Jedro

Naročnik mora naročeno in prevzeto avtorsko delo pregledati, takoj ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti avtorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati 1.735,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2005 ter 947,44 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik toženki končno verzijo prevoda posredoval 2. 9. 2005 in trdi, da je končno verzijo prejela 16. 1. 2006. Poudarja, da je predlagala zaslišanje prič, ki bi potrdile trditev, da je tožnik končno verzijo prevoda predal šele 16. 1. 2006. Sodišče izvedbe teh dokazov ni dopustilo, zato je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Toženka k pritožbi prilaga elektronsko sporočilo s 6. 1. 2006, iz katerega naj bi izhajalo, da je pregledan in predelan tekst prejela šele 16. 1. 2006. Toženka še navaja, da je kot dokaz o tem, kako težavno in sorazmerno dolgotrajno je bilo ugotavljanje napak v tožnikovem prevodu, predlagala dokaz z zaslišanjem priče prof. dr. M. M. Z. in dokaz z zaslišanjem priče F. H.. Sodišče teh dokazov ni izvedlo. Toženka zato pritožbi prilaga izjavo prof. dr. M. M. Z. z 9. 10. 2008, v kateri ta pojasnjuje problematiko ocenjevanja tožnikovega prevoda dela M. K.. Prav zato, da toženka tožniku ne bi delala krivice, je pridobila tudi mnenje znanega prevajalca iz slovenščine v nemščino F. H., ki je tožnikov prevod ocenil negativno in čigar mnenje je bilo, da je tekst potreben številnih popravkov, še najbolje pa bi bilo, da se ga prevede povsem na novo. Toženka tudi opozarja na stališče prof. dr. M. Z., iz katerega je razvidno, da je bil tožnikov prevod na prvi pogled sicer videti korekten, da pa bodo potrebne korekture, ki bodo včasih morale biti temeljitejše. Pritožnica podrobneje povzema vsebino kritike tožnikovega dela. Zaključuje, da je o napakah prevoda prof. dr. M. Z. tožnika seznanila na F. sejmu v oktobru 2006. Pritožnica meni, da je bilo to pravočasno, saj bi bilo v tej zadevi treba uporabiti 2. odstavek 634. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se naročnik ne more več sklicevati na napake, če sta pretekli več kot dve leti od prevzema opravljenega posla. Upoštevati je treba vso kompleksnost problema, pred katerega je bila postavljena toženka. Postopki v takšnih primerih niso enostavni in rešitve ni mogoče najti v tako kratkem terminu kot ga določa 1. odstavek 634. člena OZ in ki se za sodišče prve stopnje zdi sprejemljiv. Toženka je tožnika o napakah in pomanjkljivostih prevoda obvestila brž, ko je bilo dokončno ugotovljeno, da ga ne more sanirati, ampak se mu mora odpovedati. Ustno obvestilo o napaki po prepričanju pritožnice zadošča. Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Upoštevajoč procesna opravila tožeče stranke in takse za sodbo in tožbo, stroški znašajo bistveno manj kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da je bil v letu 2006 F. sejem od 4. do 8. oktobra, toženka pa bi morala tožnika o napakah obvestiti najkasneje 1. 10. 2006. Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili založniško avtorsko pogodbo (priloga A7 v spisu), na podlagi katere se je (v za to pravdo bistvenem delu) tožnik zavezal prevesti besedila M. K. v knjigi S. in prevod toženki izročiti do 1. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je pogodbo v odločilnem delu materialnopravno pravilno opredelilo kot pogodbo o naročilu avtorskega dela v smislu določb 99. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in glede na določbo 4. odstavka istega člena pravilno smiselno uporabljalo določbe OZ o podjemniški pogodbi.

Toženka je v odgovoru na tožbo zatrdila, da je tožnik prevode oddal prepozno - šele 16. 1. 2006. V pritožbi navaja, da je v zvezi s trditvijo o času oddaje prevodov predlagala zaslišanje prič, kar pa iz odgovora na tožbo ne izhaja. V odgovoru na tožbo je toženka namreč predlagala le zaslišanje priče F. H., vendar pa ni navedla, da naj se zasliši v zvezi s tem, glede na navedbe v odgovoru na tožbo (in kasneje, tudi v pritožbi) pa je mogoče sklepati le, da je bilo zaslišanje F. H. predlagano v zvezi z vprašanjem kvalitete prevoda in ne pravočasnosti oddaje prevoda.

