Jedro

Pravdni stranki sta plačilo za delo v tujini uredili v 18. členu pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da se tožniku v času napotitve izplačuje plača v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, v eurih, razen, če je v državi napotitve glede na veljavne zakone in relevantne kolektivne pogodbe določena višja minimalna plača. V tem primeru tožniku pripada plača v minimalni višini, kot velja v državi napotitve. Tožnik se je v zvezi s prikrajšanjem pri plači (tudi iz naslova nadurnega dela) v spornem obdobju, ko je delal v tujini, skliceval na določbe kolektivne pogodbe, ki ureja minimalno plačo v gradbeništvu v tujini, po kateri je znašala bruto urna postavka za delo v tej državi v spornem letu 13,70 EUR oziroma 13,95 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo obračunavala ob upoštevanju minimalne bruto urne postavke v višini 8,00 EUR, kot je bila določena pogodbi o zaposlitvi. Navedena kolektivna pogodba v tej zadevi ne predstavlja pravne podlage za določitev minimalne bruto urne postavke oziroma minimalne plače za tožnikovo delo v tujini, saj se ta nanaša na gradbena dela, dejavnost tožene stranke pa predstavlja montaža industrijskih strojev in naprav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 154,00 EUR iz naslova prehrane med delom v obliki dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2014 dalje do plačila, pod izvršbo, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca, zavrnilo pa je zahtevek v presežku za znesek 22,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 179,20 EUR, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2015 dalje do plačila in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust pred 12. 1. 2015 (II. točka izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto in plačilo neto zneskov iz naslova premalo izplačanih plač in povračil stroškov za mesece od februarja 2013 do februarja 2014 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (III. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se ustavi postopek zaradi umika dela tožbe z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun neizplačila dela kilometrine za službeno potovanje plačati neto znesek 1.537,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2015 dalje do plačila in s podrednim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun neizplačanega odmora med delovnim časom obračunati bruto znesek 1.010,00 EUR, odvesti vse davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2014 dalje do plačila (I. in II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.642,97 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, tj. III. točko izreka sodbe ter s tem v zvezi zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po izvedenskem mnenju sodnega izvedenca finančne stroke A.A. najbolj primeren izračun predstavlja tretja varianta. Ta je sestavljena iz bruto urne postavke v višini 8,00 EUR za leti 2013 in 2014, kot velja za Slovenijo in iz bruto urne postavke, veljavne v Nemčiji v višini 13,70 EUR za leto 2013 in 13,95 EUR za leto 2014 in na Švedskem v višini 15,32 EUR za leto 2013 in 15,60 EUR za leto 2014. Nadura je v Nemčiji v letu 2013 znašala 17,13 EUR in v letu 2014 17,44 EUR. Navaja, da bi morala tožena stranka po "varianti tri" izvedeniškega mnenja tožniku skupno plačati 2.520,73 EUR za opravljeno nadurno delo v tujini. Izvedenec finančne stroke A.A. je v izvedeniškem mnenju in dopolnitvah natančno pojasnil, zakaj je "varianta tri" najbolj primerna za izračun tožnikove plače. Pri izračunu se je sodni izvedenec oprl na kolektivno pogodbo, ki je v spornem obdobju urejala minimalne plače v gradbeništvu v Nemčiji. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca A.A., ki je strokovnjak na svojem področju in ima pri izdelavi izvedeniških mnenj veliko izkušenj ter znanja. Opozarja, da je sodišče, v kolikor je že od začetka vedelo, da za toženo stranko v Nemčiji ne velja nobena kolektivna pogodba, po nepotrebnem dopustilo dokaz z izvedencem finančne stroke in s tem ustvarjalo visoke stroške postopka. Ker sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, je zmotno uporabilo tuje materialno pravo, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Opozarja na vsebino sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo dne 10. 5. 2017, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dolžna sodišču v roku 15 dni predložiti dokumentacijo, iz katere bo razvidna višina urne postavke monterja v državah, v katerih je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo, sicer bo sodišče dejstvo, ki ga je tožnik želel s to dokumentacijo dokazati, štelo za dokazano. Tožena stranka zahtevanih listin ni predložila, sodišče pa je v izpodbijani sodbi štelo, da dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, niso dokazana. Sodba se v tem delu ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče zatrjevanih dejstev tožnika ni štelo za dokazane, je s tem bistveno kršilo določbo 227. člena ZPP o edicijski dolžnosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti tožene stranke v zvezi s pozivom na predložitev listinske dokumentacije v sklepu z dne 10. 5. 2017. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 227. člena ZPP. Oba očitka sta neutemeljena. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2017 toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni predloži dokumentacijo, iz katere bo razvidna višina urne postavke monterja v državah, v katerih je tožnik v spornem obdobju opravljal delo (v Nemčiji in na Švedskem), na kar se je tožena stranka odzvala s sedmo pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2017, v kateri je obširno pojasnila, da zahtevane dokumentacije ne more predložiti, ker ta ne obstaja. Dejstvo, da za sporno obdobje v Nemčiji in na Švedskem ne obstaja splošen nacionalni podatek za minimalno plačo niti za minimalno bruto urno postavko, izhaja tudi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo A.A. Le v primeru, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker tožena stranka zahtevane listinske dokumentacije ni predložila iz objektivnih razlogov, saj z njo ni razpolagala, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 227. člena ZPZ s tem, ko ni štelo za dokazano dejstvo, ki ga je tožnik želel s to listino dokazati (tj. višine minimalne bruto urne postavke v Nemčiji in na Švedskem). Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi upoštevanja napačne bruto urne postavke za delo v tujini in iz naslova plačila nadurnega dela, med katerimi ni nasprotij. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka za plačilo razlike v plači in nadur, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju za delo v tujini pravilno obračunala in izplačala plačo za redno delo in opravljene nadure. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 1. 2013 in 1. 8. 2013 na delovnem mestu "monter - električar" in da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2014. Tožnik je delo za toženo stranko opravljal v tujini, in sicer predvsem v Nemčiji in na Švedskem.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami), ki se nanašajo na položaj delavcev, začasno napotenih na delo v tujino ter določila sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ki urejajo napotitev tožnika v tujino. Pri tem je pomembna zlasti določba 212. člena ZDR, ki določa, katere določbe poleg obveznih sestavin mora še vsebovati pogodba o zaposlitvi (za opravljanje dela v tujini) in določba 209. člena ZDR-1, ki dodatno določa še obveznost določila o načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje. Pravdni stranki sta plačilo za delo v tujini uredili v 18. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2013 in z dne 1. 8. 2013, iz katerega izhaja, da se tožniku v času napotitve izplačuje plača v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, v eurih, razen, če je v državi napotitve glede na veljavne zakone in relevantne kolektivne pogodbe določena višja minimalna plača. V tem primeru tožniku pripada plača v minimalni višini, kot velja v državi napotitve.

