Jedro

Delež vlaganj v nepremičnino - dejanska presoja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu ter v odločbi o pravdnih stroških (točka II in III prvostopnega izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka zavrnilo primarni stvarnopravni zahtevek tožeče stranke, da je na nepremičnini parc. št. 764/1 k.o. (nadalje stanovanjska hiša) na podlagi vlaganj v nepremičnino pridobila lastninsko pravico do 1/3. V točki II izreka je ugodilo podrednemu obligacijskemu zahtevku in prvotoženko ter drugotoženko obsodilo, da sta dolžni tožniku iz naslova neopravičene pridobitve nerazdelno plačati 16.130,86 EUR. V odločbi o pravdnih stroških je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.154,97 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki. S pritožbama odločitve o zavrnitvi primarnega stvarnopravnega zahtevka ne izpodbijata. Izpodbijata pa odločitev prvostopnega sodišča o podrednem obligacijskem zahtevku na plačilo iz naslova neupravičene pridobitve (obogatitve).

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tudi tožnik vlagal določena sredstva pri obnovi stanovanjske hiše, vendar prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo, da je tožnik v obdobju od leta 1990 do vključno leta 2006 prejel iz naslova plač skupaj 18.762.650,71 SIT. Nepravilno je tudi ugotovilo prihodke drugotoženke (bivše žene tožnika), ker ti ne znašajo samo 8.936.775,56 SIT, temveč več, ker je drugotoženka tudi ustvarjala prihodke s kmetijo. Tako pa prvostopno sodišče tudi ni pravilno ugotovilo deležev tožnika in drugotoženke na skupnem premoženju. Po pritožbi tožniku iz naslova vlaganj pripada največ 10.000,00 EUR in ne več. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi, podrejeno spremeni in prvotoženko in drugotoženko zaveže k plačilu zneska 10.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo obseg vlaganj tožnika v stanovanjsko hišo, ker so bila ta vlaganja znatno višja kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče. Tožnik je namreč prejemal znatno večje dohodke kot drugotoženka (tožnikova žena) ter prvotoženka in njen mož Š.M., ki sta tudi sodelovala pri obnovi stanovanjske hiše. Že iz navedenega razloga ni mogoče upoštevati, da so tožnik, prvotoženka, drugotoženka in Š.M. (bivši tast tožnika, ki je sedaj že pokojni) k obnovi stanovanjske hiše prispevali vsak 1/4. Po pritožbi tožnikova vlaganja v stanovanjsko hišo znašajo 67,74% od celotnega obsega vrednosti vlaganj. Vrednost vlaganj pa je potrebno oceniti po stroškovni vrednosti, ki po izvedencu znaša 80.792,21 EUR in tako delež tožnika znaša okrog 55.000,00 EUR, ne pa nekaj čez 16.000,00 EUR, kot je prisodilo prvostopno sodišče. Prvostopnemu sodišču predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbene tožene stranke in ugoditev pritožbi tožeče stranke. Tožeča stranka stroškov za odgovor na pritožbo ne priglaša. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ni sporno, da sta tožnik in drugotoženka bila zakonca od leta 1990 do leta 2007, ko je bila njuna zakonska zveza razvezana. Toženec in drugotoženka sta v času zakonske zveze živela pri starših drugotoženke, to je pri prvotoženki in njenem možu Š.M.. Očitno zaradi ureditve stanovanja za tožnika in drugotoženko so vsi navedeni pričeli leta 1996 z obnovo navedene stanovanjske hiše, ki je obsegala nadzidavo na osnovah dotedanje hiše. Gradnja se je zaključila pred razvezo zakonske zveze. Po razvezi zakonske zveze se je tožnik odselil iz navedene stanovanjske hiše, pri čemer je navedena stanovanjska hiša (nepremičnina parc. št. 764 k.o.) bila v času gradnje in renovacije v solasti toženk, in sicer vsake do 1/2. 8. Tožnik zoper prvotoženko in drugotoženko iz naslova neopravičene pridobitve (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) uveljavlja obligacijski zahtevek na plačilo zneska 70.700,89 EUR. Tožnik zatrjuje, da je v navedeni vrednosti prispeval k obnovi stanovanjske hiše. Prvostopno sodišče je tožniku iz navedenega naslova prisodilo plačilo zneska 16.130,86 EUR.

9. Pritrditi ni pritožbi tožnika in tudi ne pritožbi tožene stranke, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo obseg vlaganj pravdnih strank in Š.M. v obnovo stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da sta zakonca Š. in K.M. (starša drugotoženke) ter drugotoženka in tožnik, ki sta bila tudi zakonca, prispevala vsak do 1/2 sredstev za obnovo stanovanjske hiše. Takšen pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi listinskih dokazov (računov in ostalih listin), ki izkazujejo vlaganja vseh navedenih v nepremičnino ter plač oziroma ostalih prihodkov vseh akterjev gradnje, katere je tudi prvostopno sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank in plačilnih listov. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo delovne prispevke posameznikov k obnovi in nadzidavi stanovanjske hiše. Tako presojo je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe tudi ustrezno sklepčno obrazložilo in tako pritožbeno sodišče nima pomisleka v presojo prvostopnega sodišča, da sta polovico sredstev pri nadzidavi in obnovi stanovanjske hiše prispevala starša drugotoženke, drugo polovico pa pravdni stranki iz naslova skupnega premoženja. V notranjem razmerju ustvarjanja skupnega premoženja med tožnikom in drugotoženko pa je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik k ustvarjanju skupnega premoženja prispeval več kot drugotoženka. Tožnik je namreč imel znatno večjo plačo kot drugotoženka, saj je v navedenem obdobju gradnje zaslužil enkrat več kot drugotoženka. Tako pa ima tudi prvostopno sodišče prav, da tožnikov delež k ustvarjanju skupnega premoženja znaša 67,74%, drugotoženkin pa 32,26%. Nasprotna pritožbena izvajanja, da je delež drugotoženke na skupnem premoženju višji, so neutemeljena.

10. Prvostopno sodišče je tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke V.M. pravilno ugotovilo vrednost vlaganj v obnovo in nazidavo po stanju na dan razpada zakonske skupnosti v letu 2006. Pri tem se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na po izvedencu izdelano metodo ugotovitve povečane tržne vrednosti vlaganj po stanju julij 2006, ki znaša 47.625,80 EUR. Da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati metodo stroškovne vrednosti vlaganj po stanju julij 2006, po kateri vrednost vlaganj znaša 68.036,85 EUR, pa so neutemeljena izvajanja pritožbe tožeče stranke, ker je za presojo obligacijskega zahtevka iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino meritorna tržna vrednost vlaganj v nepremičnino po stanju na čas razpada zakonske skupnosti. Ta pa v danem primeru znaša 47.625,80 EUR, kot je že obrazloženo.

11. Glede na prispevke pravdnih strank k obnovi in nadgradnji stanovanjske hiše (starša drugotoženke sta z vlaganji prispevala 1/2, drugo polovico pa tožnik in drugotoženka v notranjem razmerju 67,74% proti 32,26% v korist tožnika) sta tako toženki kot solastnici stanovanjske hiše iz naslova neupravičene pridobitve po določbi 210. člena ZOR dolžni tožniku izplačati 16.130,86 EUR v roku 15 dni. Nasprotna pritožbena izvajanja pravdnih strank o višjem oziroma o nižjem poplačilu so neutemeljena.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ( pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve materialnega prava pritožbi ne obrazlagata) ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in zato krijeta sami svoje pritožbene stroške.

14. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).