Jedro

Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi ga obtoženec storil v obeh izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v opisu obtožencu očitanih ravnanj znaki kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja niso opisani. Sila, ki naj bi jo obtoženec uporabil zoper oškodovanko, ni opisana niti konkretizirana, še manj pa so opisane okoliščine, da je oškodovanka v času storitve dejanja bila "slabotna oseba, ki še ni bila stara 14 let". Ni sicer dvoma, da je vsak otrok v odnosu starejše osebe šibkejši in slabotnejši. Zato je otrok kot oseba mlajša od 14 let oziroma po sedaj veljavni kazenski zakonodaji kot oseba mlajša od 15 let, pred protipravnim ravnanjem odraslih zoper njega na področju spolnosti zaščiten. Kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let je namreč po prvem odstavku 103. čl. KZ RS opredeljeno spolno občevanje ali vsakršno drugo spolno dejanje z osebo mlajšo od 14 let (torej tudi ob pristanku, soglasju ali celo pobudi oškodovanca).

Izrek

Pritožbi zagovornice obt. I. G. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obt. I. G. po 358. čl. ZKP o p r o s t i obtožbe, da je z uporabo psihične sile storil druga spolna dejanja s slabotno osebo, ki še ni bila stara 15 let, pri čemer je obstajalo očitno nesorazmerje med njegovo zrelostjo in nedoletno A. V., roj. 20.11.1984 kot žrtvijo, tako da je izrabljajoč psihično nadmoč, zaupanje matere mladoletne oškodovanke in otroško nemoč oškodovanke, izraženo v obliki popolne podrejenosti avtoriteti starejše osebe in nezmožnosti upreti se spolnemu nadlegovanju in trpinčenju: - neugotovljene dni od leta 1990 dalje v S... št. 39 takrat šestletno A. V. pod pretvezo, da ji bo nekaj pokazal, zvabil in na silo odpeljal v garažo, kjer si je odpel hlače in izvlekel svoje spolovilo, ga položil ndl. A. V. na njeno roko ter z njo drgnil po svojem spolovilu vse do izliva semenske tekočine, dejanje pa je večkrat ponovil v naslednjih letih; - neugotovljenega dne v letu 1990 proti njeni volji odpeljal takrat šestletno A. V. v L... (vas) št. 14, kjer jo je v stanovanju I. G. prisilil, da si je slekla zgornji del oblačil, nakar jo je otipaval po prsih in drugih delih telesa; - neugotovljenega dne v letu 1991 in kasneje večkrat takrat šestletno A. V. proti njeni volji zgrabil za roko in jo odpeljal v garažo ali pa v hlev, kjer jo je prisilil, da ga je prijemala za spolovilo in mu ga drgnila, da se je z njo spolno izživljal, dejanje pa je večkrat ponovil, pri čemer ji je vsakič zagrozil, da o njunem razmerju ne sme povedati nikomur, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po čl. 183/II in I KZ. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. drugega odstavka 95. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Oškodovanka A. V. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po čl. 183/II in I KZ ter mu na podlagi istega zakonitega določila, z uporabo omilitvenih določil, izreklo kazen dveh let zapora. Obtožencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (pritožbena razloga iz 1. in 3. tč. 370. čl. ZKP) pritožila obtoženčeva zagovornica, ki pa v razlogih pritožbe nakazuje tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona (2. tč. 370. čl. ZKP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Višja državna tožilka iz Ljubljane S. P. je v svojem pismenem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. čl. ZKP predlagala zavrnitev pritožbe. Na seji senata navzoč višji državni tožilec pa je v svojem mnenju predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je tako pritrditi navedbam v pritožbi, da zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec oškodovanko z uporabo sile prisilil v spolna dejanja oziroma na škodo oškodovanke, slabotne osebe, ki še ni stara 15 let, storil spolna dejanja, v zbranem dokaznem gradivu in izvedenem postopku nima opore. V zvezi s časom storitve kaznivega dejanja zagovornica v pritožbi utemeljeno navaja, da le-tega sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo. Oškodovanka, roj. 20.11.1984, je kazensko ovadbo zoper obtoženca podala dne 7.7.1999; z njo