Jedro

Ministrstvo za finance je odločbo odpravilo, s čimer je tožnik pridobil pravico uveljavljati povračilo preveč plačane carine v skladu s 5. odst. 158. člena CZ. Ni pomembno, ali je carinski organ z izdajo odločbe storil civilni delikt, saj specialni predpis (CZ) ureja način povrnitve preveč plačane carine, ne glede na pravno kvalifikacijo napačnega obračuna.

Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo in sklepom odločilo, da Okrajno sodišče v Kamniku ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 4.277,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004 do plačila, zneska 1.025,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2005 dalje do plačila in plačila plačanih upravnih taks v višini 85,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2005 dalje do plačila, zato je v tem delu tožbenega zahtevka razveljavilo vsa pravdna dejanja in tožbeni zahtevek v tem delu zavrglo. Nadalje je odločilo, da se tožbeni zahtevek v preostalem delu, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati 1.227,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter stroškovni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 688,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik vztraja, da gre v predmetni zadevi za spor o tem, ali je tožena stranka neupravičeno odvzela osebni avto tožniku ter posledično neupravičeno zahtevala plačilo carinskega dolga in stroškov hrambe. Pravna podlaga je v 26. členu Ustave RS. Okoliščina, da je zatrjevana škoda nastala zaradi carinskega postopka, nikakor ne izključuje nastanka nepogodbenega obligacijskega razmerja odgovornosti za škodo. Škoda je nastala s civilnim deliktom, zato je podana sodna pristojnost za odločanje. V času izdaje odločbe Ministrstva za finance št. DT-498-1-494/2004 z dne 23.8.2007 predmetni Carinski zakon, na katerega se sklicuje sodišče, ni več veljal. Nepogodbeno obligacijsko razmerje je bilo vzpostavljeno že v trenutku, ko je tožena stranka tožniku neupravičeno odvzela osebni avtomobil in neupravičeno zahtevala oziroma pogojevala vračilo avtomobila s plačilom carinskega dolga, saj je že v tistem trenutku posegla v lastninsko pravico. Napačno je stališče sodišča, da ne gre za nedopustno ravnanje. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-90/03 z dne 18.11.2004 postavilo na stališče, katera razlaga 43. člena CZ je v skladu z Ustavo RS. Tožena stranka bi morala tudi že pred izdajo omenjene odločbe, ob zadostni skrbnosti, omenjeni člen razlagati na način, da bi bile ustrezno zavarovane temeljne človekove pravice, konkretno 33. člen Ustave. Tistemu, ki je uporabil zakon na način, ki ni v skladu z Ustavo RS, je mogoče očitati odškodninsko odgovornost, ker neustavnosti ni opazil ter je s tem povzročil škodo. Prav to pa je tožena stranka po napolnjevanju pravnega standarda "potrebnih ukrepov" iz 1. odst. 43. člena CZ storila. Državni organ je samovoljno tolmačil 43. člen CZ. Tožena stranka je pri izvajanju javne funkcije državnega organa odstopila od potrebne skrbnosti pri svojem ravnanju in s tem ravnala malomarno do te mere, da je podano njeno protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico nastanek škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v delu, kjer se izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo tožbo v delu zahtevka, so neutemeljene. Tožnik je na podlagi odločbe Carinskega urada Ljubljane, št. 426-25/873-04/2004/1300-040 z dne 22.3.2004 (A5), plačal s carinsko deklaracijo obračunano carino in druge uvozne dajatve, ki se plačajo ob uvozu in nadomestilo za hrambo vozila v višini 1.024.956,70 SIT (sedaj: 4.277,07 EUR). Zoper navedeno odločbo je vložil tudi pritožbo, s katero je imel za 1.110,49 EUR stroškov postopka. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-1-494/2004 z dne 23.8.2007, prvotno odločbo odpravilo, s čimer je tožnik pridobil pravico uveljavljati povračilo preveč plačane carine v skladu s 5. odst. 158. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95 s spremembami; v nadaljevanju CZ). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za odločanje o tem delu zahtevka pristojen upravni organ in ne sodišče, je pravilno tožbo v tem delu zavrglo. Glede pritožbenih navedb pa je treba pojasniti, da ni pomembno, ali je carinski organ z izdajo odločbe storil civilni delikt, saj specialni predpis (CZ) ureja način povrnitve preveč plačane carine, ne glede na pravno kvalifikacijo napačnega obračuna. Urejena je torej pristojnost povrnitve preplačane carine ter stroškov, ki jih je moral tožnik v zvezi s tem poravnati. Pritožbene navedbe o odškodninski odgovornosti in uporabi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS) so tako neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da CZ v času izdaje odločbe Ministrstva za finance ni več veljal. Res je v tistem času prišlo do spremembe zakonodaje, kljub temu pa se v skladu s 105. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Ur. l. RS, št. 25/04; v nadaljevanju ZICPES) za u pravne postopke, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Tako določbe CZ za tožnika še vedno veljajo. Ob pomanjkanju drugih pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Materialno pravno zmotne so tudi pritožbene navedbe o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Res je, da je bila odločba, s katero je carinski urad zaplenil vozilo in pogojeval vračilo le-tega s plačilom carinskega dolga, odpravljena, kar samo po sebi pomeni, da je bila prvotna odločba nezakonita. Natančneje - instančni organ je odločbo odpravil, ker je drugače interpretiral 1. odst. 43. člena CZ, ta interpretacija pa je skladna z interpretativno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-90/03-15 z dne 18.11.2004. Teorija je na stališču, da nezakonito ali nepravilno delo sodnika (v našem primeru upravnega organa), za katerega država odgovarja za škodo tretji osebi, ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja (Strohsack v Jadek - Pensa: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo, GV, št. 6, str. 1298 naprej). Carinski urad ob izdaji prve odločbe tako ni bil seznanjen z drugačno interpretacijo omenjenega 1. odst. 43. člena CZ (odločba Ustavnega sodišča RS je bila izdana kasneje), zato je (tudi v podobnih primerih - priloge B15, B17-B19) ravnal v skladu z razlago zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami upravnih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka, v smislu instančne presoje ugotovljena nepravilnost odločbe državnega organa, izkazovala protipravnost ravnanja. Carinski urad v konkretni zadevi ni ravnal drugače, kot v vseh preostalih podobnih primerih, prav tako tudi ni ravnal očitno napačno ali zlonamerno. Pritožbeni očitek, da bi carinski organ moral biti skrbnejši in bi moral zavarovati zasebno lastnino v skladu s 33. členom URS, pa ni utemeljen. Določba 1. odst. 43. člena ureja položaj, č e carinski organ najde blago, ki je bilo vneseno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. V ta namen sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. V primeru kršitev obveznosti po tem zakonu (CZ) postane blago, ki je predmet kršitve obveznosti jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Iz citirane določbe ni mogoče (ob upoštevanju gramatikalne razlage) zaključiti, da carinski organ lahko sprejme potrebne ukrepe zgolj zoper carinskega dolžnika, ne pa zoper dobrovernega lastnika. Omenjena pojma v tem členu niti nista omenjena, nasprotno pa je carinskemu organu dano pooblastilo, da lahko blago vzame za jamstvo ali proda, ne glede na trenutno lastništvo blaga. Glede na naravo dela carinskega organa (izterjava carine in drugih dajatev) je razumljivo, da razlago zakona prilagodijo učinkovitemu izterjevanju dajatev, saj je carinski organ ustanovljen prav s tem namenom. Naslovno sodišče pa s konkretno odločitvijo ne zmanjšuje standard načela pravne države, ki zahteva od nosilcev oblasti čim bolj skrbno in strokovno izvrševanje oblasti. Ob tem je namreč potrebno pojasniti, da je načelo pravne države uveljavljeno tudi s tem, da ima prizadeta oseba pravico do pritožbe (25. člen URS), ki zagotavlja pravilnost in zakonitost dokončne (pravnomočne) odločitve, ki pa v konkretni upravni zadevi ni sporna. Pritožbena očitka glede dejanja organa, ki predstavlja civilni delikt (ali trenutek odvzema vozila ali trenutek izdaje odločbe dne 22.3.2004 ali oboje hkrati) ter pritožbeni očitek, da Ustavno sodišče RS določbe 43. člen CZ ni razveljavilo, ampak zgolj interpretiralo, sta ob povedanem, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožena stranka ni dolžna plačati tožniku vtoževano odškodnino zaradi nemožnosti uporabe vozila in odvetniških stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka na Državno pravobranilstvo skupaj v višini 1.227,67 EUR, ker ni storila protipravnega ravnanja. Sodišče druge stopnje še pripominja, da se strinja tudi s pripombo sodišča prve stopnje glede neizkazanosti škode, saj iz tožnikovih navedb ne izhaja, kako naj bi škoda sploh nastala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo napačne uporabe materialnega prava in tudi ne drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.