Jedro

S tem, ko je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ki je že bila upoštevana ob določitvi enotne kazni v pogojni obsodbi, izrečeni z drugo sodbo in je izgubila svojo samostojnost, je odločilo v zadevi, ki je že bila pravnomočno razsojena.

Izrek

Sodba Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013 se razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 2012, obsojenega M. V. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, in sicer mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let in s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema V. O. znesek v višini 350,00 EUR in M. Č. znesek v višini 200,00 EUR; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Oškodovancema je dosodilo premoženjskopravni zahtevek, in sicer V. O. v višini 350,00 EUR in M. Č. v višini 200,00 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 17782/2013 z dne 13. 11. 2013, ki je postala pravnomočna istega dne, obsojenega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Obsojenemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012, s katero mu je bila izrečena enotna kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, ne prekliče in se kazen šteje kot določena. Obsojencu je določilo novo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let in s posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovancu Z. Č. znesek 300,00 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu Č. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 300,00 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Okrajno sodišče v Celju je nato s sodbo II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013, ki je postala pravnomočna dne 10. 2. 2014, obsojenemu V. zaradi neizpolnitve posebnega pogoja preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012 in obsojenemu izreklo kazen pet mesecev zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 je vrhovni državni tožilec dne 20. 2. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je s preklicem pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012, ki je že bila vključena v pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 17782/2013 in kot samostojna več ni obstajala, Okrajno sodišče v Celju prekršilo kazenski zakon iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj je odločilo v zadevi, ki je že bila pravnomočno razsojena; s tem je prekršilo tudi določbo 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj je s preklicem neobstoječe pogojne obsodbe prekršilo pravice, ki jih ima po zakonu, in storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe v odločilnem pravnem dejstvu, da še obstaja pogojna obsodba, v nasprotju z vsebino listin v spisu, ki dokazujejo, da v času odločanja te sodbe ni bilo več. Predlaga razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013. B.

3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojeni M. V. pravnomočno spoznan za krivega z naslednjima sodbama: - sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012, s katero je sodišče obsojencu za dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo; za vsako kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let; sodba je postala pravnomočna dne 8. 12. 2012; - sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 17782/2013 z dne 13. 11. 2013, s katero je sodišče obsojencu za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora ter nato ob upoštevanju določene kazni v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012, določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let; sodba je postala pravnomočna dne 13. 11. 2013. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013 obsojenemu preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012 in mu izreklo kazen pet mesecev zapora; sodba je postala pravnomočna dne 10. 2. 2014. 4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je bila storjena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013. Navedena kršitev je podana, ko sodišče odloči o stvari, ki je že bila pravnomočno razsojena. Okrajno sodišče v Celju je po opravljenih poizvedbah glede izpolnitve obveznosti iz posebnega pogoja in zaslišanju obsojenca dne 12. 12. 2013 opravilo narok za preklic pogojne obsodbe. Obsojenemu je pogojno obsodbo preklicalo, saj obsojeni ni poravnal svoje obveznosti do oškodovancev in tako ni izpolnil posebnega pogoja, ki mu je bil naložen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012. Okrajno sodišče v Celju je tako preklicalo pogojno obsodbo po sodbi I K 21261/2012, ki je že bila upoštevana ob določitvi enotne kazni v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 17782/2013 z dne 13. 11. 2013. Ker je sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani postala pravnomočna dne 13. 11. 2013, torej preden je Okrajno sodišče v Celju izreklo izpodbijano sodbo, je sodba I K 21261/2012 z dne 27. 11. 2012 izgubila svojo samostojnost in je sodišče ne bi smelo preklicati. S tem, ko jo je preklicalo, je odločilo v zadevi, ki je že bila pravnomočno razsojena(1).

5. Izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 je sicer datirana z 12. 12. 2012 (datuma v uvodu in končnem delu sodbe, stran 1 in 5), vendar gre za očitno pomoto, saj datum ne ustreza času izdaje sodbe. Pravilen datum sodbe je 12. 12. 2013, tega dne je namreč sodišče opravilo narok za preklic pogojne obsodbe. Dejstvo, da je bila sodba izrečena 12. 12. 2013, je smiselno podprto z odredbo za vročitev sodbe, ki je bila izdana januarja 2014 in tudi povratnicami, iz katerih izhaja, da je bila sodba vročena januarja 2014. 6. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013 kršena določba 3. točke 372. člena ZKP, se do ostalih s strani državnega tožilca zatrjevanih kršitev (kršitev določbe 5. točke 372. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ni opredelilo.

C.

7. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 21261/2012 z dne 12. 12. 2013 razveljavilo.

Op. št. (1) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13101/2010 z dne 26. 7. 2012.