10. Tožnik se je v zvezi s prikrajšanjem pri plači (tudi iz naslova nadurnega dela) v spornem obdobju od februarja 2013 do februarja 2014, ko je delal v tujini, tj. Nemčiji in na Švedskem, skliceval na določbe kolektivne pogodbe, ki ureja minimalno plačo v gradbeništvu v Nemčiji, po kateri je znašala bruto urna postavka za delo v Nemčiji v letu 2013 13,70 EUR, v letu 2014 pa 13,95 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo obračunavala ob upoštevanju minimalne bruto urne postavke v višini 8,00 EUR, kot je bila določena v prvem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2013. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena kolektivna pogodba v tej zadevi ne predstavlja pravne podlage za določitev minimalne bruto urne postavke oziroma minimalne plače za tožnikovo delo v tujini, saj se ta nanaša na gradbena dela, dejavnost tožene stranke pa predstavlja montaža industrijskih strojev in naprav. Tudi iz opisa dela iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi je razvidno, da je tožnik pri toženi stranki opravljal zlasti mehansko delo na področju razstavljanja in vnovičnega sestavljanja strojev, splošno tehnično delo in ne del v gradbeništvu. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik skladno s citiranimi določbami pogodbe o zaposlitvi za čas opravljanja dela v tujini primarno upravičen do plačila za delo v minimalni višini, kot velja v državi napotitve. Ob ugotovitvi, da citirana kolektivna pogodba, ki velja v Nemčiji, ni uporabljiva v obravnavani zadevi in da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila v Nemčiji in na Švedskem v spornem obdobju predpisana minimalna plača oziroma minimalna urna postavka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik v času opravljanja dela v tujini upravičen do obračuna in plačila plače v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi.

11. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo "variante 3" izračuna tožnikovega prikrajšanja pri plači za delo v tujini (v Nemčiji in na Švedskem) v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za ekonomijo A.A., saj je ta temeljil na bruto urni postavki, določeni z zgoraj citirano kolektivno pogodbo, ki v obravnavani zadevi ne predstavlja podlage za izračun tožnikovega plačila za opravljeno delo v tujini. Utemeljeno je kot pravilnega upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je temeljil na plači, določeni v pogodbi o zaposlitvi, tj. ob upoštevanju, da je bila med strankama dogovorjena minimalna bruto urna postavka v višini 8,00 EUR. Ker sodni izvedenec za sporno obdobje ni ugotovil prikrajšanja pri plači niti pri plačilu za opravljeno nadurno delo, je sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa je pojasnilo, kateri izračun izvedenca je upoštevalo in zakaj. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje strinja, izvedensko mnenje sodnega izvedenca pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno in skladno s pravili znanosti in stroke, razen v delu, v katerem je izvedenec uporabil napačno pravno podlago za izračun tožnikovega prikrajšanja pri plačilu za delo v tujini.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o povzročitvi visokih stroškov v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Po mnenju pritožbe ta dokaz glede na stališče sodišča prve stopnje, da v Nemčiji veljavna kolektivna pogodba za obravnavani primer ne velja, ni bil potreben. Izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke je za ugotavljanje prikrajšanja pri plačilu za delo v tujini predlagal tožnik. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ugotavljanje morebitnega prikrajšanja pri plači v spornem obdobju, ko je tožnik delal v tujini (v Nemčiji in na Švedskem) nedvomno zahteva strokovno - finančno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je utemeljeno dopustilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje, pa je sodišče prve stopnje od sodnega izvedenca pravilno pridobilo tudi dve dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec odgovoril na pripombe in svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil. Glede na navedeno je sklicevanje tožnika v pritožbi, da je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem nepotrebna, neutemeljeno.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353., 365/2 člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).