Jedro

Sodišče zaključuje, da je odvetnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe, ker iz zdravniškega potrdila izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo njegov predlog (1. in 3. odstavek 22. člena ZUS). Sodišče je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in štelo tožbo vloženo 24. 9. 2004 za pravočasno vloženo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po.2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Izrek

1. Dovoli se vrnitev v prejšnje stanje in se šteje tožba vložena 24. 9. 2004 za pravočasno vloženo. 2. Tožba se zavrne. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora zapustiti državo v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da iz njegove prošnje in zaslišanja ugotavlja, da je tožnik po narodnosti Albanec, muslimanske vere in državljan Srbije in Črne Gore. Nikoli ni bil član kakšne politične stranke. Kosovo oziroma vas A je zapustil zaradi dogodka, ki se je zgodil 15. 3. 2004, ko je njegov brat delal na dvorišču njihove hiše. Takrat sta prišla na dvorišče dva Srba in ga začela pretepati, to sta bila Srba iz njihove vasi. Bratu je šel na pomoč, vendar so pretepli tudi njega. Ostali vaščani, to je približno 50 do 60 oseb, je bilo na ulici in so dejanje opazovali. V dogodek so se vmešali pripadniki KFOR-ja in Srbi so se umaknili. Tožnik je navedel, da je v vasi A pred vojno živelo 400 albanskih družin, sedaj jih pa živi le še 8. V pretepu ni dobil nikakršnih poškodb, saj je KFOR hitro posredoval. Z bratom in mamo je nato odšel v mesto B, nato v C, ker so mu pripadniki KFOR rekli, da mu ne morejo zagotoviti varnosti. V vasi A so se zanj začeli problemi šele po vojni, saj so ga sovaščani kamenjali in šikanirali samo zato, ker je Albanec. To je prijavil najmanj 50 do 60-krat na policiji in KFOR-ju, vendar niso ukrepali. V primeru, da se vrne nazaj na Kosovo, se boji, da ga bodo ubili Srbi. Varnega se ne bi počutil niti v drugem delu Kosova, ker se govorice na Kosovu hitro širijo in bi se razvedelo, kje se nahaja. Tožena stranka je preverila stanje v tožnikovi izvorni državi in preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Srbiji in Črni Gori, februar 2004, in Poročilo angleškega notranjega ministrstva o Srbiji in Črni Gori, april 2004. Tožnik ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, zato tožena stranka ugotavlja, da ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja. Prav tako ugotavlja, da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi v matični državi, zato prav tako ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Tožnik ni navajal nikakršnih razlogov, ki bi ga opredeljevali kot pripadnika posebne družbene skupine, zato tožena stranka meni, da tudi ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja na tej podlagi. Tožnik je navedel, da naj bi bil preganjan zaradi svoje albanske narodnosti v vasi A, občina B, zato je tožena stranka preučila Poročilo OSCE - misije na Kosovu za občino B, junij 2004. Iz poročila je razvidno, da občina B leži severno od C proti D in je bila ustanovljena leta 1989, prej pa je sodila pod pristojnost občine C, sestavlja jo 20 vasi in A kamp za notranje razseljene osebe. Tožena stranka je mnenja, da ne more tožnik uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi narodnosti in vere. Navedbe tožnika, da naj bi bilo v njegovi vasi A večinsko prebivalstvo srbske narodnosti, tožena stranka ni mogla preveriti v nobenem poročilu. Na podlagi verodostojnih poročil tožena stranka lahko le zaključi, da je v tej vasi organiziran zbirni center za razseljene osebe. V zvezi z dogodkom z dne 15. 3. 2004 pa je tožena stranka pridobila podatke iz vira, ki ga v izpodbijani odločbi navaja, da ni nikakršnih informacij, da bi se v vasi A tega dne zgodil kakršenkoli incident oziroma da bi moral posredovati tudi KFOR in omogočiti odhod kakšni albanski družini. Iz navedenega poročila pa izhaja, da so bili kosovski Srbi tisti, ki so se morali pred nasiljem Albancev umakniti in njih so morali zaščiti pripadniki KFOR. Iz informacije agencije Tanjug z dne 18. 