Jedro

Vrhovno sodišče je v primerljivih zadevah, ki obravnavajo izbris iz registra stalnega prebivalstva, sicer že pojasnilo, da je pri presoji obstoja vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim posegom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi oškodovani izbrisani nosil pretežko breme. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti, zato izgubljenega zaslužka ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 841,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (toženka) tožeči stranki (tožniku) plačati znesek 108.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2007 do plačila v petih obrokih (I. točka izreka) in tožniku naložilo v plačilo 3.087,50 EUR toženkinih pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga spremembo odločitve v ugoditev celotnemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Meni, da ne drži, da med protipravnostjo in škodo ne obstoji vzročna zveza. Ni res, da bi tožnik lahko po tedaj veljavni zakonodaji pridobil dovoljenje za zaposlitev ali delo. Sodišče je pri presoji okoliščin, ali je tožnik kot tujec v Republiki Sloveniji storil vse, kar bi moral in mogel storiti, da bi v protipravnem obdobju izbrisa vstopil na trg dela napačno izhajalo iz temeljne predpostavke, da je imel v Republiki Sloveniji status tujca oziroma da je bil z dnem izbrisa iz registra prebivalstva vpisan v register tujcev. Sodišče je pri tem spregledalo, da se na Zavod za zaposlovanje ni mogel prijaviti, saj ni bil zaveden niti v registru tujcev, o čemer priča v spis vloženo potrdilo iz evidence UE Ljubljana z dne 9. 1. 2006. Sodišče ob pravilni ugotovitvi, da tožnik ni bil slovenski državljan, ni imel prebivališča v Sloveniji in ni bil zaveden v registru tujcev ne bi moglo skleniti, da je zatrjevana škoda posledica tožnikovega prostovoljnega ravnanja. Sodišče je z neopredelitvijo do navedene okoliščine in dokaza zagrešilo kršitev iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prezrtje navedene dokazne listine predstavlja tudi kršitev 22. čl. Ustave RS (URS). Zaradi napačne ugotovitve, da je imel tožnik možnost dostopa na trg dela, je odločitev napačna, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo neugotovljeno. Ni res, da se ni trudil zmanjšati posledic toženkinega protipravnega ravnanja in da je več let po izbrisu iz registra popolnoma opustil vse razumne aktivnosti za ureditev statusa, saj je leta 1996 vložil vlogo za pridobitev državljanstva, leta 1993 za ugotovitev državljanstva, leta 2005 pa še vlogo za pridobitev stalnega prebivališča. Povzema določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP), ki urejajo dolžnosti upravnih organov in uradnih oseb v razmerju do stranke postopka. Upravni organi so v konkretnem primeru kršili načeli varstva pravic in pomoči neuki stranki. Uradna oseba mora stranko, ko zve ali sodi, da ima v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, na to opozoriti. Čeprav se je trudil urediti svoj položaj, uradne osebe niso skladno s 7. čl. ZUP poskrbele, da bi lahko po najkrajši poti pridobil potrebna dovoljena, ki bi mu omogočala vstop na trg dela, saj ga niso opozorile, da ima podlago za uveljavljanje pravice po drugi, milejši podlagi. Zato so očitki, da je za posledice kriv sam, neutemeljeni. Upravičeno je računal, da bo njegovim vlogam ugodeno, saj se je štel za državljana RS. Zmoten je zaključek, da ni dokazal življenja v Sloveniji do leta 1999. Ta zaključek je sodišče napačno oprlo zgolj na nedokazane domneve in ob tem ni upoštevalo odločbe upravnega organa z dne 3. 2. 2001, ki ugotavlja, da je izpolnjen pogoj tožnikovega dejanskega prebivanja kot tujca v RS od dne 26. 2. 1992 dalje. Pravdno sodišče je na pravnomočno in dokončno odločbo upravnega organa vezano, saj gre za vprašanje s področja drugega državnega organa, zato če takšna odločba ni odpravljena ali spremenjena z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku, tega dejstva ne more ugotoviti drugače, kot to izhaja tudi iz odločb VSL I Cp 2643/2011, II Cp 393/2018, II Cp 2623/2015 in Ustavnega sodišča Up-95/16-28. Ni res, da ugotovitev, ki izhaja iz izreka upravne odločbe, predstavlja zgolj zakonsko fikcijo, ki ni relevantna za odločitev v pravdi. Gre za odstop od razlage 13. čl. ZPP in kršitev 22. čl. URS. Ne drži, da je tožniku nepremoženjska škoda nastala le v manjšem obsegu in intenziteti, za katero zadošča odškodnina iz upravnega postopka. Izkazal je, da je pravno relevantna tudi škoda, ki mu je nastala pred letom 1999. Ugotovitve sodišča, da iz tožnikove izpovedi niso razvidne intenzivne posledice, so pavšalne. Sodišče je spregledalo, da v sodni praksi ni daljšega izbrisa kot tožnikov 19letni. Tudi od leta 1999 je izbris trajal 12 let negotovosti, duševnih bolečin in nevšečnosti. Izpostavlja odločbe VSRS II Ips 130/2016, II Ips 170/2016 in II Ips 225/2016, v primerjavi s katerimi je upravičen vsaj do zneska 31.656,13 EUR. Ni res, da volilne pravice, čeprav do leta 1999 ne bi živel v RS, ne bi mogel uveljaviti. Poseg v volilno pravico je samostojna oblika posega v pravico do sodelovanja v javnih zadevah iz 44. člena URS, zato ga ne gre vštevati v enotni izračun nepremoženjske škode.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesnih napak, pravilno in zadostno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in na njihovi podlagi sprejelo pravilen materialnopravni sklep, da tožnikov zahtevek za povrnitev materialne in nematerialne škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 1992 do 2011 ni utemeljen.

