Jedro

Tožnica v sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči spornega dne. Tožnica je bila zaposlena pri prvotoženi stranki (delodajalcu) na delovnem mestu čistilka. Prvotožena stranka ji je odredila čiščenje zgornje površine visečih elementov v kuhinji splošne bolnišnice. Tožnica si je pri čiščenju pomagala s stolom na vrtljivih kolesih, ki se ji je ob sestopu izmaknil, zato je padla na tla in si pri tem poškodovala desno koleno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo ugotovitve o tem, ali je bila tožnica (in ne njene sodelavke) poučena o tem, na kakšen način mora opravljati čiščenje zgornjih delov visečih elementov, kot tudi jasni razlogi za ugotovitev, da je prvotožena stranka nad njenim delom izvajala ustrezen nadzor. Ker sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V skladu s sodno prakso o delu na višini kot nevarni dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ govorimo šele pri višinah nad 150 centimetrov, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica spornega dne dela ni opravljala na takšni višini, da bi bila iz tega razloga podana objektivna odgovornost prvotožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožnici v roku 15 dni plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila, ter da sta ji dolžni povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna tožnica v roku 15 dni od vročitve sodbe prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.445,33 EUR, drugotoženi pa v znesku 528,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe do višine 5.600,00 EUR in zoper odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med čiščenjem stala na višini med 50 in 60 centimetrov. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je v kritičnem trenutku z eno nogo stala na kuhinjskem elementu, ki je bil visok 100 centimetrov, ker je treba zgornji del omare obrisati tudi v globino, pa je z rokami segala preko vrha kuhinjskega elementa. Zaradi višine, na kateri je tožnica stala, in narave opravila (to je zahtevalo naprezanje in sklanjanje tožnice nad elementom, delovna površina pa ni bila dobro vidna) gre v obravnavani zadevi za nevarno dejavnost. Da je delo na višini 260 centimetrov nevarno, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 120/97 z dne 9. 12. 1997. Tožnica, ki je visoka 160 centimetrov, bi se morala na lestvi povzpeti na višino nad 100 centimetrov, če bi želela delo opravljati varno in pregledno. Ker je bilo tožničino delo nevarno, bi se toženi stranki svoje odgovornosti lahko razbremenili le, če bi dokazali, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnice, ki ga nista mogli pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila deležna teoretičnega in praktičnega usposabljanja za delo na lestvi. Te ugotovitve izvedeni dokazi ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je popolnoma zanemarilo dejstvo, da je tožnica na oddelku A. delala prvi dan in da je prvotožena stranka za njeno usposabljanje zadolžila delavko B.B., ki je visoke elemente prav tako čistila brez uporabe lestve. Takšno usposabljanje gotovo ni mogoče šteti kot ustrezna navodila delodajalca ob spremembi dela. Ker tožnica ob spremembi dela ni bila seznanjena z nevarnostmi dela in ustreznimi delovnimi pripomočki, bi jo morala prvotožena stranka nadzirati in preveriti, ali je tožnica za takšno delo sploh usposobljena (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 703/2015 z dne 26. 8. 2016). V skladu s posebno skrbnostjo bi tožnica sicer res morala uporabiti lestev, vendar je tudi odgovornost delodajalca treba presojati s stališča posebne (in ne povprečne) skrbnosti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo okoliščin, ki dokazujejo seznanitev tožnice z varnim delom, temveč se je zadovoljilo z navodilom v razporedu dela in izjavo o varnosti z oceno tveganja. Prvotožena stranka ni poskrbela, da bi bila tožnici lestev lahko dostopna, kot tudi ni preverila, ali jo tožnica sploh zna uporabljati (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 530/98 z dne 9. 9. 1999 in sklep opr. št. II Ips 1074/2008 z dne 24. 2. 2011). Tožnica soprispevek k nastali škodi ocenjuje v višini 30 %, zato za ta delež znižuje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči 15. 10. 2010. Tožnica je bila v relevantnem obdobju zaposlena pri prvotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2010 na delovnem mestu čistilka. 15. 10. 2010 ji je prvotožena stranka odredila čiščenje zgornje površine visečih elementov v kuhinji na oddelku A. Splošne bolnišnice C.. Tožnica si je pri čiščenju pomagala s stolom na vrtljivih kolesih, ki se ji je ob sestopu izmaknil, zato je padla na tla in si pri tem poškodovala desno koleno. Odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo uveljavlja tako od delodajalca (tj. prvotožene stranke) kot od zavarovalnice (tj. drugotožene stranke), pri kateri je imel ta zavarovano civilno odgovornost. 7. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

8. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 497/2012 z dne 18. 1. 2016 (v nadaljevanju: prva sodba) je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da prvotožena stranka ni odgovorna za tožnici nastalo škodo. To je zaključilo na podlagi dejanskih ugotovitev, da prvotožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti glede nadzora svojih delavcev pri opravljanju dela, da je ustrezno poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu, da jim je za čiščenje zgornjih površin visečih elementov zagotovila lestve ter da je na razporedu tedenskih in mesečnih dodatnih del izrecno zapisala, da se čiščenje zgornjih površin pohištva opravlja s pomočjo lestve. Poleg tega je bilo po presoji sodišča prve stopnje že z vidika najbolj povprečne pazljivosti mogoče pričakovati, da bo delavec za doseganje višjih površin uporabil sredstvo, ki bo varno, kar pa stol na vrtljivih kolesih nikakor ni. Glede obstoja objektivne odgovornosti je ugotovilo, da ta ni podana, saj je tožnica obravnavanega dne opravljala nezahtevno delo, ki se v vsakdanjem življenju opravlja v vsakem domu.

