Jedro

Izdano posebno dovoljenje o uporabi določene javne površine je podlaga za odmero komunalne takse.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero ji je bila za čas od 1.7.1993 do 31.12.1993 odmerjena komunalna taksa za uporabo javne površine za trgovinske namene v znesku 159.390,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 20.5.1992 pri občinskem komiteju za gospodarstvo zaprosila za uporabo 22.50 m2 javne površine ter da ji je Občinski sekretariat za finance in gospodarstvo občine za postavitev dveh montažnih kioskov dne 20.5.1992 izdal dovoljenje za začasno uporabo javne površine na parceli 536/2 v izmeri 22.50 m2. Na podlagi 2. točke 1. odstavka 4. člena zakona o komunalnih taksah ter tarifne št. 8.2 odloka o komunalnih taksah občine je po mnenju tožene stranke prvostopni upravni organ pravilno odločil, ko je naložil tožeči stranki kot taksni zavezanki plačilo komunalne takse za uporabo javne površine v izmeri 22.50 m2. Tožničin ugovor, da uporablja le javno površino v obsegu velikosti montažnega kioska, tipa K 91, kar naj bi izhajalo tudi iz odločbe Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 27.5.1993, tožena stranka zavrača z ugotovitvijo, da gre za odločbo o priglasitvi posega v prostor, ki sicer res govori o montažnih kioskih, tlorisnih dimenzij 4.55 x 2.40 m2, ki bodo postavljeni na predmetnem zemljišču, vendar pa s to določbo ni določena javna površina oziroma ploščad, ki se bo uporabljala za postavitev omenjenih kioskov.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka dejansko stanje nepravilno ugotovila, ker je izhajala iz predpostavke, da je tožnica v navedenem času uporabljala javno površino v izmeri 22.50 m2, pri čemer se je sklicevala na odločbo Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine o dovolitvi za začasno uporabo javne površine v izmeri 22.80 m2. Dejansko pa tožnica ne uporablja javno površino v navedeni izmeri, temveč manjšo, to je v obsegu velikosti montažnega kioska 10.92 m2 oziroma nekoliko večjem, to je v obsegu, potrebnem za dostop iz pločnika do kioska. Gre dejansko za "servisno površino" in tožeči stranki je znano, da drugi uporabniki za ta del površine takse ne plačujejo. Tožeča stranka poudarja, da je na podlagi tarifne številke 8 - točke 8.1. potrebno upoštevati dejansko stanje obsega uporabe javne površine ne pa stanja po dovoljenju za začasno uporabo javne površine. Ker je tožena stranka izhajala iz dovoljenja za začasno uporabo javne površine z dne 20.5.1992, čeprav je evidentno, da tožeča stranka take površine sploh ne uporablja, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91) predpisujejo komunalne takse občinske skupščine (1. člen); komunalne takse se plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinska skupščina (2. člen); občinske skupščine smejo predpisovati komunalne takse za uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori (2. točka 1. odstavka 4. člena). Po določbi tarifne št. 8 točke 8.2. odloka Skupščine občine (Uradne objave št. 26/91, 8/92, 28/92) se za uporabo tlakovnih, asfaltiranih ali posebej vzdrževanih javnih površin za gostinstvo, trgovino in podobno (razen na javnih tržnicah) in za vse ostale namene (zabavišča, luna-parki in podobno) plača od m2 - dnevno 5 točk. Iz opomb b.) in c.) k tarifni številki 8 izhaja, da so taksni zavezanci po tej tarifi tisti, ki uporabljajo javne površine in ki so za te namene morali pridobiti posebno dovoljenje pristojnega občinskega upravnega organa. Taksni zavezanci so dolžni uporabo javnih površin prijaviti upravi za družbene prihodke, prav tako pa so dolžni sproti prijaviti vsako spremembo v velikosti uporabljene javne površine ali drugih okoliščin.

Iz navedenih zakonskih in podzakonskih določb sledi presoja sodišča, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila in na takšno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialno pravo. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je na podlagi tožnici izdanega posebnega dovoljenja o uporabi 22.50 m2 javne površine tožnica taksna zavezanka za plačilo komunalne takse za uporabo javne površine v navedenem obsegu. Posebno dovoljenje za uporabo javne površine v navedeni izmeri je bilo izdano prav s tem namenom in s poprejšnjim soglasjem upravljalca javne površine Komunale. Zato se tudi predpostavlja, da zavezanec, ki je pridobil takšno soglasje, uporablja javno površino v obsegu, za katero mu je uporaba dovoljena. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da z odločbo o dovolitvi izvajanja priglašenih del ni mogoče dokazovati dejanskega obsega javne površine kot elementa pri odmeri komunalne takse, ker se z navedeno odločbo dovoljuje poseg v prostor in ne uporaba javne površine. Tožbeni ugovor, da tožnica dejansko uporablja manjšo javno površino kot ji dovoljuje izdano dovoljenje, je zato v tem primeru neutemeljen. Iz podatkov spisa ne izhaja in tega tožnica tudi sama ne zatrjuje, da bi prijavila spremembo velikosti uporabljene javne površine ali drugih okoliščin, ki bi kazale na tako spremembo, kar bi glede na določbo c.) opomb k tarifni številki 8 navedenega odloka morala storiti, kolikor želi to okoliščino v postopku odmere komunalne takse uspešno uveljaviti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.