Jedro

Svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in ne objekt za obveščanje in oglaševanje, saj so ti le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Soglasje Direkcije RS za ceste zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

Oba upravna organa sta navedla, da pogodbe ni moč šteti za soglasje, pri čemer tega stališča nista obrazložila. Oba kot razlog namreč navajata zgolj, da je Občina Domžale v svojem odgovoru inšpektorici zanikala izdajo soglasja tožniku, kar naj bi pomenilo, da navedena pogodba ne predstavlja soglasja. S tem pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP. Drugi odstavek 68. člena ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi morala upravna organa presoditi pravno naravo pogodbe na podlagi določbe drugega odstavka 68. člena ZJC in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za infrastrukturo, št. 06102-344/2018/32 z dne 29. 7. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje – svetlobno vitrino, ki je brez soglasja upravljavca ceste Direkcije RS za infrastrukturo postavljena na čakališču avtobusne postaje C. v območju državne ceste R3-644, odsek 1358 Domžale-Duplica v km 0,494, levo v smeri stacionaže, na zemljišču s parc. št. 1718 k.o. ..., v naselju C. Nadalje je odločil, da mora biti ta ukrep izvršen v roku 30 dni od vročitve te odločbe, da ga mora tožnik obvestiti o izvršitvi ukrepa, da stroški postopka niso nastali in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je inšpektorica za ceste na podlagi 112. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) opravila inšpekcijski nadzor izvajanja predpisanih pogojev za postavljanje objektov in naprav za obveščanje in oglaševanje v območju državnih cest v občini Domžale. Ugotovila je, da je na čakališču avtobusnega postajališča C. postavljena navedena svetlobna vitrina, ki je kot samostojna konstrukcija pritrjena na asfaltirano površino avtobusnega čakališča. Postavljavec, lastnik in uporabnik je tožnik. Svetlobna vitrina po določbi 73. točke 2. člena ZCes-1 spada med objekte za obveščanje in oglaševanje. Gre za objekt, ki je na državni cesti v območju, v katerem je postavitev in uporaba tovrstnih objektov po določbi 78. člena ZCes-1 dovoljena le s soglasjem upravljavca ceste, pri čemer je bila do konca junija leta 2011, ko je bil v veljavi prej veljaven Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), upravljavec občina. Po ugotovitvah inšpektorice do junija 2011 Občina Domžale ni izdala soglasja, prav tako pa ga po tem datumu ni izdala niti Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, v čigar pristojnosti je izdaja soglasij po sedaj veljavnem ZCes-1. 3. Navedena dejstva in ugotovitve so bile predstavljene tožniku. V odgovoru se je skliceval na to, da je svetlobna vitrina postavljena na podlagi podpisane pogodbe z Občino Domžale, in sicer na podlagi lokacijske informacije Občine Domžale in delne odločbe Upravne enote Domžale o dovolitvi priglašenih del. Inšpektorica je ugotovila, da je bilo soglasje upravljavca cest z dne 13. 7. 2001 (tedanje Direkcije za ceste - op.s.) pridobljeno k nadomestni nadstrešnici na avtobusnem postajališču, kjer je bila oglasna vitrina nameščena na vzdolžni stranici, in ne kot samostojna izvedba svetlobne vitrine kot prečne stranice. To pa je v nasprotju z odločbama o dovolitvi priglašenih del Upravne enote Domžale. Inšpektorica meni, da je bila postavitev svetlobne vitrine že takrat v nasprotju z odločbama o dovolitvi priglašenih del. Prav tako ni mogoče slediti navedbam tožnika, da je bila svetlobna vitrina postavljena na podlagi podpisane pogodbe z Občino Domžale z dne 5. 6. 2001, ker pogodbe ni mogoče šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena tedaj veljavnega ZJC. Tožnik v času starega zakona (ZJC) ni pridobil soglasja za postavitev objekta, soglasja pa ni pridobil niti po novem ZCes-1. Pri svojem ukrepu se prvostopenjski organ sklicuje na 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1, kjer je določeno, da se odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi oporeka ugotovitvi, da je postavitev objekta v neskladju z delno odločbo Upravne enote Domžale o dovolitvi priglašenih del z dne 27. 8. 2001 ter da je postavitev avtobusnih postaj neskladna s projektom. Prvostopenjski organ je zmotno ugotovil neskladnost dejanske izvedbe projekta s projektno dokumentacijo. Poleg tega obravnavani objekt sploh ni objekt za oglaševanje iz 39. točke 2. člena ZCes-1. Gre za sestavni del avtobusne postaje C. in ne za objekt za oglaševanje. Pristojnost prvostopenjskega organa je na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 omejena le na objekte za obveščanje in oglaševanje. Za presojo neskladnosti gradnje objekta s projektom pa je pristojna gradbena inšpekcija. Poleg tega prvostopenjski organ svoje odločbe ne bi smel opreti na določbe ZCes-1, temveč na določbe ZJC, ki je veljal v času postavitve objekta. Ni sporno, da je svetlobna vitrina postavljena pred 1. 4. 2011, ko je ZCes-1 stopil v veljavo. ZCes-1 nikjer ne določa, da bi morali pravni subjekti, ki so na podlagi ZJC pridobili soglasja za poseg v varovalni pas državne ceste, po prenehanju veljavnosti ZJC pridobiti nova soglasja Direkcije RS za ceste (sedaj Direkcije RS za infrastrukturo - op.s.). ZCes-1 je določil nove, strožje pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, nima pa določb, ki bi urejale prehodno obdobje glede legalizacije posegov v varovalni pas državne ceste in določale rok, v katerem morajo pravni subjekti zagotoviti njihovo skladnost z novo ureditvijo. Tožniku je bilo soglasje upravljavca ceste po ZJC nedvomno izdano – v konkretnem primeru je to pogodba o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v občini Domžale, sklenjena med tožnikom in Občino Domžale dne 5. 6. 2001. Iz njene vsebine izhaja, da predstavlja upravno soglasje k posegu v varovalni pas ceste. V 4. členu pogodbe je navedeno, da naročnik izvajalcu omogoča na avtobusnih postajališčih postavitev svetlobnih vitrin. Glede na to, da določba drugega odstavka 68. člena ZJC ne predpisuje oblike soglasja, je bil torej objekt v času veljavnosti ZJC postavljen zakonito in s soglasjem upravljavca. Glede soglasja Direkcije RS za ceste z dne 13. 7. 2001, ki se nanaša na postavitev avtobusnih postajališč oziroma na menjavo obstoječih nadstreškov, pa tožnik v tožbi navaja, da v soglasju ni navedeno, da bi morala biti svetlobna vitrina postavljena na vzdolžni stranici postaje. To soglasje je tožnik pridobil v postopku priglasitve del z odločbama Upravne enote Domžale.

