Jedro

Pripis zamudnih obresti glavnici, brez ustrezne podlage v tožbenem zahtevku, ni v skladu s prepovedjo obrestovanja obresti (1. in 2. odst. 279.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V tem obsegu, kolikor je prisodilo zamudne obresti od pripisanih obresti, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku pod tč. 3 spremeni tako, da se glasi: "Terjatev tožeče stranke M. I. iz tč. 1. sodbe se pobota s terjatvijo tožene stranke F. H. iz tč. 2 sodbe tako, da je toženec F. H. dolžan plačati tožnici M. I. znesek 849.538,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1994 dalje do plačila, zmanjšan za znesek 317.329,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo terjatev tožeče stranke v znesku 938.542,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1994 dalje do plačila in v pobot ugovarjano terjatev tožene stranke v znesku 317.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1996 dalje do plačila. Tožničino terjatev je pobotalo s toženčevo in razliko naložilo v plačilo tožencu. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, prav tako je zavrnilo tudi nasprotni zahtevek tožene stranke na plačilo 923.610,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1996 dalje do plačila. Ugotovilo je, da sta tožnica in U. I. kot najemnici dne 30.3.1987 sklenili s toženčevim pravnim prednikom L. H. kot najemodajalcem najemno pogodbo za poslovne prostore v Š. L., K. za dobo 15 let. Pogodba upošteva, da je tožnica vložila v ureditev prostorov 6.525.491 din. Ta znesek se mesečno poračunava z delom najemnine v dogovorjenem času trajanja najema. Tožnica je plačevala 600 DEM mesečno, kar je predstavljalo razliko med dejansko dogovorjeno najemnino in mesečnim zneskom na račun odplačevanja investicije. Nadalje je ugotovljeno, da je najemno razmerje med strankama prenehalo dne 29.8.1994, ko je tožnica najete prostore izpraznila in izročila ključe tožencu. Najem je prenehal sporazumno v skladu z izraženo voljo obeh strank. Na podlagi cenitve izvedenca P. je bilo ugotovljeno, da je na dan prenehanja pogodbe znašal neporavnan del vlaganj 938.542,00 SIT. V pobot ugovarjani znesek 317.320,00 SIT med strankama ni bil sporen. Nasprotni zahtevek tožene stranke pa je bil zavrnjen na podlagi ugotovitve, da je najemno razmerje prenehalo sporazumno, ne pa na podlagi odpovedi tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ugotovilo terjatev tožeče stranke v znesku 849.538,00 SIT. V dajatvenem delu izreka je ta znesek povečalo za zamudne obresti, natekle do 26.3.1996, ko so začele teči zamudne obresti od zneska, ugovarjanega v pobot, in po pobotanju naložilo toženi stranki v plačilo znesek 1.009.869,88 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.3.1996 dalje do plačila. Višji zahtevek tožnice M. I. je zavrnilo, v nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo prve stopnje. Tožničino terjatev je določilo s pomočjo devizne klavzule, za katero je ugotovilo, da je bila med strankami dogovorjena tako za najemnino, kot tudi za poračun naložbe. Vse ostale ugotovitve in pravna stališča sodbe prve stopnje pa je potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh razlogov po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da jo revizijsko sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje, podredno pa, da spremeni sodbo druge stopnje tako, da ugodi pritožbi tožene stranke. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je najemna pogodba z dne 30.3.1987 sporazumno prenehala dne 29.8.1994. Navaja, da dopisa pooblaščenke tožene stranke ni mogoče razumeti tako, da zahteva samo izpraznitev poslovnih prostorov. Tožena stranka je namreč zahtevala ureditev najemnega razmerja na novo. Tožeča stranka je prenehala poslovati in zato prostorov ni več potrebovala. To je edini razlog za njen odstop od pogodbe. Tožečo stranko je pogodba vezala. Zato bi morala plačati najemnino za eno leto, kolikor traja odpovedni rok. Sodbi druge stopnje očita še, da je z njo odločeno preko zahtevka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožena stranka predvsem šteje za napačno ugotovitev, da je najemna pogodba z dne 30.3.1987 sporazumno prenehala dne 29.8.1994. Izpodbija ugotovitev obeh sodb, da je pooblaščenka tožene stranke v dopisu z dne 21.4.1994 izrazila stališče, da najemna pogodba ne obstoji več in je zato ni potrebno odpovedovati ter da je zahtevala od tožnice izpraznitev prostorov. Vztraja pri navedbi, da je zahtevala ureditev najemnega razmerja na novo. Pri takšnem razlogovanju pa prezre, da zahteva po novi ureditvi najemnega razmerja temelji na stališču, da je pogodba z dne 30.3.1987 neobstoječa. To pa je tudi sicer dobesedno zapisano v navedenem dopisu. Tožena stranka s tem, ko izpodbija datum in način prenehanja pogodbe, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To v revizijskem postopku ni mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov, revizijsko sodišče ne more preverjati. Zato revizijsko sodišče izhaja iz izrečne ugotovitve, sprejete na prvi in drugi stopnji sojenja, da je najemna pogodba z dne 30.3.1987 prenehala dne 29.8.1994, ko je toženec prevzel izpraznjene prostore. Najemna pogodba ni prenehala na podlagi odpovedi s strani tožeče stranke in zato ni utemeljen nasprotni zahtevek tožene stranke na plačilo najemnine za čas enoletnega odpovednega roka. Odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka je pravilna.

Tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je bil z drugostopno sodbo prekoračen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo zneska 980.511,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1994. Z drugostopno sodbo je bilo temu zahtevku delno ugodeno in sicer tako, da je sodišče priznalo tožeči stranki terjatev v znesku 849.538,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.9.1994 dalje. Ko je zaradi pobotnega ugovora tožene stranke opravilo pobot (tretji odstavek izreka), je pred tem izračunalo in pripisalo h glavnici zamudne obresti od priznanega zneska 849.539,00 SIT za čas od 29.9.1994 do 26.3.1996, ko so začele teči obresti od zneska, ki ga tožena stranka uveljavlja v pobot. Takšna odločitev s pripisom zamudnih obresti glavnici, brez ustrezne podlage v tožbenem zahtevku, ni v skladu s prepovedjo obrestovanja obresti (1. in 2. odst. 279.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V tem obsegu, kolikor je prisodilo zamudne obresti od pripisanih obresti, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Takšna odločitev je materialnopravno in postopkovno napačna. Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 396. čl. ZPP.

Sodbo druge stopnje je spremenilo tako, da ni prištelo h glavnici zapadlih zamudnih obresti, pač pa je upoštevalo glavnico in tek zamudnih obresti, določen s sodbo druge stopnje. S tem popravkom, ki temelji na pravilni uporabi določbe prvega odst. 279.čl. ZOR, je v celoti odpravljena tudi posledica uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka.

Sprememba drugostopne sodbe, ki se nanaša samo na pripis zamudnih obresti h glavnici, ne vpliva na odločitev o stroških pritožbenega postopka. Iz istih razlogov toženi stranki tudi ni mogoče priznati revizijskih stroškov (3. odst. 154.čl. ZPP v zvezi z 2.odst. 166.čl. ZPP).