Jedro

Obveznost izdajanja računov je določena v 81. členu ZDDV-1. Po navedeni določbi mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je izdan račun, med drugim za druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije. Davčni predpis glede izdajanja računov za opravljeno storitev je torej jasen in nedvoumen, tako da lahko zavezanci tudi predvidijo posledice svojega ravnanja. Pri tem tudi ne gre prezreti 5. točke prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, da gre za hujši davčni prekršek, če pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik ne zagotovi, da je izdan račun iz 81. člena ZDDV-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje ugotovil, da tožnik, pri katerem je bil 14. 5. 2011 opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) blagajniškega poslovanja, poslovnih knjig in dokumentacije o plačilu storitve prevoza ni izstavil računa, s čimer je kršil določbo 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) (točka I. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka II. izreka). Davčni organ je o ugotovitvah DIN izdal 14. 5. 2011 zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ obravnava v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na dan kontrole 14. 5. 2011 tožnik za opravljeno storitev prevoza s taksijem, s katero opravlja dejavnost, ob plačilu za prevoz ni izstavil računa. Pooblaščeni osebi sta tega dne ob 21.40 uri poklicali A. na uradno objavljeno telefonsko številko za prevoz na relaciji …. Prevoz je bil opravljen z vozilom Ford Fusion, registrska številka CE …. Ob plačilu za prevozno storitev v višini 3,10 EUR pooblaščenima uradnima osebama ni bil izstavljen račun. S tem je bil kršen 81. člen ZDDV-1, ki ga davčni organ citira. Pripombe tožnika, da so bili z njegove strani pogoji za izstavitev računa zagotovljeni in da je problem nastal na strani voznika, ki je na usposabljanju in je pozabil izpisati račun, kar se v bodoče ne bo več zgodilo, davčni organ zavrne. Sklicuje se na 3. člen, 36. člen in 85. člen ZDDV-1 ter 147. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju: Pravilnik) ter 127. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Voznik taksija je pooblaščenima osebama iztiskal račun iz taksimetra, ko je bil postopek DIN že v teku in po tistem, ko sta se pooblaščeni osebi izkazali s službeno izkaznico, medtem ko ga ob plačilu ni izstavil. Voznik pa je imel dovolj časa, da račun izstavi. Gre za kršitev 81. člena ZDDV-1, ki je sankcionirana v 5. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se na tretji odstavek 135. člena in 136. člena ZDavP-2. Pooblaščeni osebi davčnega organa sta naročili taksi prevoz z namenom, da se preveri izstavljanje računov strankam, pri čemer je bilo ugotovljeno, da jih tožnik ne izstavlja. Tožnik je zavezanec v postopku DIN, ki zagotavlja zakonito poslovanje družbe, katerega posledica je zakonito in pravočasno izpolnjevanje davčnih obveznosti. Nepravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti zaposlenih voznikov je stvar kršitve delovno-pravnih obveznosti in ni predmet davčnega postopka.

Tožeča stranka je vložila tožbo. Očita bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da so bili zagotovljeni vsi pogoji s strani pravne osebe, kot zahteva 81. člen ZDDV-1. Delavec je izstavil račun šele po opozorilu inšpektorjev, kar ni krivda pravne osebe, niti odgovorne osebe. Tožnici bi šel lahko očitek iz 5. točke prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 le, če voznik kljub opozorilu, računa ne bi mogel izdati, bodisi zaradi pokvarjenega taksimetra ali tiskalnika. Tožnica ne čuti se krivo za prekršek. Izstavitev plačilnih nalogov pravni osebi v znesku 2.000,00 EUR in 200,00 EUR odgovorni osebi pravne osebe je kratenje varstva pravnih koristi. Tudi v primeru, da račun ni izstavljen, ne more priti do utaje davka. Vsi zneski, ki se beležijo na taksimetru predstavljajo skupni znesek, ki se uporabi za obračun DDV za tekoči mesec ter predstavlja podlago za knjigovodsko evidentiranje davčno pomembnih dogodkov v skladu s 147. členom ZDDV-1. Teh zneskov ni možno izničiti, ker je na taksimetru plomba. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost izdajanja računov je določena v 81. členu ZDDV-1, ki se nanj prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno sklicujeta. Po navedeni določbi mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je izdan račun, med drugim za druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije (točka 6 prvega odstavka 81. člena ZDDV). Iz dejanskega stanja izhaja, da voznik taksija računa ni izdal takoj po opravljeni storitvi, kar ni sporno, temveč da ga je izdal šele, ko je bil postopek DIN že v teku in potem, ko sta se pooblaščeni osebi izkazali s službeno izkaznico. Dejstvo je, da voznik taksija računa ni izdal ob plačilu. Davčni predpisi glede izdajanja računov za opravljeno storitev je torej jasen in nedvoumen, tako, da lahko zavezanci tudi predvidijo posledice svojega ravnanja. Pri tem tudi ne gre prezreti 5. točko prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, da gre za hujši davčni prekršek, če pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik ne zagotovi, da je izdan račun iz 81. člena ZDDV-1. Zato sklicevanje tožnice, da ni odgovorna za neizdajo računa s strani zaposlenega, ter da je storila vse kar je treba, da se račun lahko izda, nima vpliva na ugotovitveno odločbo, ki je bila izdana v konkretnem primeru. Po zakonski dikciji je treba račun izdati po opravljeni storitvi, kar je tudi v povezavi z Slovenskim računovodskim standardom 21.06., ki izrecno določa, da je knjigovodska listina, med katere račun tudi sodi, sestavljena na kraju in času njihovega nastanka. V obravnavanem primeru takoj po opravljeni storitvi ni bil izdan račun, saj je taksist le-tega izdal šele potem, ko sta se pooblaščeni osebi legitimirali, česar tožnica niti ne zanika.

Sklicevanje tožnice, da ne gre za utajo DDV, je brezpredmetno, saj tožena stranka tega tožnici niti ne očita. Res pa gre lahko za hujši davčni prekršek po 5. točki prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, če pravna oseba, samostojni podjetnik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ne zagotovi, da je izdan račun, kar pa ni predmet tega postopka. V obravnavanem primeru gre za ugotovitveno odločbo, ki jo davčni organ izda po končanem inšpekcijskem nadzoru v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, po katerem izda davčni organ odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Navedeno pomeni, da za stranko ni neugodna samo taka odločba, s katero se nalaga plačilo davčnih obveznosti, pač pa tudi taka, kot je izdana v obravnavanem primeru.

Sodišče ni našlo kršitev pravil postopka. Tožničine navedbe, da se ne čuti krive in da ni odgovorna za ravnanje voznika, so po povedanem irelevantne v tem postopku. Tožnica je davčna zavezanka in kot taka odgovarja za pravilnost svojega poslovanja, kamor sodi med drugim tudi dolžnost izdajanja računov. Nedvomno je dolžna tudi izpolniti vse pogoje za zakonito in varno opravljanje dela, kar tožnica tudi sama navaja, sem pa sodi tudi izdajanje računov. Po povedanem, kljub temu, da so bili izpolnjeni pogoji, da se račun izstavi, na kar se sklicuje tožnica, se davčni zavezanec na ta način ne more izogniti obveznosti izdaje računov po ZDDV-1, sklicujoč se pri tem na razloge na strani taksista, ki je pri njen zaposlen. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, je nepravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti zaposlenih voznikov stvar drugih postopkov oziroma stvar kršitve delovno-pravnih obveznosti in ne more biti predmet tega postopka, zato se sodišče do teh tožbenih navedb ni dolžno opredeliti.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

V zadevi je sodišče odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).