Jedro

ZFPPIPP nima določb o tem, kdo nosi stroške pritožbenega postopka, ki nastanejo dolžniku. Zato se glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka smiselno uporabljajo določbe ZPP V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem procesu ki se smiselno uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, je postulat, da dolžnik obseg stroškov, ki jih uveljavlja od upnika, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njegovih lastnih interesov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 9. 2014 ugotovilo, da je B. d.d. umaknila pritožbo, ki jo je vložila zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Z uvodoma navedenim sklepom pa je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka s pritožbo. Zavzelo je stališče, da sodišče tudi v primeru umika pritožbe, pri odločanju o tem, katere stroške naj pritožnik povrne insolventnemu dolžniku, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 158. člena ZPP, oba v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je ocenilo, da stroški odgovora na pritožbo dolžnika niso bili potrebni, je odločilo, da jih je dolžan nositi dolžnik sam.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz „vseh“ pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku naloži v plačilo dolžnikove stroške odgovora na pritožbo upnika v znesku 14.499,70 EUR ter stroške te pritožbe v priglašeni višini, vse v roku 15 dni od prejema drugostopenjske odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z ničemer ni podprto prepričanje pritožnika, da zakon v primeru, ki je urejen v 158. členu ZPP, ne odkazuje na uporabo določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Zmotna je njegova ponujena razlaga določbe 155. člena ZPP, s katero poskuša uveljaviti svoje stališče, da sodišče mora upoštevati nagrado po tarifi v skladu z določbo drugega odstavka 155. ZPP, ne bi pa se smelo v primeru umika pritožbe spuščati v presojo potrebnosti pritožbenih stroškov nasprotne stranke.

5. Sodišče odloča o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov po pravilih, ki jih določa zakon. ZFPPIPP v 129. členu določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Navedeno določilo se nanaša tudi na pritožbene stroške. ZFPPIPP nima določb o tem, kdo nosi stroške pritožbenega postopka, ki nastanejo dolžniku. Zato se glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka smiselno uporabljajo določbe ZPP o stroških pravdnega postopka (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). V primeru umika pritožbe mora tisti, ki umakne pritožbo (upnik), nasprotni stranki (dolžniku) povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva (drugi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6. Eno izmed temeljnih pravil ZPP pri odmeri stroškov je pravilo, da mora sodišče pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo nasprotni stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V skladu z načelom vesti in poštenja v civilnem procesu (prvi odstavek 11. člena ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v obravnavanem postopku poenostavljene prisilne poravnave, je postulat, da dolžnik obseg stroškov, ki jih uveljavlja od upnika, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njegovih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela s svojim zahtevkom.(1)

7. Sodišče prve stopnje je v okviru zgoraj navedenih izhodišč pravilno ocenilo navedbe dolžnika v odgovoru na pritožbo kot nepotrebne, višje sodišče pa še dodaja, da niti obseg niti teža navedb ne ustrezajo višini nagrade, ki jo je predvidevala v času vložitve odgovora na tožbo veljavna tarifa. Pravilna je odločitev, da upnik ni dolžan povrniti dolžniku stroškov za sestavo odgovora na pritožbo v višini 14.499,70 EUR (dolžnik bi mu v postopku poenostavljene prisilne poravnave tudi sicer moral dati vsa pojasnila v zvezi s predlaganim začetkom postopka, ker bo ta v primeru uspešno izvedenega postopka imela vpliv na terjatve upnikov). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mu upnik ni dolžan povrniti pritožbenih stroškov, pač pa jih je dolžan sam trpeti (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

(1) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k členu 155, N Betetto