6. Nadalje v tožbi tudi obsežno pojasnjuje, zakaj je izrečeni ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti ter zakaj mu bo z ukrepom nastala škoda. Postavitev svetlobne vitrine je bila mogoča na podlagi projekta in s tem dovoljenja v okviru odločb Občine Domžale in soglasja Direkcije RS za ceste, prvostopenjski organ pa se do te navedbe sploh ni opredelil. Pavšalno je zaključil, da je bila postavitev neskladna s projektom. Prav tako je tudi nekritično sledil mnenju Direkcije RS za ceste, da naj bi bilo soglasje dano za vzdolžno postavitev svetlobne vitrine. Do teh ključnih argumentov se ni opredelil niti drugostopenjski organ, saj se osredotoča zgolj na skico nadstreška. Zato tožnik predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši zakonitega zastopnika tožnika A. A. Tožbi naj ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporen ukrep prvostopenjskega organa, ki je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da kot inšpekcijski zavezanec v danem roku na zemljišču s parc. št. 1718, k. o. ..., odstrani objekt za obveščanje in oglaševanje – svetlobno vitrino, ki je postavljena na čakališču avtobusnega postajališča C. 10. Objekti za obveščanje in oglaševanje se ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo in uporabljajo le zunaj preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Soglasje za postavitev objektov, katerih postavitev je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija RS za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (tretji in peti odstavek 78. člena ZCes-1, ki se uporablja od 1. 7. 2011 dalje). Po prej veljavnem ZJC (od 7. 6. 1997 do 30. 6. 2011) pa se table, napisi in drugi objekti in naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena ZJC. Soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina. V soglasju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).

11. Po prvem odstavku 68. člena ZJC se kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje, po 39. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 pa reklamne stolpe, panoje, table, transparente in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil. 12. V sladu z zgoraj navedenim sodišče soglaša s stališčem obeh upravnih organov, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih so objekti za obveščanje in oglaševanje opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo „in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje“ oziroma „in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil“. Med njih pa po prepričanju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Zato tudi ni pravilno tožnikovo stališče, da za presojo obstoja soglasja k postavitvi objekta za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti v naselju ni pristojen Inšpektorat za infrastrukturo.

