Jedro

Tehtnega razloga za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ne more predstavljati dejstvo, da je bila v postopku izvedena mediacija, ki jo je kot mediatorka vodila predsednica sicer majhnega specializiranega sodišča. Tožnica v predlogu govori o tem, da naj bi bilo splošno prepričanje, da se sodniki lahko pogovarjajo tudi neformalno, na drugi strani pa govori o zaupnosti mediacijskega postopka in o tem, da ne dvomi v profesionalnost predsednice sodišča in mediatorke. Gre za nasprotujoče si navedbe. Če tožnica ne zanika profesionalnosti A. A. kot predsednice sodišča in mediatorke, to pomeni in (vsaj posredno) vključuje tudi priznavanje njene profesionalnosti v zvezi z dolžnostjo spoštovanja zaupnosti podatkov oziroma dopustnosti dokazov v drugih postopkih, itd., kot to izhaja iz določb 10. in 11. člena ZMCGZ. Zgolj splošna navedbe o prepričanju ljudi, da se sodniki lahko neformalno pogovarjajo (ki nasploh lahko velja za velika in manjša sodišča), ne zadošča za dvom o tem, da obstajajo tehtni razlogi za delegacijo pristojnosti sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica s sklicevanjem na določbo 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlaga določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ker naj bi za to obstajali „drugi tehtni razlogi“. Obstoj teh razlogov uveljavlja z navedbami, da obstaja dvom o objektivni nepristranskosti sodišča oziroma obstajajo razlogi, ki so omajali zaupanje stranke in njene družine v odločanje sodišča. V tem sporu je postopek mediacije vodila mediatorka - višja sodnica A. A. (ki je postopek vodila korektno, brez pripomb tožnice). Gre za predsednico Delovnega sodišča v Celju, na katerem so zaposlene le tri sodnice. Obstaja splošno prepričanje, da se sodniki, predvsem na tako majhnem sodišču, lahko tudi neformalno pogovarjajo, to pa pri strankah in bližnjih vzbuja dvom o nepristranskosti sodišča, oziroma je na ta način ogrožen videz nepristranskosti sojenja. Tožnica navaja tudi, da je prejela obvestilo Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah, da se je to sodišče odločilo opraviti posamezna preiskovalna dejanja zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (v historično isti zadevi), kljub temu da je tožilstvo kazensko ovadbo očitno že zavrglo in da celoten postopek poteka na iniciativo tožene stranke, kar je nenavadno. Splošno naj bi bilo namreč znano, da okrajna sodišča izjemno redko opravljajo posamezna preiskovalna dejanja, sicer pa bi morala toženka, ki je javni zavod, spoštovati odločitev državnega organa - torej državnega tožilstva. Kljub temu, da ne gre za isto krajevno in stvarno pristojno sodišče, to dodatno vzbuja dvom oziroma ruši videz nepristranskosti obravnavanja v tem delovnem sporu.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Temeljni razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost in ekonomičnost, lahko pa so to tudi drugi tehtni razlogi, ki zajemajo različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, vendar lahko nanj vplivajo od zunaj. Razlogi za delegacijo po navedeni zakonski določbi se morajo nanašati na celotno sodišče in ne na posameznega sodnika. Drugi tehtni razlogi so povezani predvsem z zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, tj. z zahtevo, da se izključijo dvomi, ki bi lahko omajali zaupanje strank v odločanje sodišča. 4. Zaupanja strank v odločanje delovnega sodišča ne more omajati dogajanje na Okrajnem sodišču Šmarje pri Jelšah, ki naj bi se odločilo opravljati posamezna preiskovalna dejanja zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije. Pri tem tudi tožnica ne navede nobene okoliščine, ki bi kakorkoli povezovala postopke Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah s postopki oziroma odločanjem Delovnega sodišča v Celju (tudi sicer na drugi lokaciji), v smislu vpliva na nepristranskost tega sodišča. 5. Drugega tehtnega razloga za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP, ki se kot navedeno lahko nanaša le na poslovanje sodišča in ne posameznega sodnika, tudi ne more predstavljati dejstvo, da je bila v postopku izvedena mediacija, ki jo je kot mediatorka vodila predsednica sicer majhnega specializiranega sodišča. Tožnica v predlogu govori o tem, da naj bi bilo splošno prepričanje, da se sodniki lahko pogovarjajo tudi neformalno, na drugi strani pa govori o zaupnosti mediacijskega postopka in o tem, da ne dvomi v profesionalnost predsednice sodišča in mediatorke. Gre za nasprotujoče si navedbe. Če tožnica ne zanika profesionalnosti A. A. kot predsednice sodišča in mediatorke, to pomeni in (vsaj posredno) vključuje tudi priznavanje njeno profesionalnost v zvezi z dolžnostjo spoštovanja zaupnosti podatkov oziroma dopustnosti dokazov v drugih postopkih, itd., kot to izhaja iz določb 10. in 11. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (1). Zgolj splošna navedbe o prepričanju ljudi, da se sodniki lahko neformalno pogovarjajo (ki nasploh lahko velja za velika in manjša sodišča), ne zadošča za dvom o tem, da obstajajo tehtni razlogi za delegacijo pristojnosti sodišča. 6. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-879/2014-35 z dne 20. 4. 2015, saj zadevi nista primerljivi. Res se sicer drugi tehtni razlogi lahko nanašajo na zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, ki se mora izražati tudi navzven (objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali sodnik v postopku zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti), vendar tožnica zanemarja dejstvo, da gre za predlog za delegacijo pristojnosti, ki se nanaša na celotno sodišče. V konkretni zadevi predsednica sodišča, ki je bila mediatorka, tudi nikoli ni sodelovala pri odločanju sodišča o tožničinem tožbenem zahtevku, saj je zadeva dodeljena drugi sodnici.

7. Glede na navedeno ne gre za utemeljen razlog za delegacijo pristojnosti, zaradi česar je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

Op. št. (1): Ta zakon se uporablja tudi pri mediacijah v sporih iz delovnopravnih razmerij.