9. Pritožbeno sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zoper takšno odločitev ugodilo pritožbi tožnice, s sklepom opr. št. Pdp 348/2016 z dne 19. 5. 2016 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep) prvo sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je sodišču prve stopnje naložilo, naj izvedene dokaze oceni tudi v povezavi z obveznostjo prvotožene stranke o seznanitvi tožnice (in ne njenih drugih delavcev) s pogoji in varnostjo pri delu. Naložilo mu je, naj oceni, ali je prvotožena stranka delo organizirala tako, da je omejila verjetnost nastanka škodnih dogodkov, ter ali je delo tožnice tudi ustrezno nadzorovala. Sodišču prve stopnje je bilo tudi naloženo, naj se opredeli do vprašanja, ali je šlo v obravnavani zadevi za opravljanje dela na način, ki predstavlja večjo nevarnost za nastanek škode, v posledici česar bi bila podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč v prvi sodbi ni ugotovilo, na kakšni višini je tožnica obravnavanega dne čistila in kako ter na kakšen način bi se delo moralo pravilno opravljati. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ugotovilo, da nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost prvotožene stranke, zato je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je tudi izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ravnalo v skladu z navodili pritožbenega sodišča (čeprav je bilo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP to dolžno storiti), tudi izpodbijana sodba nima jasnih razlogov glede odločilnih dejstev (tj. da je bila tožnica s strani prvotožene stranke deležna izobraževanja iz varstva pri delu, da jo je prvotožena stranka poučila o varnem in pravilnem opravljanju dela ter da je njeno delo ustrezno nadzorovala).

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je prvotožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz prvega odstavka 43. člena ZDR in iz 5., 15. in 24. člena v času delovne nesreče veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS št. 56/99 in nadalj.), zato za nastalo škodo ni krivdno odgovorna. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je imela tožnica na razpolago lestev, s pomočjo katere bi svoje delo lahko opravila varno, vendar pa sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, ali je bila tožnica s strani prvotožene stranke sploh poučena o tem, da mora pri čiščenju zgornjih elementov uporabiti lestev ter da ne sme stopati na pohištvo in delovne površine naročnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje v to prepričano na podlagi izpovedi tožnici nadrejene delavke D.D. in njenih sodelavk E.E., F.F. in B.B., vendar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri v resnici sploh ni izvajalo. Kot ključni argument za odločitev, da je prvotožena stranka v zvezi z obravnavano nesrečo ustrezno poskrbela za varno delo tožnice, je navedlo le, da je priča D.D. izpovedala, da je prvotožena stranka vsakega delavca ob zaposlitvi poučila tudi o varstvu pri delu ter da so se o načinu čiščenja in uporabi lestve z delavkami pogovarjali "skoraj vedno". Po prepričanju pritožbenega sodišča zato tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo ugotovitve o tem, ali je bila tožnica (in ne njene sodelavke) poučena o tem, na kakšen način mora opravljati čiščenje zgornjih delov visečih elementov, kot tudi jasni razlogi za ugotovitev, da je prvotožena stranka nad njenim delom izvajala ustrezen nadzor. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je tožnica delo na oddelku A. tistega dne opravljala prvič ter da jo je o načinu dela na tem oddelku poučila delavka, ki je zgornje površine visokih elementov vedno čistila na nepravilen način (tj. s pomočjo stola), utemeljeno dvomi v pravilnost zgoraj povzetih zaključkov sodišča prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljeno pa je tožničino pritožbeno uveljavljanje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za delo (na višini), iz katerega izvira povečana nevarnost za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je bil vrh visečega elementa, ki ga je tožnica obravnavanega dne čistila, 260 centimetrov nad tlemi. V pravilnost te ugotovitve pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je tožnica sama navedla, da s stegnjenimi rokami seže 210 centimetrov visoko in da je bil njen doseg, če bi delo želela opraviti brez uporabe lestve oz. stola, vsaj 50 centimetrov prenizek. Tožnica v pritožbi tej ugotovitvi sicer nasprotuje z navedbo, da je med čiščenjem z eno nogo stala na kuhinjskem pultu, visokem 100 centimetrov, vendar pa pritožbeno sodišče po vpogledu v dokumentacijo v spisu ugotavlja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji vseskozi zatrjevala, da je padla s stola. Tudi sicer pa v skladu s sodno prakso o delu na višini kot nevarni dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ govorimo šele pri višinah nad 150 centimetrov (glej npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1198/2013 z dne 23. 1. 2014), zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica tistega dne dela ni opravljala na takšni višini, da bi bila iz tega razloga podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 120/97 z dne 9. 12. 1997, saj je bilo v tej zadevi dejansko stanje bistveno drugačno od obravnavanega.(1) Tudi pritožbena navedba, da je tožničino delo predstavljalo delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da čiščenje na višini 50 do 60 centimetrov (enako bi bilo tudi pri višini 100 centimetrov) ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj že običajna skrbnost zadošča za varen sestop.

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (tj. zavrnilni del sodbe do višine 5.600,00 EUR in odločitev o stroških postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče lahko v skladu z določbo 356. člena ZPP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (oz. drugim sodnikom), če so za takšno odločitev podani utemeljeni razlogi v okviru zakonskega pooblastila. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo vseh pravdnih dejanj in ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu, pritožbeno sodišče zadevo vrača v novo sojenje pred drugega sodnika. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva navodila, ki jih je pritožbeno sodišče v zvezi z ugotavljanjem obstoja krivdne odgovornosti prvotožene stranke podalo že v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 348/2016 z dne 19. 5. 2016) ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka do višine 5.600,00 EUR in stroških postopka.

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) V tej zadevi je tožnica pri čiščenju zgornjega okenskega krila padla z višine 3,5 metra na dvorišče in se pri tem hudo poškodovala.