Jedro

Sin pravdnih strank je tekom trajanja pritožbenega postopka postal polnoleten. Odločanje o tem, komu naj se dodeli v vzgojo in oskrbo, je zato postalo nesmiselno.

Na porazdelitev preživninskega bremena ne more vplivati pritožbena trditev, da naj bi znašal odstotek toženčevega dohodka napram tožnici nekaj odstotkov manj, kot je izračunalo sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede 1., 2. in 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo,da se razveže zakonska zveza, ki sta jo dne 19.12.1987 na O. sklenila I. W. in V. W. ter da se njun mladoletni sin N. W., roj. 28.5.1991 zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi B.B.. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje sina C. od 1.8.2008 dalje mesečno preživnino v višini 180,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na osebni račun tožnice, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih po vsakokratnem obvestilu pristojnega Centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da se stiki med sinom in očetom izvajajo po njunem vsakokratnem dogovoru.

Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je zdravstveno stanje tožnice vplivalo na njeno razpoloženje, ki se je v odnosu do pritožnika kazalo z njenim odtujevanjem. Kljub njeni trdni prepričanosti navzven, da ne želi nadaljevati zakonske zveze, sam meni, da je to njena trenutna odločitev. Do tožnice je bil vedno dober mož, še vedno je pripravljen živeti skupaj z njo v zakonski zvezi in jo sprejeti takšno, kot je. Glede dodelitve otroka pritožnik ugotavlja, da je sodišče upoštevalo C. izjavo, ki jo je podal na CSD, češ da želi biti pri materi. C. pritožniku pravi, da želi živeti pri njem, da želi živeti doma. Zato predlaga, da ga sodišče pokliče na obravnavo in šele potem sprejme sklep o tem, komu naj se dodeli. Glede preživnine mora sodišče upoštevati vse prihodke, ki jih ima C. V postopku je dokazano, da prejema štipendijo v znesku 400,00 EUR. S tem zneskom lahko pokrije vse svoje potrebe, ki jih ima. Pri tem ni bistveno, ali prejema štipendijo od matere kot samostojne podjetnice ali od druge pravne osebe. C. nima stroškov v zvezi s stanovanjem, strošek stanovanja je strošek matere – tožnice. Sodišče pri odmeri preživnine ni upoštevalo, da je preživnino dolžan plačevati tudi h.T.. Opozarja na dejstvo, da sta T. in N. po podatkih zemljiške knjige lastnika stanovanja v L. To stanovanje lahko dajeta v najem, najemnina zanj bi znašala od 400,00 do 500,00 EUR. Sodišče je zmotno izračunalo odstotek pritožnikovega dohodka napram tožnici. Ta znaša 37,33 % in ne 42,00 %. Tožnica se je samovoljno odselila, sedaj so na pritožnika odpadli vsi stroški hiše. Ob upoštevanju preživnine, ki jo plačuje za hčerko D., pritožniku ne bo ostalo niti za lastno preživetje. Ob upoštevanju tega bi bila preživnina za N. v višini 100,00 EUR zadostna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o razvezi zakonske zveze oprlo na ugotovitev, da je postala nevzdržna, saj ne izpolnjuje več namena iz 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, po katerem zakonska zveza temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank je namreč ugotovilo, da si tožnica skupnega življenja s tožencem ne želi obnoviti in da pri razvezi vztraja, toženec pa se zaveda, da se razvezi zakonske zveze v tem primeru ne more upirati. V pritožbi takšno stanje toženec pripisuje zdravstvenim težavam tožnice in navaja, da je še vedno pripravljen živeti skupaj z njo v zakonski zvezi. Ker na strani tožnice očitno te pripravljenosti ni več, jasno je namreč izpovedala, da se je od toženca tako odtujila, da njune skupnosti nima več smisla vzdrževati, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zakonsko zvezo razvezalo na podlagi 65. člena ZZZDR.

Sin pravdnih strank C.C. je po podatkih spisa roj. 28.5.1991, kar pomeni, da je tekom trajanja pritožbenega postopka postal polnoleten. Odločanje o tem, komu naj se dodeli v vzgojo in oskrbo, je zato postalo nesmiselno. O tem, pri komu bi želel C. živeti v prihodnje, lahko odloča sam. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila za obdobje do polnoletnosti sina pravdnih strank odločitev sodišča prve stopnje o njegovi dodelitvi materi v vzgojo in oskrbo pravilna in zakonita. Enako velja glede odločitve, ki tožencu nalaga plačevanje preživnine za sina v višini 180,00 EUR mesečno. Preživnina se določi glede na potrebe otroka in materialne ter pridobitne zmožnosti staršev (129. člen ZZZDR). Pri tem glede na določbo 129.a člena ZZZDR preživnina pokriva predvsem stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih otrokovih posebnih potreb. To pomeni, da mora sodišče pri oceni višine povprečnih mesečnih stroškov upoštevati tudi stroške bivanja v stanovanju, ki v sorazmernem znesku odpadejo na sina pravdnih strank in ne drži, da je strošek stanovanja v celoti le strošek tožnice. V ostalem pa pritožnik predvsem očita sodišču, da bi moralo pri določitvi preživnine upoštevati, da C. prejema štipendijo v znesku 400,00 EUR ter da je solastnik stanovanja, od katerega bi lahko prejemal najemnino. Po uveljavljeni sodni praksi sodišče od ocenjenih mesečnih potreb otroka odšteje lastne prihodke otroka ter morebitni otroški dodatek. Štipendija sicer lahko predstavlja vir lastnega dohodka otroka, vendar je treba upoštevati tudi vse ostale okoliščine konkretne zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da gre za štipendijo, ki jo plačuje tožnica v svojstvu samostojne podjetnice, da je kot taka negotova in odvisna od uspešnosti poslovanja, po odštetju zneska štipendije pa bi preživninska obveznost obeh pravdnih strank skupaj znašala zgolj 50,00 EUR. V tem primeru bi to tudi pomenilo, da bi bilo skoraj celotno preživninsko breme prevaljeno na tožnico, kar seveda ni v skladu z navedenimi materialnopravnimi določbami. Glede stanovanja v L. oziroma najemnine, ki naj bi delno pokrivala preživljanje obeh otrok pravdnih strank, pa je toženec sam izpovedal, da je poleg stanovanjske hiše, v kateri živi, tudi to stanovanje predmet delitve skupnega premoženja. Pri ocenjevanju toženčevih preživninskih zmožnosti pa je sodišče upoštevalo, da prejema nižje dohodke kot tožnica in zato odločilo, da mora tožnica kriti večji del sinovih potreb, kot toženec (v razmerju 60 % : 40 %). Na takšno porazdelitev preživninskega bremena ne more vplivati pritožbena trditev, da naj bi znašal odstotek toženčevega dohodka napram tožnici nekaj odstotkov manj, kot je izračunalo sodišče ter da mora toženec po odselitvi tožnice sam kriti stroške bivanja v hiši, niti dejstvo, da morata pravdni stranki poskrbeti tudi za preživljanje starejše hčerke D. Tudi tožnica mora namreč kriti svoje stroške bivanja in prispevati k preživljanju hčerke. Ker je toženec redno zaposlen in glede na premoženjske razmere, o katerih je izpovedal, pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo v sodbi določeno preživnino zmogel plačevati.

Glede na navedene razloge je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).