh ni dovoljena.

Pravkar povedano velja tudi za tisti del revizije, ki izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki je bila prav tako razveljavljena (tudi sicer revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena - peti odstavek 128. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP).

Reviziji torej ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker je bilo tudi ob uradnem preizkusu mimo tistega, kar se zatrjuje v reviziji, ugotovljeno, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).