Jedro

Ob dejstvu, da tožeča stranka ni za verjetno izkazala nobene materialnopravne podlage za dajatveni zahtevek zoper prvo toženo stranko, ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo glede utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v povezavi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka (kjer tožeča stranka zahteva ugotovitev, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 750/1 in 106/1.S k.o. X nima pravnega učinka proti tožeči stranki), ki sam ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki K. M. prepovedalo odtujiti in obremeniti parc. št. 750/1 in 106/1. S k.o. X do pravnomočne rešitve pravdne zadeve P 116/2011 in se o tem obvestilo zemljiškoknjižno sodišče. Sodišče je še odločilo, da stroške začasne odredbe krije tožeča stranka.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da je sklep nejasen in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti in je brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče zmotno šteje, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva izpolnitev obveznosti iz pogodb, obe pogodbi sta perfektni in vsebujeta zavezovalni in razpolagalni posel. Tožeča stranka od tožene stranke s tožbo ne zahteva izpolnitve obveznosti iz pogodb, ampak le ugotovitev, da je prepoved odtujitve in obremenitve parc. št. 750/1 in 106/1 k.o. X brez pravnega učinka, ker je dogovorjeno med sestrama in v nasprotju z določbo 328. člena SPZ. Sodišče se glede tega ni opredelilo, sklep v tem delu nima razlogov. Sodišče se tudi ni opredelilo glede zahtevka pod točko III. tožbe, ki se nanaša na dopustitev toženih strank, da se na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11. 05. 2005 in 23. 08. 2005 v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke. Iz navedenega sledi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa zmotno uporabilo tudi materialno pravo, ki dopušča vpis lastninske pravice na podlagi verige pogodb. Zadnji kupec se lahko ob predložitvi verige pogodb vpiše kot lastnik nepremičnine, ki je vpisana na zemljiškoknjižnega prodajalca, kljub temu, da z njim ni v pogodbenem odnosu in da so v pogodbenem odnosu z njim le predhodni kupci oziroma pravni predniki. Sodišče je izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni v direktnem pogodbenem odnosu s toženo stranko, ne da bi upoštevalo, da je tožbeni zahtevek uperjen na ugotovitev, da opisana prepoved odtujitve in obremenitve nima učinka proti tožeči stranki kot tretji osebi. Za takšen zahtevek ni treba, da bi bili pravdni stranki v direktnem pogodbenem odnosu.

3. V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka prereka pritožbene navedbe in trdi, da je prepoved odtujitve in obremenitve pravilna in zakonita ter učinkuje napram vsem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odst. 272. čl. ZIZ in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnejših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je pravilna. Tudi po oceni višjega sodišča tožeča stranka ni izkazala prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnega obstoja terjatve zoper prvo toženo stranko. Da prvo tožena stranka ni v takem pravnem razmerju s tožečo stranko, da bi lahko od nje zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine (v tem delu se višje sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje), posredno v pritožbi priznava tudi tožeča stranka, ki sodišču prve stopnje očita predvsem, da ni ocenjevalo verjetnosti obstoja terjatve v povezavi z ostalimi tožbenimi zahtevki, ki jih uveljavlja v tem postopku. Ob dejstvu, da tožeča stranka ni za verjetno izkazala nobene materialnopravne podlage za dajatveni zahtevek zoper prvo toženo stranko, ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo glede utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v povezavi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka (kjer tožeča stranka zahteva ugotovitev, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 750/1 in 106/1.S k.o. X nima pravnega učinka proti tožeči stranki), ki sam ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo. Zaradi navedenega tudi ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Iz navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na prvem odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odst. 154. čl. ZPP), stroški odgovora prvo tožene stranke na pritožbo pa niso bili potrebni (prvi odst. 155. člena ZPP).