13. Nadalje tudi ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da je za sporno svetlobno vitrino pridobil soglasje Direkcije RS za ceste z dne 13. 7. 2001. Da je bilo tožniku citirano soglasje res izdano, ni sporno, je pa v konkretnem primeru pravno nepomembno dejstvo. Navedeno soglasje je bilo tožniku namreč izdano glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz njegove vsebine. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Ravno tako pa to soglasje (že glede na datum izdaje) ne more predstavljati soglasja po ZCes-1 (ki se je uveljavil v letu 2011). Sodišče zato pripominja, da je glede na navedeno v tem postopku nepomembno tudi, ali je sporna svetlobna vitrina postavljena v skladu s citiranim soglasjem in, če ni, iz kakšnih razlogov ni.

14. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ tudi pravilno ravnal po določbah ZCes-1, torej po predpisu, ki velja v času odločanja. Da tožnik nima soglasja Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1 in je torej stanje po trenutno veljavnem predpisu nezakonito, je ugotovljeno že zgoraj, vendar pa ZCes-1 v prehodnih določbah ne določa posebnega režima za objekte, postavljene pred 1. 7. 2011 - da je bil navedeni objekt postavljen pred tem datumom, v zadevi ni sporno. Zato je inšpektorica po prepričanju sodišča za ugotovitev zakonitega stanja pravilno ugotavljala tudi izkazovanje pridobljenega soglasja po ZJC, torej predpisu, ki je veljal v času postavitve. Ne drži namreč stališče drugostopenjskega organa, da bi moral tožnik, če bi mu bilo za postavitev sporne svetlobne vitrine izdano soglasje občine po ZJC, po letu 2011, ko se je uveljavil ZCes-1, pridobiti tudi soglasje Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1. Tega namreč ZCes-1 ne predpisuje. Po presoji sodišča je bilo zato do konca veljavnosti ZJC mogoče soglasje pridobiti po tem zakonu, od uveljavitve ZCes-1 pa po slednjem. Glede na povedano je torej za odločitev v tej zadevi bistveno, ali je tožnik ob postavitvi objektov (oziroma kadarkoli v času veljavnosti ZJC) pridobil soglasje občine po 68. členu ZJC.

15. Tožnik se glede tega sklicuje na pogodbo o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v občini Domžale, sklenjeno med tožnikom in Občino Domžale, z dne 5. 6. 2001, za katero glede na tožbene navedbe meni, da nadomešča soglasje Občine Domžale za postavitev sporne svetlobne vitrine. Sodišče ugotavlja, da sta oba upravna organa navedla, da pogodbe ni moč šteti za soglasje, pri čemer tega stališča nista obrazložila. Oba kot razlog namreč navajata zgolj, da je Občina Domžale v svojem odgovoru inšpektorici zanikala izdajo soglasja tožniku, kar naj bi pomenilo, da navedena pogodba ne predstavlja soglasja. S tem pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugi odstavek 68. člena ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi morala upravna organa presoditi pravno naravo pogodbe na podlagi določbe drugega odstavka 68. člena ZJC in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, kot že navedeno, ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

16. Ker na podlagi vsega zgoraj navedenega izpodbijana odločba ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, zaradi česar je sodišče ne more preizkusiti, je toženka zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj je kršila 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral ta ovrednotiti pravno naravo pogodbe skladno s pogoji iz drugega odstavka 68. člena ZJC in na tej podlagi ugotoviti, ali navedena pogodba lahko predstavlja soglasje za postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste.

18. Ker je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti že iz predstavljenih razlogov, se sodišče do preostalih tožbenih razlogov ni opredeljevalo.

19. V zadevi je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik sicer svoj predlog glede razpisa glavne obravnave utemeljuje s tem, da so sporna dejanska vprašanja, vendar pa ima sodišče v primeru, ko izpodbijani akt odpravi na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

20. Posledično sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika. Tožbi je namreč ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zato niti morebitna izvedba tega dokaza, ob tem, da tožnik v tožbi tudi ni predlagal sojenja v sporu polne jurisdikcije, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča. **K II. točki izreka:**

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniku se priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.