Jedro

V presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, je vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu T. N. na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero „sklep v celoti izpodbija, predlaga odpravo pripora oziroma nadomestitev z milejšim ukrepom“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi navaja, da odreditev tako strogega ukrepa, kot je pripor, ni utemeljena, zaradi česar je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da hišni pripor ne pride v poštev, vložnika ne prepriča. Zaupanje, ki je potrebno za odreditev hišnega pripora, ni tako veliko, da bi obdolženec ob izvajanju nadzora s strani sodišča sploh pomišljal, da bi takšno zaupanje zlorabil. Nadzor obdolženca bi bil povsem preprost, saj prebiva v neposredni bližini policijske postaje, izpodbijani pravnomočni sklep pa ne vsebuje ustrezne obrazložitve, saj dejstva, ki opravičujejo izrek milejšega ukrepa, niso bila preizkušena.

6. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče odločalo o vprašanju možnosti nadomestitve pripora s katerim od milejših ukrepov. Na podlagi izpiska iz kazenske evidence za obdolženca je sodišče zaključilo, da obdolženca tudi večje število pogojnih obsodb in obsodb na kazen zapora za kazniva dejanja zoper premoženje ni odvrnilo od izvrševanja kaznivih dejanj, zato pri njem ni moglo ugotoviti potrebnega zaupanja za izrek milejšega ukrepa. Glede na obdolženčeva pretekla ravnanja ni mogoče pričakovati, da bi upošteval pravila, ki bi mu bila naložena z izvajanjem hišnega pripora. Vrhovno sodišče takšno stališče sprejema kot logično in tudi življenjsko utemeljeno, na podlagi razlogov sodišča pa tudi ni mogoče pritrditi vložnikovemu zatrjevanju, da sodišče o možnosti izreka milejšega ukrepa ni podalo nobenih razlogov. Prav tako je Vrhovno sodišče v številnih odločbah obrazložilo, da je v presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov. Z navedbami o preprostosti nadzorovanja obdolženca med izvajanjem hišnega pripora zaradi neposredne bližine policijske postaje in o odsotnosti obdolženčevih misli o kršenju pravil hišnega pripora vložnik podaja lastno videnje obravnavane zadeve in s tem uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.