Jedro

Pristojni organ za BPP je glede vprašanja ustavnosti (pod)zakonske ureditve sam sprejel vsebinski zaključek (da se v pravico do svobodne izbire prebivališča z izpodbijano odločbo ne posega) ter na tej podlagi ocenil zadevo kot očitno nerazumno. S tem se je postavil v vlogo sodišča, kar pa ni njegova naloga. Njegova naloga je, da oceni razumnost zadeve po kriterijih iz ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba št. Bpp 498/2011-2 z dne 3. 11. 2011 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni organ za BPP prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper odločbo Stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica – javni sklad št. 3523-5/2011-136-980 z dne 19. 7. 2011 v zvezi z odločbo Župana Mestne občine Nova Gorica št. 3523-5/2011 z dne 26. 9. 2011 ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ za BPP sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter navaja, da je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP upošteval tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero tožeča stranka vlaga prošnjo za BPP, ter na podlagi razpoložljivih podatkov ocenil, ali je izpolnjen objektivni pogoj iz 1. točke 24. člena ZBPP, to je kriterij razumnosti zadeve. Pri tem na podlagi vsebine drugostopne odločbe (Župana Mestne občine Nova Gorica) ter pravne podlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev (Stanovanjski zakon in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in da izdani odločbi temeljita na pravilni pravni podlagi. Po Pravilniku je namreč eden od pogojev za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, da mora imeti prosilec stalno prebivališče v občini ali na območju delovanja javnega stanovanjskega sklada. V obravnavanem primeru tožnica po zbranih podatkih tega pogoja ne izpolnjuje, zato je bila njena prijava na razpis utemeljeno zavržena in pritožba na drugo stopnjo kot neutemeljena zavrnjena. V svobodno izbiro prebivališča pa se z odločbo, ki upošteva merila iz razpisa, tudi ne posega in torej niso bile kršene pravice, ki jih zagotavlja Ustava. Zato tožnica po mnenju pristojnega organa za BPP verjetnega izgleda, da bi s tožbo v upravnem sporu uspela, ne izkazuje. To pa pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP in je bilo posledično potrebno njeno vlogo kot neutemeljeno zavrniti.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu. V tožbi navaja, da si finančno ne zmore zagotoviti pravne pomoči in da je zato dala vlogo za BPP ter pri tem sledila pravnemu pouku v drugostopni odločbi, ki jo je napotila na vložitev tožbe v upravnem sporu. Pri tem poudari, da je iz vloge za BPP razvidna vsebina spora in tudi, katera odločba je predmet spora. Kolikor je navedla napačno odločbo, je to storila zato, ker je sledila pravnemu pouku in ker nima ustrezne pravne pomoči. Izrecno pa prereka tiste navedbe v izpodbijani odločbi, po katerih naj bi ji z izpodbijano odločbo ne bilo poseženo v ustavne pravice. V tej zvezi trdi in vztraja, da je z izpodbijano odločitvijo prišlo do kršitve njenih ustavnih pravic, konkretno pravice do (svobodne izbire) prebivališča. Zaradi zdravstvenih težav se želi preseliti in najeti stanovanje v občini Nova Gorica. Za najem po tržnih cenah nima finančnih možnosti. Obenem pa nima možnosti, da se v občini stalno prijavi, saj mora najprej nekje bivati. Zato pogoja stalnega prebivališča ne more izpolniti, s tem pa ne more najeti stanovanja za neprofitno najemnino in si na ta način zagotoviti primernega življenja. V drugi občini, izven stalnega bivališča ima možnost samo začasne namestitve, s tem pa ji ni dana možnost, da si tam uredi tudi stalno bivališče. Zgolj formalni razlogi, kakršne v tej zvezi vsebuje izpodbijana odločba organa za BPP, po mnenju tožnice ne zadoščajo. O zakonitosti akta (Stanovanjskega sklada) bi moralo v skladu s 157. členom Ustave presoditi sodišče v upravnem sporu. Zato je vložena tožba utemeljena in zato je izpodbijano odločitev organa za BPP treba ustrezno spremeniti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporen pogoj razumnosti zadeve iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP. Gre za objektivni pogoj za dodelitev BPP, po katerem se BPP dodeli, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, je določeno v tretjem odstavku istega člena. Da je zadeva očitno nerazumna, se šteje takrat, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. V konkretnem primeru za takšno, očitno nerazumno zadevo, po presoji sodišča ne gre, oziroma iz izpodbijane odločbe vsaj zaenkrat ne sledijo razlogi za takšen zaključek. Kolikor gre za vprašanje zakonitosti izpodbijane odločbe Mestne občine Nova Gorica ima organ za BPP sicer prav, da je le-ta nedvomno podana in da bi bilo zato z ozirom na dovolj jasno zakonsko in podzakonsko ureditev zadevo mogoče opredeliti kot očitno nerazumno. Vendar pa tožnica ne uveljavlja zgolj nezakonitosti, temveč tudi, če ne predvsem, neustavnost zakonske oziroma podzakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Takšen ugovor za upravni organ načeloma ni relevanten, je pa nedvomno pomemben za sodišče, ko odloča o tožbi in ki v primeru, če oceni podzakonsko ureditev za nezakonito ali neustavno, lahko odloči neposredno na podlagi zakona oziroma v primeru neustavnosti zakona zahteva oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Gre torej za tožbeni razlog, o katerem se mora sodišče vsebinsko izreči, s tem pa za vprašanje, ki ne sodi v polje odločanja organa za BPP, oziroma sodi v polje njegove presoje le toliko, kolikor ocenjuje njegovo „razumnost“. V konkretnem primeru pristojni organ tega ni storil, temveč je glede vprašanja ustavnosti (pod) zakonske ureditve sam sprejel vsebinski zaključek (da se v pravico do svobodne izbire prebivališča z izpodbijano odločbo ne posega) ter na tej podlagi ocenil zadevo kot očitno nerazumno. S tem se je postavil v vlogo sodišča, kar pa ni njegova naloga. Njegova naloga je, da oceni razumnost zadeve po kriterijih iz ZBPP. Tega pa v konkretnem primeru očitno ni storil, zato je odločitev v pravnem pogledu nepravilna, v dejanskem pa pomanjkljiva in jo je kot takšno potrebno odpraviti ter vrniti organu za BPP v ponovni postopek.

8. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).