3. 2004, ki jo je tožena stranka pridobila, pa je razvidno, da so se 18. 3. 2004 v spremstvu KPS iz vasi A zaradi albanskega nasilja umaknili kosovski Srbi. Tožena stranka zato ugotavlja, da navedbe tožnika glede razloga njegovega odhoda iz vasi A in nato iz Kosova, nimajo podlage v preučenih informacijah, to pa vnaša dvom v verodostojnost in kredibilnost njegovih navedb. Pri tem se sklicuje tudi na točko 204 Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, kjer je določeno, da se je potrebno posluževati dvoma v korist stranke le takrat, ko je pridobljeno in preverjeno vse razpoložljivo dokazno gradivo in ko je izpraševalec zadovoljen s stopnjo prosilčeve splošne kredibilnosti. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja neutemeljena in da ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka je ugotavljala tudi obstoj humanitarnih razlogov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer v okviru izpostavljenosti mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 422/03 z dne 10. 7. 2003. V zvezi z možnostjo tožnika, da se vrne nazaj v Srbijo in Črno Goro oziroma na Kosovo, je tožena stranka preučila Poročilo angleškega notranjega ministrstva za Srbijo in Črno Goro s Kosovom iz aprila 2004, Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Kosovo, maj 2003, in Poročilo UNHCR glede oseb iz Kosova, ki še vedno potrebujejo mednarodno zaščito v luči zadnjih medetničnih soočenj, marec 2004. Upoštevaje ta poročila tožena stranka ugotavlja, da Albanci na Kosovu predstavljajo več kot 90 % vsega prebivalstva ter da je ustanovljena administracija Združenih narodov in niso več izpostavljeni preganjanju in se ne morejo kvalificirati niti za humanitarno zaščito. Le tisti kosovski Albanci bi lahko zaradi svojega položaja predstavljali kategorijo ljudi, ki potrebujejo zaščito, ki predstavljajo v okolju, v katerem živijo, etnično manjšino. To pa je na severu Kosova, in sicer na severnem delu D, severne občine E, F in G, na jugu Kosova pa je to občina H. Na teh območjih bi lahko bili kosovski Albanci izpostavljeni nadlegovanju in zastraševanju, po mnenju angleškega notranjega ministrstva s strani UNMIK in KFOR pa je zagotovljena zadostna zaščita, v teh primerih se lahko uporabi tudi možnost notranje zaščite. Tožena stranka zato zaključuje, da v kolikor bi bil tožnik pripadnik manjšine v kraju kjer je prebival, bi bila v primeru njegove vrnitve nazaj v Kosovo zanj s strani mednarodne skupnosti zagotovljena zadostna zaščita in ne bi bil izpostavljen preganjanju ali nečloveškemu ravnanju. Glede tožnikove trditve, da bi ga pripadniki srbske narodnosti preganjali kjerkoli na območju Kosova v primeru njegove vrnitve, pa tožena stranka meni, da je to neutemeljeno, saj so pripadniki kosovskih Srbov na Kosovu v manjšini in se nahajajo le v določenih predelih Kosova. Pri tem tožena stranka še dodaja, da je tožnik sam navedel, da njegova mati in brat brez kakršnihkoli problemov živita pri stricu v Prištini, torej bi se imel prosilec ob vrnitvi v matično državo možnost nastaniti na istem naslovu. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev kot jih določa 2. odstavek 1. člena ZAzil, prav tako pa tudi ne pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Subjektivni strah tožnika ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil je tožena stranka določila tudi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik po svojem odvetniku predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je odvetnik iz upravičenih razlogov zamudil rok za vložitev tožbe. Prilaga zdravniško potrdilo dr. AA in navaja, da odvetnik ob izteku pritožbenega roka iz zdravstvenih razlogov ni mogel opraviti procesnega dejanja, to je vložitve tožbe in je zato iz upravičenega razloga zamudil ta procesni rok. Predlaga, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje in vlaga tudi tožbo.