Še posebej pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik na navedbe o prepozni oddaji prevoda vsebinsko odgovoril v pripravljalni vlogi s 3. 7. 2008, toženka pa se do njegovih navedb in dokazov o tem, da je prevod oddal pravočasno (oz. z nebistveno zamudo), ni opredelila in predlagala dokazov za svoje trditve, ampak je v pripravljalni vlogi z 12. 9. 2008 poudarila, da zamuda z dostavo prevoda ni ključna. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prevod oddal z le enourno in nebistveno zamudo ter ne šele v januarju 2006, kot je to trdila, a ne dokazala toženka.

Toženka pritožbi prilaga elektronsko sporočilo (priloga B6 v spisu), ki naj bi dokazovalo, da je tožnik prevod oddal šele 6. oz. 16. 1. 2006, vendar ne navede nobenega razloga, ki bi kazal na to, da sporočila ne bi mogla predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče zato v skladu z določbo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dokaza ni upoštevalo.

Vprašanja je torej le še, ali je toženka pravočasno grajala "napake" v tožnikovem avtorskem delu. Naročnik mora naročeno in prevzeto avtorsko delo pregledati, takoj ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti avtorja. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s toženkinim stališčem, da zapletenega prevoda ni mogoče pregledati in oceniti hitro, vendar sodišče prve stopnje tega od toženke tudi ni terjalo. Pravilno je namreč zaključilo, da bi "slaba kvaliteta prevoda" oz. kršitev običajnih pravil stroke pri izdelavi prevoda predstavljala skrito napako, o kateri bi morala toženka tožnika v skladu z določbo 1. odstavka 634. člena OZ obvestiti najpozneje v enem mesecu od tedaj, ko jo je odkrila. Pritožbene navedbe, da je bilo zapleteno in zamudno odkriti napake torej za odločitev sploh niso odločilnega pomena, saj ni pomembno, koliko časa je toženka porabila, da je napake odkrila, ampak ali je po tistem, ko jih je že odkrila, o tem pravočasno obvestila tožnika. Tako na ugotovitev, ali je toženka napake pravočasno grajala ali ne, tudi ne more vplivati to, kar zatrjuje v pritožbi, da je mnenje prevajalca F. H. pridobila, da tožniku ne bi delala krivice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka 1. 9. 2006 prejela odgovor F. H., ki se nanaša na vprašanje kvalitete spornega prevoda. Najkasneje tedaj (to je polno leto po prejemu prevoda) je toženka gotovo vedela za morebitne napake prevoda. Toženka niti ne trdi, da tedaj ne bi vedela za zatrjevane napake.

Nobenega utemeljenega razloga ni za to, da toženka tožnika ne bi obvestila o zatrjevanih napakah v zakonskem roku enega meseca od tedaj, ko jih je odkrila oz. se o njih prepričala - to je od tedaj, ko je prejela elektronsko sporočilo F. H.. Kaj je razlog, da toženka tožnika ni obvestila o zatrjevanih napakah v enem mesecu od odkritja le-teh, na pravočasnost grajanja in s tem povezanih sankcij ne more vplivati.

Na toženki je (bilo) torej dokazno breme dokazati, da je napake grajala pravočasno, to je pred 2. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnika o napakah obvestila 7. 4. 2007 v odgovoru na opomin. Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da ustno obvestilo o napakah ne bi bilo primerno, vendar pa poudarja, da je toženka le trdila, da naj bi do ustnega obvestila prišlo na F. sejmu v letu 2006, ni pa podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bilo to še pravočasno (najkasneje 1. 10. 2006), poleg tega pa celo toženka sama ni vedela povedati, kdo konkretno naj bi tožnika tedaj obvestil o napakah.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnika o odkritih napakah obvestila v roku iz 1. odstavka 634. člena OZ.

Sklicevanje na 2. odstavek 634. člena OZ je neutemeljeno. Naročnik mora napake v vsakem primeru grajati najpozneje v enem mesecu od tedaj, ko jih je odkril, če pa so bile (skrite) napake odkrite po preteku dveh let od prevzema opravljenega dela, se nanje sploh več ne more sklicevati. Pritožnica torej narobe razume določbo 2. odstavka 634. člena OZ, ko meni, da podaljšuje enomesečni rok iz 1. odstavka 634. člena OZ.

Toženka navaja, da se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da so stroški odmerjeni previsoko. Pritožba je povsem nekonkretna, zato je v tem delu višje sodišče opravilo uradni preizkus stroškovne odločitve in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov materialno pravo uporabilo pravilno.

Pritožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je tako v tej luči opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zagrešena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato in ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti pritožbene stroške. Odgovor tožnika na pritožbo ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška, zato enako velja za njegove pritožbene stroške.