Jedro

Če je banka kot prevzemnik naročila začela z izpolnjevanjem naročila za plačilo blaga v tujino, pa naročila ni mogla izpeljati do konca, ker ni bila pooblaščena banka za plačilni promet s tujino, ne odgovarja za delo druge pooblaščene banke, ki je dejansko izvršila plačilo v tujino.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. Ig 3025/91 z dne 3.6.1991 razveljavilo v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 72.591,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1991 do plačila in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 2.740,00 SIT, ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 19.000,00 SIT, v 8 dneh. V obrazložitvi je navedlo, da je tožeča stranka predložila toženi stranki dva naloga za izvršitev plačila v tujino in dne 12.4.1991 plačala ustrezno (tedaj) dinarsko protivrednost. Tožena stranka je naloga režimsko pregledala in zanju najavila devizno pozicijo pri L. banki d.d., plačilo po navedenih nalogih pa je bilo izvršeno šele 26.4.1991 in 3.5.1991. Ker je plačilni promet s tujino potekal preko L. banke d.d., tožena stranka ni imela vpliva na dejansko izvršitev nakazila v tujino, roka pa tudi ni določal noben predpis.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala njeno spremembo in torej ugoditev zahtevku. V pritožbi zatrjuje, da je bil med strankama dogovorjen in tudi običajen štiridnevni rok za izvršitev nakazila, da je tožena stranka zahtevala nakazilo sredstev že ob predložitvi naloga za nakazilo v tujino in je komitentov denar obračala do dneva izvršitve nakazila. Posel je bil odplačen, saj je tožena stranka prejela provizijo in v kolikor je ocenila, da ga ni v stanju izvršiti, bi morala prenehati z opravljanjem te dejavnosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Res so bila navodila tega sodišča v zadnji odločbi takšna, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, kakšen je bil pri toženi stranki običajni rok pri izvrševanju nakazil v tujino, vendar je tožeča stranka v zvezi s tem spregledala, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v nakazani smeri raziskovalo, pri čemer je predvsem na podlagi fotokopije knjige nakazil ugotovilo, da običajnega roka v spornem obdobju ni bilo in da so se plačila realizirala zelo različno, čeprav so bila najavljena isti dan. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja mnenje, ki ga tožeča stranka pripisuje sodišču prve stopnje, češ da naj bi različni roki za izvrševanje nakazil v tujino bili posledica težav tožene stranke, zaradi katerih naj bi ta v tujino nakazovala, kadar naj bi to zmogla, pač pa je sodišče prve stopnje v sprejemljivi meri obrazložilo, da tožena stranka ni imela vpliva na to, kdaj bo nakazilo v tujino dejansko izvršeno, ker plačilni promet s tujino ni potekal preko nje, ampak preko L. banke d.d. To je zaključilo tako na podlagi dopisa L. banke d.d. z dne 23.1.1991 - Obvestilo o sprejemu nalogov v tujino - kot tudi na podlagi izpovedbe priče V.M., ki je povedal, da je po razpadu enotnega deviznega trga dne 20.12.1990 plačilo v tujino opravljala L. banka, Združena banka L. (svojo vednost o tej okoliščini priznava tudi tožeča stranka na 4. str. svoje pritožbe). Pri spornem poslu je šlo za mandatno razmerje med strankama po določilih 749.čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje in je tožena stranka posel opravljala odplačno (kar poudarja tožeča stranka), pri čemer je šlo za izvršitev plačila v tujino, vendar pa tožena stranka glede na dane razmere naročila tožeče stranke ni mogla izvršiti v celoti sama, kot to določa 1. odst. 753.čl. ZOR (ki prevzemniku naročila nalaga, da mora naročilo izvršiti osebno); v postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka prevzela od tožeče stranke oba naloga za izvršitev plačila v tujino in nakazilo (tedaj) dinarske protivrednosti zneskov, ter je oba naloga dne 15.4.1991 pregledala in ju obdelala, in je dan kasneje za oba naloga pri L. banki d.d. najavila devizno pozicijo. In ker tožena stranka ni bila hkrati banka, ki bi bila pooblaščena za plačilni promet s tujino (5.,40.,46.a čl. Zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. SFRJ št. 66/85 s sprem.), ampak je takšno pooblastilo imela druga banka, je podana situacija po 2. odst. 753.čl. ZOR, po katerem sme prevzemnik naročila le-tega zaupati drugemu, če so ga k temu prisilile okoliščine; kot takšne je v obravnavanem primeru mogoče upoštevati dejstvo, da tožena stranka ni imela pooblastila za opravljanje plačilnega prometa s tujino (priča V.M. je to poimenoval kot "veliko pooblastilo", ki ga je imela L. banka d.d., medtem kot je sprejem naloga za nakazilo, prejem dinarske protivrednosti in najavo plačila L. d.d. poimenoval "malo pooblastilo"). V takšnem primeru, kot je obravnavani, pa je prevzemnik naročila po določilu 3. odst. 753.čl. ZOR odgovoren samo za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dal. In ker tožeča stranka v tej smeri niti ni postavila nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi bila razvidna odgovornost tožene stranke za izbiro namestnika oz. za dana mu navodila, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo, saj je tožena stranka storila vse, kar je bilo v njeni sferi delovanja, da bi se nakazilo tožeče stranke v tujino pravilno in pravočasno izvršilo. Utemeljen pa tudi ni pritožbeni očitek v smeri, češ da naj bi bil protispisni zaključek sodišča, da tožena stranka kljub lastni devizni poziciji tožeče stranke ni imela možnosti poravnati tožničinega dolga v tujino; po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje takšen zaključek napravilo na podlagi izpovedbe priče V.M., vendar je tudi iz Odloka o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Slovniji, v pogojih oteženega plačevanja v tujino razvidno, da lastna devizna pozicija stranki ni omogočala sama po sebi prioritete pri plačevanju v tujino, ampak je v bistvu pomenila neke vrste pogoj za to, da se je plačilo v tujino sploh izvršilo (2., 3., 8.čl.).

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 368.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.