Glede zahtevka za povrnitev materialne škode

6. Pritožbeno sodišče sprejema ključen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in materialno škodo, ki jo uveljavlja tožnik. Tožnik je v tožbi uveljavljal materialno škodo iz naslova izgubljenega prihodka v obliki povprečne plače oziroma minimalne/zajamčene plače in v obliki socialne pomoči, vendar pritožba ugotovitev v zvezi s slednjim ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve pravilno izhajalo iz predpostavke, da je imel tožnik v spornem obdobju skladno s tedaj veljavno zakonodajo status tujca. Pritožbena trditev, da tožnik ni bil vpisan v register tujcev ne drži, saj nasprotno izhaja iz potrdila UE Ljubljana št. 021-75/2005-2(21102) z dne 5. 1. 2005 (priloga A58). Iz potrdila št. 021-9/2006-7(22001) z dne 9. 1. 2006, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik (priloga A59), izhaja le, da tožnik ni bil zaveden v evidencah začasno ali stalno prijavljenih tujcev v RS, pri čemer to dejstvo ni relevantno in nima vpliva na sprejeto odločitev, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje s tem, ko se ni izrecno opredelilo do priloge A59, ni storilo v pritožbi očitanih kršitev iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in tudi ni ravnalo v nasprotju z 22. čl. URS. Pravila ZPP namreč od sodišča ne terjajo, da se posebej in izrecno argumetirano opredeli prav do vseh listin v spisu, tudi tistih, ki nimajo (neposrednega) vpliva na odločitev.

8. Vrhovno sodišče je v primerljivih zadevah, ki obravnavajo izbris iz registra stalnega prebivalstva, sicer že pojasnilo1, da je pri presoji obstoja vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim posegom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi oškodovani izbrisani nosil pretežko breme. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti, zato izgubljenega zaslužka ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice. Tako je treba tudi v tem primeru v okviru ustreznih trditev strank upoštevati vse okoliščine, npr. ali je bil tožnik večji čas pred izbrisom zaposlen, potem pa večji del ne več ter tudi tožnikov angažma po izbrisu, ki se kaže v tem, ali si je zaposlitev poskusil poiskati, pa je bil pri tem neuspešen in ali si je zaposlitev poiskal (ali vsaj poskusil poiskati), takoj ko je bilo to mogoče (po ureditvi statusa). Z vidika navedenega je odločilna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da si tožnik pred časom, v času in po času izbrisa v Sloveniji ni prizadeval za iskanje zaposlitve. Tožnikov neizkazan angažma v tej smeri potrjujejo okoliščine (ki ji tožnik pritožbeno ne izpodbija), da tožnik v Sloveniji ni delal vse od leta 1985, ko je po lastni volji, zaradi odhoda v tujino, opustil zaposlitev, in da tožnik niti v času izbrisa niti v času po ureditvi stalnega prebivališča v letu 2011 ni izkazal, da bi storil karkoli konkretnega, da bi poskusil najti kakršnokoli zaposlitev (npr. da bi se prijavljal na razpise oziroma poslal kakšno prošnjo za zaposlitev), pa je bil v tem prizadevanju neuspešen zaradi neurejenega statusa v Sloveniji.

9. Ko je sodišče prve stopnje skušalo osmisliti tožnikovo pasivnost pri iskanju zaposlitve v spornem obdobju v Sloveniji, je ugotavljalo tudi, da so rezultati dokaznega postopka pokazali, da je bil tožnik v obdobju od 1985 do 1999 (veliko) odsoten iz Slovenije. To je ugotovilo kot življenjsko logični razlog, zakaj tožnik v Sloveniji ni bil bolj aktiven v prizadevanju za ureditev pravic in torej njegov status ni bil pravno relevantna posledica izbrisa iz registra. V zvezi s tem pritožba zmotno meni, da ugotovitve v tem oziru nasprotujejo ugotovitvi iz upravne odločbe št. 2141-31/2005/86 z dne 24. 1. 20112 (priloga A2), na katero je pravdno sodišče, kot odraz načela prirejenosti postopkov in vezanosti na predhodno rešeno predhodno vprašanje na matičnem področju (13. člen ZPP), vezano, oziroma da obstoj navedene odločbe preprečuje pravdnemu sodišču, da ugotavlja izpostavljena dejstva. S tem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Navedene ugotovitve namreč niso v ničemer v nasprotju z omenjeno odločbo, katere izrek se glasi3, da „se šteje, da je tožnik imel v RS dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 24. 1. 2011 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu K. ulica 12, L.“. Ta odločba je bila izdana v upravnem postopku z izključnim namenom, da bo tožnik na njeni podlagi lahko urejal nadaljnje pravice v zvezi z obravnavanim toženkinim protipravnim ravnanjem. Fikcija (ki jo z namenom poprave krivic za nazaj ustvarja navedena odločba), skladno s katero se se šteje, da je imel tožnik uradno prijavljeno prebivališče v RS, ni ovira in ne nasprotuje izpostavljenim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik veliko časa dejansko preživel tudi izven Slovenije. Poleg tega navedena neovrgljiva domneva (praesumptio iuris et de iure) niti ni neposredno povezana z zgoraj navedenimi ključnimi razlogi za odločitev o premoženjski škodi v obliki izgubljenega dohodka, torej nedokazano vzročno zvezo v posledici nedokazanega iskanja zaposlitve.

10. V pritožbi izpostavljene tožnikove aktivnosti (vloga za priznanje državljanstva 1996 in prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2005) ne spreminjajo ocene pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni bilo prepričljivo dokazano, da tožnik ne bi mogel dobiti zaposlitve in zato ustvarjati prihodkov iz dela prav zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da tožnik ni vložil dovolj truda v zmanjšanje posledic tožničinega protipravnega ravnanja, kot relevantnih okoliščin pri presoji utemeljenosti zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz obravnavanega naslova. Kolikor uresničitev izpostavljenih aktivnosti za ureditev tožnikovega statusa posledično pomeni, da bi se mu s tem odprl tudi trg dela v Sloveniji, pa velja izpostaviti časovno komponento teh aktivnosti (štiri in trinajst let po izbrisu), dejstvo, da je bilo od tožnika, kot je v več letih zaznal, da je v navedenih pravnih poteh ni uspešen, pričakovati angažma tudi z drugimi sredstvi, in dejstvo, da ko si je s pridobitvijo stalnega prebivališča uredil status tudi v spremenjeni situaciji ni vstopil na trg dela. Zato na podlagi izpostavljenih okoliščin ni mogoče sprejeti drugačne presoje.

11. Sprejete pravilne presoje sodišča prve stopnje ne bi mogle spremeniti niti opustitve dolžnosti uradne osebe (ki niti niso izkazane), že zato, ker te tožnika ne morejo odvezati skrbnosti, truda in aktivnega reševanja pri urejanju osebnega statusa (sploh ob ugotovitvi tožnikove pretežne pasivnosti). Ker gre za nedovoljene pritožbene novote, podrobnejši odgovor na ugovore v tej smeri niti ni potreben.

Glede zahtevka za povrnitev nematerialne škode

12. Pritožbeno sodišče sprejema tudi presojo sodišča prve stopnje, da v upravnem postopku odmerjena odškodnina pokriva vso ugotovljeno škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici duševnih bolečin zaradi nemožnosti uveljavljati volilno pravico na lokalnih volitvah (četudi že od leta 1992 in ne 1999 dalje) in zaradi samega golega dejstva nelagodnega stanja, negotovosti in skrbi, ki jih je tožniku prinesel neurejen status v RS. Skupek ugotovljenih okoliščin glede časa izbrisa in izkazane intenzitete duševnih bolečin po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo potrjuje sklep o ustreznosti in zadostnosti upravno določene odškodnine v višini 11.300,00 EUR. Tožnik ne izpodbija presoje sodišča, da določenih uveljavljanih okoliščin za duševne bolečine tožnik ni izkazal (v trditveni podlagi zatrjevanih bolečin zaradi ločenosti od družine, nesposobnosti ustvariti lastno družino, neurejenega zdravstvenega zavarovanja, telesnih in duševnih zdravstvenih težav, strahu za deportacijo, nemožnosti zaposlitve).