pa je v predkazenskem postopku bil opravljen razgovor tudi dne 9.7.1999 (list. št. 1 do 3). Iz navedenih listin izhaja, da je oškodovanka zoper obtoženca podala kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost za dejanje, ki naj bi ga obtoženec na njeno škodo storil v letu 1988 oziroma, ko je bila stara štiri leta. Zaslišana pred preiskovalno sodnico dne 5.5.2000 (list. št. 53 do 57) pa je oškodovanka glede časovne opredelitve dejanja navajala, da je do dogodkov prišlo ko je bila stara šest let, oziroma zagotovo, predno je začela obiskovati osnovno šolo. Tudi v svoji izpovedbi pred preiskovalno sodnico pa je oškodovanka povedala, da je obtoženec spolna dejanja na njeno škodo izvrševal eno leto, končalo pa naj bi se takšno obtoženčevo ravnanje z njegovo odselitvijo k sinu. Sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni izvajalo dokazov za ugotovitev, kdaj je oškodovanka pričela obiskovati prvi razred osnovne šole, niti ni ugotavljalo, kdaj se je obtoženec začasno, vendar za neko daljše obdobje, odselil k sinu, kar oboje bi pripomoglo k natančnejši določitvi časa storitve kaznivega dejanja. Vendar pa iz izvedenega dokaznega postopka (izpoved oškodovanke, dopis Centra za socialno delo) izhaja, da je oškodovanka v osnovno šolo pričela hoditi, ko je bila stara sedem let in glede na to, da se je v šolskem letu 1999/2000 vpisala v srednjo šolo, je osnovno šolo pričela obiskovati v šolskem letu 1991/1992. Glede na izpoved oškodovanke je tako kaznivo dejanje na njeno škodo bilo storjeno najprej v letu 1988 (ko je bila stara štiri leta) in najkasneje v letu 1991 (ko je bila stara šest let) in dokončano predno je začela obiskovati prvi razred osnovne šole. Glede na navedeno je tako čas storitve kaznivega dejanja določen v obdobju od leta 1988 do 1991. Ker pa niti iz izvedenega dokaznega postopka in tudi iz izpovedi oškodovanke ne izhaja, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma izvrševano tudi v času, ko je že obiskovala osnovno šolo, je pritrditi navedbam v pritožbi zagovornice, da očitek obtožencu, da naj bi dejanje na škodo oškodovanke izvrševal tudi po letu 1991 ("v letu 1991 in kasneje") v zbranem dokaznem gradivu nima opore. V času storitve kaznivega dejanja (od 1988 do 1991) je veljal Kazenski zakon Republike Slovenije - KZ RS. Določba 103. čl. KZ RS (spolni napad na osebo mlajšo od 14 let) je kljub sicer enaki zagroženi kazni, vendar pa glede na druge zakonske znake takšnega kaznivega dejanja (starost oškodovanca) nedvomno milejši od kaznivega dejanja opredeljenega v sedaj veljavnem 183. čl. Kazenskega zakonika - KZ (spolni napad na osebo mlajšo od 15 let). Zato bi moralo že sodišče prve stopnje ravnanje obtoženca presojati po v času storitve dejanja veljavni kazenski zakonodaji, ki je glede na določbo 3. čl. KZ milejša in oceniti, ali so v ravnanju obtoženca podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po čl. 103 KZ RS. Po določbi prvega odstavka 103. čl. KZ RS se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let, kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara 14 let. Po določbi drugega odstavka istega člena pa se z zaporom najmanj treh let kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, ali s slabotno osebo, ki še ni stara 14 let. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po drugem odstavku 103. čl. KZ RS (kvalificirana oblika) ima tako dve izvršitveni obliki: prva je prisiljenje osebe, ki še ni stara 14 let v spolni odnos ali druga spolna dejanja, druga pa predstavlja vse spolne zlorabe storjene (brez uporabe sile ali grožnje) proti slabotni osebi, ki še ni stara 14 let. Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi ga obtoženec storil v obeh izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS (z uporabo sile in na škodo slabotne osebe, ki še ni stara 14 let). Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v opisu obtožencu očitanih ravnanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 103. čl. KZ RS, sploh niso opisani. Tako sila, ki naj bi jo obtoženec uporabil zoper oškodovanko, ni opisana niti konkretizirana, še manj pa so opisane okoliščine, ki bi potrjevale, da je oškodovanka v času storitve dejanja bila "slabotna oseba, ki še ni stara 14 let". Ni sicer dvoma, da je vsak otrok v odnosu do starejše, odrasle osebe, šibkejši in slabotnejši. Zato je otrok (oseba mlajša od 14 let oziroma po sedaj veljavni kazenski zakonodaji kot oseba mlajša od 15 let) pred protipravnim ravnanjem in delovanjem odraslih zoper njega na področju spolnosti, zaščiten. Kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let je namreč po prvem odstavku 103. čl. KZ RS opredeljeno spolno občevanje ali vsakršno drugo spolno dejanje z osebo mlajšo od 14 let (torej tudi ob pristanku, soglasju ali celo pobudi oškodovanca). Da bi obtoženec zoper oškodovanko uporabil silo (kot način izvršitve kaznivega dejanja v kvalificirani obliki iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS) v kazenskopravnem pomenu te besede, pa ne izhaja ne iz opisa dejanja (kjer se obtožencu očita uporaba "psihične sile"), ne iz razlogov izpodbijane sodbe, pri tem pa v svoji izpovedi takšne sile ne opisuje niti sama oškodovanka. V kazenskopravnem pomenu pomeni sila uporabo moči nasproti drugi osebi, z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi; sila je lahko telesna ali mehanična; s silo se po določbi 11. tč. 126. čl. KZ šteje tudi uporaba hipnoze ali mamil. Uporaba takšne vrste oziroma intenzitete sile pa obtožencu niti ni bila očitana v opisu dejanja, niti to ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Tudi očitek, da je obtoženec dejanje storil na škodo oškodovanke, ki je bila "slabotna oseba, še ne stara 14 let", v izvedenem dokaznem postopku nima opore. Zgolj okoliščina, da gre za otroka, ni dovolj za zaključek, da je bil otrok tudi slabotna oseba. Lastnost slabotne osebe v kazenskopravnem pomenu, je potrebno presojati tudi v smislu 102. čl. KZ RS (oziroma sedaj veljavnega 182. čl. KZ), kjer zakon nekatere med slabotnimi osebami že sam našteva (duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost), bistveno pa je, da oškodovanec zaradi stanja v kakršnem se nahaja, ni zmožen dajati odpora. Nobena od navedenih okoliščin pa pri oškodovanki, ki je takrat sicer bila otrok, pa kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, ni bila podana, niti se tekom dokaznega postopka ni pojavil dvom v oškodovankino psihično ali duševno razvitost. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhajajoč zaključek, da je obtoženec storil na način in v obsegu, kot izhaja iz opisa dejanja, očitano mu kaznivo dejanje, temelji na izpovedi oškodovanke. Ker pa tudi iz izpovedi oškodovanke ne izhaja, da bi obtoženec zoper njo uporabil silo za dosego spolnih dejanj, je pritrditi navedbam v pritožbi, da izvedeni dokazni postopek dopušča dvom o ravnanju obtoženca zoper oškodovanko na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe (z uporabo sile), torej v izvršitveni obliki iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS. Sklepna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazni postopek vsiljuje nedvoumen zaključek, da je obtoženec oškodovanko z uporabo sile prisilil v spolna dejanja oziroma da je bila oškodovanka slabotna oseba še ne stara 14 let, je tako zmotna in dokazno ni podprta. Ker pa je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ampak je ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka 392. čl. ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca v dvomu oprostilo obtožbe (za očitano mu kaznivo dejanje v kvalificirani obliki). Ocena zagovora obtoženca in izvedenih dokazov, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi po oceni sodišča druge stopnje potrjuje, da so v ravnanju obtoženca podani znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po prvem odstavku 103. čl. KZ RS (v temeljni obliki), vendar pa je za to kaznivo dejanje zastaranje kazenskega pregona nastopilo še pred podajo kazenske ovadbe - najkasneje leta 1996 (4. tč. prvega odstavka 111. čl. KZ). Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. čl. ZKP. Izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določilu tretjega odstavka 105. čl. ZKP.