27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. B., obeh iz Ž. Ž., ki ju zastopa C. C.-C., odvetnica v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 589/2004 z dne 25. 1. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1188/2003 z dne 21. 4. 2004, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1M1311/23-XVII-6.510/1 z dne 29. 5. 2003 in z odločbo Upravne enote Hrastnik št. 201-18/93-28 z dne 11. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da se pokojni Č. Č. Č. in njegov sin D. D. D. nista štela za jugoslovanska državljana. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, da je v obravnavanem primeru treba državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugotavljati po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi presoji Upravnega sodišča, da tožnika (Č. Č. Č. in njegov brat D. D. D.) v ponovljenem postopku (po odločbi Ustavnega sodišča št. Up-293/01 z dne 10. 1. 2002, Uradni list RS, št. 7/02 in OdlUS XI, 107), kljub temu, da sta imela možnost dokazovanja, domneve nelojalnosti nista izpodbila.

2.Pritožnica (hči Č. Č. Č., ki je med pritožbenim postopkom v upravnem sporu umrl) in pritožnik z ustavno pritožbo izpodbijata navedeno odločitev in ji očitata kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Menita, da je bilo v postopku z listinami in s pričami dokazano, da tako Č. Č. Č. kot tudi njegov sin D. D. D. nista bila nelojalna, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi ponujene dokaze ustrezno ocenilo. Trdita, da državljanstvo za očeta in sina ni bilo presojano individualno. Navajata, da je oče sicer bil član Kulturbunda, vendar opozarjata na sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri táko članstvo še ne zadošča za inkriminacijo, temveč je potrebno aktivno ravnanje obsojenca v smislu nelojalnosti. Sin pa naj nikoli ne bi bil član Kulturbunda, saj naj bi bil v času vojne mladoleten, v nemško vojsko pa naj bi bil mobiliziran. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da bi lojalnost slovenskemu narodu lahko izkazala z aktivnimi ravnanji, pritožnika menita, da bi moralo sodišče navesti, kakšne dokaze bi morala predložiti, da bi bila lahko pri dokazovanju uspešna. Ker sodišče tega ni storilo, naj bi kršilo pravico do zaslišanja strank, saj naj bi ju prikrajšalo za uveljavljanje pravno odločilnih dejstev.

B.

3.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata odločitev, ki temelji na presoji, da tožnika v upravnem postopku in v upravnem sporu nista uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, ki je tretji pogoj iz določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45. Ker gre za zakonsko domnevo, pritožnika ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča v kazenskih zadevah. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) ugotovilo, da se domneva nelojalnosti po tretjem odstavku 63. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž/45 ne nanaša na kazenske postopke oziroma na ureditev kazenske odgovornosti. Zato je tudi očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse in s tem o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) očitno neutemeljen.

4.V obravnavanem primeru bi bila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave podana, če v postopku izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu strankama ne bi bila dana možnost, da bi izpodbijali domnevo nelojalnosti z nasprotnimi dokazi. Tega pritožnika z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažeta. Očitek pritožnikov, da državljanstvo njunih pravnih prednikov ni bilo presojano individualno, ne drži. Iz obrazložitev izpodbijanih upravnih in sodnih odločb so razvidni razlogi, ki so bili odločilni tako za presojo državljanstva očeta kot tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo državljanstva sina. Že Upravno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj dejstvo, da sin ni bil član Kulturbunda, samo po sebi še ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Pojasnilo je tudi, da bi bila lojalnost podana le v primeru, če bi posameznik to izkazal z aktivnim ravnanjem. To pomeni, da je očitno neutemeljen tudi očitek pritožnikov, da sodišče pravnima prednikoma pritožnikov ni dalo možnosti, da bi uspešno uveljavljala pravno odločilna dejstva.

5.Druge navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnika ponavljata argumente, ki so bili že predmet presoje v upravnem sporu, po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni mogoče utemeljiti. Po oceni Ustavnega sodišča je odločitev, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, tudi razumno obrazložena. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. Up-293/01, s katero je razveljavilo sodbi in odpravilo upravni odločbi, ki so bile izdane v prvem postopku odločanja o državljanstvu pravnih prednikov pritožnikov, zavzelo stališče, da breme dokazovanja nosi tisti, ki se z omenjeno domnevo ne strinja. Navedlo je tudi, da se pritožnik (sedaj pokojni oče pritožnice in brat pritožnika) ne bo mogel opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju. Pritožnika se sicer tudi v ustavni pritožbi sklicujeta na mladoletnost pritožničinega očeta oziroma pritožnikovega brata, vendar ne pojasnita, zakaj naj bi bila trditev o mladoletnosti v času vojne odločilna za izpodbijanje domneve nelojalnosti glede na to, da je iz izreka odločbe Upravne enote Hrastnik razvidno, da je bil rojen leta 1922. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da bi sodišče prezrlo pravno odločilne navedbe tožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. To pa, kot je bilo že prej navedeno, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan