Jedro

Sodišče ni kršilo domneve nedolžnosti po 3. členu ZKP in 27. členom URS z navajanjem kazenskih postopkov, ki tečejo proti osumljencu. Ni namreč trdilo, da je osumljenec storil kazniva dejanja, zaradi katerih je v postopku, ampak da obstaja utemeljen sum, da jih je storil, s čimer je utemeljilo oceno njegovih osebnih lastnosti, njegov odnos do družbenih norm in verjetnost, da bo kazniva dejanja ponavljal, vse pa na ravni utemeljenega suma, ki se zahteva za odreditev pripora, ne pa na ravni gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega E.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega E.R., zoper katerega je bila uvedena preiskava zaradi poskusa kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi z 2. in 1. odstavkom 213. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklepa o odreditvi pripora so zagovorniki obdolženca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP". Zahteva navaja, da sklep nima razlogov o okoliščinah, zaradi katerih je pripor neogibno potreben za varnost ljudi oziroma nemoten postopka v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 10.12.1991, opr. št. U-I-98/91. Utemeljitev sklepa, da "obravnavano dejanje" ogroža življenje ljudi, je protislovna, saj že izvršeno dejanje ne more ogrožati drugih v prihodnosti. Odreditev pripora je v nasprotju s spisovnimi podatki, ker v njih ni nobenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi potrjevali ponovitveno nevarnost, sklicevanje na to, da je obdolženec še v dveh kazenskih postopkih, pa krši domnevo nedolžnosti. Ugotovitev sodišča, da je podana ponovitvena nevarnost, je zmotna tudi zato, ker ima obdolženec sredstva, pomaga staršem in se redno šola. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se o predlogu tožilstva za odreditev pripora ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo meni, da sta izpodbijana sklepa ponovitveno nevarnost ustrezno utemeljila in je zahteva zato neutemeljena.

Zahteva zagovornikov obdolženega E.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Po določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, katerih kršitev zahteva določno in izrecno uveljavlja, je podana bistvena kršitev postopka, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali si v precejšnji meri nasprotujejo. Po določbi 1. odstavka 403. člena ZKP se te določbe uporabljajo tudi glede pritožbe zoper sklep. Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora obsegati tudi obrazložitev utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, pripornega razloga, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in o drugih odločilnih dejstvih in okoliščinah.

Sklep dežurnega preiskovalnega sodnika je v drugem in tretjem odstavku na 2. strani utemeljil neogibnost pripora za varnost ljudi in premoženja, saj "obravnavano kaznivo dejanje poskusa ropa neposredno ogroža življenje oziroma telesno integriteto in tudi napada tuje premoženje". Obdolženi je obtožen zaradi nasilnega vedenja s povzročitvijo lahkih telesnih poškodb dvema osebama in končana je preiskava zaradi velike tatvine, kaznivo dejanje naj bi načrtoval, se združil s sostorilcem, za grožnjo je uporabil pištolo in bil pri uporabi sile brutalen. Na podlagi teh objektivnih in subjektivnih okoliščin je sodišče štelo, da je pripor sorazmeren ukrep in neogibno potreben za varnost ljudi. V tem smislu je treba razumeti navedbo v sklepu preiskovalnega sodnika, da "okoliščine osumljenčevega življenja in okoliščine kaznivega dejanja kažejo, da pripora ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom", zato ne gre za nesmiselno ali nerazumno utemeljitev.

Zmotno je stališče zahteve, da s kazenskim postopkom v teku ni dopustno utemeljiti ponovitvene nevarnosti, ker da je to v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Domneve nedolžnosti po 3. členu ZKP in 27. členom Ustave z navajanjem kazenskih postopkov, ki tečejo proti osumljencu, sodišče ni kršilo. Z omenjanjem teh postopkov ni trdilo, da je osumljenec storil kazniva dejanja, zaradi katerih je v postopku, ampak da obstaja utemeljen sum, da jih je storil, s čimer je utemeljilo oceno njegovih osebnih lastnosti, njegov odnos do družbenih norm in verjetnost, da bo kazniva dejanja ponavljal, vse pa na ravni utemeljenega suma, ki se zahteva za odreditev pripora, ne pa na ravni gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Izpodbijana sklepa se ne sklicujeta na nobene podatke in dokaze, ki jih v spisu ne bi bilo, zato očitane "protispisnosti" Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

V delu, kjer zahteva trdi, da ponovitvena nevarnost ni podana, ker ima obdolženec zadostna sredstva za preživljanje in urejeno življenje, uveljavlja zmotno ugotovitev tega pripornega razloga, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornikov obdolženega E.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.