Tožnik v tožbi navaja, da meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določil ZAzil in kršila postopkovna pravila in tudi Ustavo RS. Kršila je tudi mednarodne predpise v delu odločbe, ki določa, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, ker gre za kršitev pravila o nevračanju. Kljub temu, da je tožena stranka pridobila podatke o situaciji v tožnikovi izvorni državi, je tožena stranka preuranjeno zaključila, da je ta država varna konkretno za tožnika. Tožnik je prepričljivo izpovedal kateri razlogi za bili odločilni za zapustitev izvorne države in kaj bi se z njim zgodilo, če bi se moral vrniti. Tožena stranka nakazuje možnost, da bi si lahko poiskal zaščito tudi v okviru izvorne države in da bi lahko prišla v poštev notranja razselitev. Tožnikova mati in brat res živita pri stricu v C, vendar onadva nista bila preganjana, tožnik pa je bil preganjan in bi bil gotovo preganjan tudi, če bi se poizkušal nastaniti na tem naslovu. Prav tako ne morejo vzdržati ugotovitve tožene stranke, da so tožnikove izjave verodostojne le v nekaterih delih, v ključnih delih pa naj ne bi imele podlage v preučenih verodostojnih informacijah. Tožena stranka ne obrazloži katere izjave naj ne bi bile verodostojne in iz katerih razlogov. Tožena stranka bi vsekakor morala nuditi eno izmed oblik zaščite po določilih ZAzil. Po presoji tožnika je njegov subjektivni strah v tolikšni meri objektivno konkretiziran, da dokazuje, da bi bil tožnik po morebitni vrnitvi v izvorno državo dejansko ogrožen. Tudi organi, ki so bili dolžni tožniku nuditi zaščito, mu te zaščite niso sposobni nuditi. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Iz upravnega spisa izhaja, da je odvetnik tožnika prejel odločbo tožene stranke 7. 9. 2004 in rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je potekel 22. 9. 2004. Odvetnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da iz zdravstvenih razlogov ni mogel vložiti tožbe. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga zdravniško potrdilo dr. AA, Zdravstveni dom H z dne 24. 9. 2004. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da je bil dne 22. 9. 2004 BB v ambulanti zaradi bolezni, ker je zbolel zaradi respiratornega infekta, navedena je tudi terapija in zdravnik prosi za izostanek z dela za 22. in 23. 9. 2004. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil vložen 24. 9. 2004, upoštevaje, da je zdravnik za odvetnika BB prosil za izostanek z dela za dne 22. in 23. 9. 2004, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v roku osmih dni od dneva, ko je prenehal vzrok zaradi katerega je odvetnik zamudil rok (2. odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče zaključuje, da je odvetnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe, ker iz zdravniškega potrdila izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo njegov predlog (1. in 3. odstavek 22. člena ZUS). Sodišče je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in štelo tožbo vloženo 24. 9. 2004 za pravočasno vloženo.

K 2. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo zaradi dogodka dne 15. 3. 2004. Tega dne sta dva Srba začela pretepati njegovega brata na dvorišču hiše, kjer so stanovali, ko je šel tožnik na pomoč bratu, so pretepli tudi njega. Srbi so se umaknili po tem, ko so se vmešali pripadniki KFOR-ja. Ti so tožniku rekli, da mu ne morejo zagotoviti varnosti, zato je skupaj z materjo in bratom odšel najprej v mesto B, nato pa v C k stricu, od tam pa je sam odšel v Slovenijo. Tožnik v tožbi ne izpodbija tega razloga zakaj je zapustil izvorno državo in tudi ne navaja nobenega drugega razloga.

Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja, zaradi svojega političnega prepričanja ali zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Tožnik je povedal, da ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, po narodnosti je Albanec in muslimanske vere, tako pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi na Kosovu. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ni navedel nikakršnih razlogov, ki bi ga opredeljevali kot pripadnika posebne družbene skupine, zato tudi ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja kot pripadnika posebne družbene skupine in tožnik teh zaključkov tožene stranke v tožbi ne izpodbija. Tožena stranka je tudi preverila razlog tožnika za zapustitev izvorne države, to je, da je bil preganjan zaradi svoje albanske narodnosti v vasi A, občina B. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla, da je preučila Poročilo OSCE - misije na Kosovu za občino B, junij 2004, na podlagi tega zaključuje, da tožnik prihaja iz občine, kjer živijo večinoma pripadniki albanske narodnosti, zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi narodnosti in vere, ker iz poročila izhaja, da v občini, od koder prihaja tožnik, živijo večinoma pripadniki albanske narodnosti. Pri tem tožena stranka še navaja, da ni mogla pridobiti podatkov o narodnostni sestavi vasi A, ampak lahko le zaključi, da je v tej vasi organiziran zbirni center za razseljene osebe. Tožena stranka tako navaja, da ni mogla preveriti tožnikove trditve, da naj bi bilo večinsko prebivalstvo v vasi A srbske narodnosti. V zvezi z dogodkom z dne 15. 3. 2004 pa je tožena stranka pridobila podatke iz poročil, ki jih v izpodbijani odločbi tudi navaja. Tako tožena stranka zaključuje, da ni nikakršnih podatkov, da bi se tega dne v vasi A zgodil dogodek kot ga opisuje tožnik in da bi omogočili pripadniki KFOR-ja odhod iz vasi kakšni albanski družini. Nasprotno iz poročil izhaja, da so bili kosovski Srbi tisti, ki so se morali pred nasiljem Albancev umakniti in so kosovske Srbe zaščitili pripadniki KFOR, UNMIK in KPS. Tožena stranka se pri tem sklicuje na informacijo agencije Tanjug, da so se dne 18. 3. 2004 iz vasi A umaknili kosovski Srbi zaradi albanskega nasilja v spremstvu KPS. Tožena stranka na podlagi tega zaključuje, da navedbe tožnika nimajo podlage v preučenih informacijah in da to vnaša dvom v njegovo verodostojnost in v kredibilnost njegovih navedb. Tožena stranka je tako zaključila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan zaradi razlogov po Ženevski konvenciji. Tožnik v tožbi sicer ugovarja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, vendar pri tem tega ne pojasnjuje in ne navaja v čem dejansko stanje ne bi bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Tožnik tudi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da ni mogla pridobiti nobenih podatkov o tem, da bi se zaradi dogodka 15. 3. 2004 v vasi A morala umakniti iz te vasi kakšna albanska družina s pomočjo KFOR-ja, ampak da so pripadniki KFOR-ja, UNMIK in KPS pomagali k umiku kosovskih Srbov pred nasiljem Albancev iz te vasi. V zvezi s svojim razlogom, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil, pa tožnik v tožbi ne navaja nobenih drugih podrobnosti, okoliščin ali pa navedb in tudi ne prilaga nobenih dokazov. Tožnik v tožbi sicer ugovarja, da tožena stranka zaključuje, da naj bi bile njegove izjave verodostojne le v nekaterih delih, v ključnih pa ne, ker ne bi imele podlage v preučenih informacijah. Tožena stranka je navedla in obrazložila v izpodbijani odločbi zakaj šteje, da tožnikove izjave nimajo podlage v preučenih informacijah in navedla, da zato nastopi dvom v njegovo verodostojnost in kredibilnost njegovih navedb. Tožena stranka je prišla do takšnega zaključka na podlagi podatkov aktualnih poročil v zvezi z dogodkom z dne 15. 3. 2004, tožena stranka je tudi navedla katere informacije je lahko pridobila in da ni mogla pridobiti nobene informacije, ki bi potrdile to kar trdi tožnik, da se je zgodilo 15. 