13. Zmotno in brez podlage je pritožbeno stališče, da poseg v volilno pravico terja odmero „posebne“ odškodnine, češ da gre za samostojno obliko posega v pravico do sodelovanja v javnih zadevah iz 44. člena URS. Sodišče prve stopnje je tudi to okoliščino pravilno upoštevalo pri odmeri enotne odškodnine.4

14. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pri (sodnem) določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa ni odločilen le čas5, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa (v konkretnem primeru je bila v obdobju prvih nekaj let, ko je bil iz razlogov, ki se ne tičejo izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, veliko odsoten iz Slovenije v ZDA6 intenziteta duševnih bolečin nedvomno manjša), ampak tudi posebna, izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jo izkazujejo druge okoliščine (npr. ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). Posebne intenzivnosti duševnih bolečin oz. posebnih okoliščin v zvezi s tem tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje tožnikovega zaslišanja, ki jo tožnik v pritožbi izpodbija zgolj pavšalno. Sodišče mora pri odmeri odškodnine skladno s 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, kot tudi primerljive primere (načelo individualizacije in objektivizacije), da se zagotovi enotna in predvidljiva sodna praksa, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno storilo.

15. Nezakonit izbris tožnika je trajal res izjemno dolgo, skoraj 19 let (26. 2. 1992 do 24. 1. 2011). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je sicer tožnik po lastni volji že od l. 1984 živel v ZDA, v ..., in vse do l. 1999 ni imel zaradi izbrisa prav nikakršnih duševnih nelagodnosti. Ohranjal je kvalitetne stike s starši, ki so živeli v L. V času trenutka izbrisa je bil star 36 let in samski. Ni dokazal, da si družine ni mogel ustvariti zaradi izbrisa, niti da so bile njegove zdravstvene težave (discus herina) kakorkoli povezane s tem. Posebnega strahu in skrbi oz. psihičnih težav prav tako ni prepričljivo dokazal. Dokazal pa je občutek negotovosti, nelagodje in vznemirjenje zaradi neurejenega statusa.

16. Glede na te okoliščine prisojena odškodnina ne odstopa neutemeljeno od tistih, prisojenih v podobnih zadevah. V pritožbi posebej izpostavljeni odločbi VS RS, v katerih je bila sicer res prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa, nista primerljivi.7 V zadevi II Ips 130/2016, v kateri neurejeni status ni trajal pomembno krajše obdobje (16 let in 9 mesecev), je tožnik utrpel nesorazmerno hujše bolečine zaradi večje negotovosti, saj je zaradi izbrisa moral zapuščati Slovenijo oziroma je v Sloveniji lahko opravljal delo le na podlagi viz, bil je pridržan s strani policije, uničili so mu dokumente, po vrniti z družino ni mogel več v svoje prejšnje stanovanje, v Srbiji je sam plačeval stroške zdravljenja; tudi v zadevi II Ips 170/2016 oškodovanec ni imel neurejenega statusa izrazito krajše obdobje (15 let in 7 mesecev), je pa opravljal delo nelegalno, izkazal je tudi strah pred izgonom in težavami z vrnitvijo, če bi državno zapustil, kar ga je prisililo, da se je večji del zadrževal doma. Podobnih okoliščin, ki nedvomno pomenijo hujšo psihično obremenitev, tožnik ni izkazal. Sklepno

17. Ker torej niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP) niso podani je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

18. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženka, ki je v pritožbenem postopku uspela v celoti, pa je upravičena do njihovega povračila (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki pritožbene stroške odmerilo na podlagi pritožbi priloženega stroškovnika, in sicer ji je kot potrebne stroške priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 1375 točk (tarif. št. 21 Odvetniške tarife, OT) oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 825,00 EUR in 2% administrativnih stroškov, t. j. 16,50 EUR, kar znaša skupaj 841,50 EUR. Navedene stroške je tožnik dolžan toženki plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

1 Prim. npr. odločbe II Ips 170/2016, II Ips 274/2016, idr. 2 Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na upravno odločbo št. 214-021-1694/2011 z dne 3. 2. 2011, ki je v spisu ni (v spisu se z navedeno opravilno številko in datumom nahaja zgolj obvestilo upravne enote o izdanem dovoljenju za stalno prebivališče). Glede na vsebino upravne odločbe, na katero se sklicuje tožnik, je zaključiti, da meri na zgoraj citirano odločbo. 3 Na razloge za sprejeto odločitev (ki iz obrazložitve sporne odločbe niso niti razvidni) pa pravdno sodišče ni vezano. 4 Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 173/2015. 5 Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 130/2016. 6 Tožnik ni niti zatrjeval, da bi imel težave z vračanjem v Slovenijo. 7 Zadeva II Ips 225/2016 ne obravnava tematike iz registra prebivalstva izbrisanih posameznikov, da bi jo bilo mogoče primerjati.