3. 2004, ampak je pridobila informacijo o tem, da so se iz vasi A 18. 3. 2004 umaknili kosovski Srbi pred nasiljem Albancev. Tega zaključka pa tožnik v tožbi tudi ne izpodbija in v zvezi z dogodkom 15. 3. 2004 tudi ne ponuja nobenih podrobnosti, okoliščin ali pa navedb. Po presoji sodišča je tožena stranka pridobila aktualna poročila o dogodku z dne 15. 3. 2004 in tudi pridobila podatke o oceni stanja v tožnikovi izvorni državi. Ob dejstvu, da tožnik ne izpodbija zaključkov tožene stranke in tudi ne podatkov poročil, ki jih je tožena stranka pridobila in ne navaja nobenih trditev in tudi ne ponuja nobenih navedb, okoliščin ali podrobnosti v zvezi z razlogom, ki ga je navedel kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnemu prepričanju ni v zadostni meri objektivno konkretiziran. Pravilno je tudi zaključila, da je njegova prošnja za azil v zvezi z razlogi po Ženevski konvenciji zato tudi neutemeljena.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je pri tem navedla, da ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo, ker njegov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je upoštevala izjavo tožnika, to je razlog, ki ga je tožnik navedel v prošnji za priznanje azila in ocenila, da ne obstaja nikakršen razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je pri tem preučila aktualna poročila v zvezi s stanjem na Kosovu in ugotovila, da Albanci na Kosovu predstavljajo več kot 90 % vsega prebivalstva in da je ustanovljena administracija Združenih narodov in da kosovski Albanci niso več izpostavljeni preganjanju in se ne morejo kvalificirati niti za humanitarno zaščito. Območja na Kosovu, kjer predstavljajo Albanci etnično manjšino, pa so na severu Kosova in v drugih občinah, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi. Tudi na teh območjih, kjer so kosovski Albanci v manjšini, bi bili lahko izpostavljeni nadlegovanju in zastraševanju, vendar tožena stranka povzema mnenje iz preučenih poročil, da je zagotovljena zadostna zaščita s strani pripadnikov UNMIK in KFOR. Poleg tega pa obstaja tudi možnost notranje razselitve. V zvezi s tem se je tožena stranka opredelila tudi do trditve tožnika, da bi ga v primeru vrnitve na Kosovo, pripadniki srbske narodnosti preganjali kjerkoli na območju Kosova. To izjavo tožnika tožena stranka ocenjuje kot neutemeljeno, ker so pripadniki kosovskih Srbov na Kosovu v manjšini, poleg tega pa se nahajajo le v določenih predelih Kosova, ki jih je tožena stranka tudi navedla v izpodbijani odločbi. Po presoji sodišča je tožena stranka ocenila stanje v tožnikovi izvorni državi in tega povezala z razlogom, ki ga je tožnik navedel v svoji prošnji za azil, navedla je okoliščine in poročila, ki jih je preučila in na podlagi katerih je sprejela zaključek, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožnik v tožbi sicer navaja, da gre verjeti njegovi navedbi, da bi ga preganjali kjerkoli na območju Kosova, vendar tožnik pri tem ne izpodbija zaključkov tožene stranke in njenih razlogov zakaj meni, da je ta razlog neutemeljen, pri tem pa tudi ne navaja nobenih podrobnosti oziroma okoliščin v zvezi s tem in tudi ne pojasnjuje podrobneje zakaj meni, da je zaključek tožene stranke v zvezi s tem napačen. Tožnik v tožbi tudi ne navaja kateri so tisti razlogi oziroma okoliščine, ki jih tožena stranka ni upoštevala oziroma je napačno upoštevala in pri tem tudi ne navaja razlogov na njegovi strani oziroma ne navaja konkretno katerih objektivnih okoliščin tožena stranka ni upoštevala oziroma ni pravilno upoštevala. Po presoji sodišča pa je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija s konkretnimi navedbami, pravilno uporabila materialni predpis, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, pa ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato ne gre za kršitev pravila o nevračanju. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 3. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.